Narava človeka je sebična. Čeprav včasih prevaramo sami sebe, misleč, kako altruistični in dobronamerni so naši nameni, je jedro naše zavestne misli zgrajeno tako, da sami sebi predstavljamo središče vesolja. Skrb za družino včasih naravno egocentričnost preglasi s pomočjo prastarih črednih nagonov, a tudi ti so le podaljšek skrbi za lastno eksistenco – ko skrbimo za najbližje (prijatelje, družinske člane, etnično skupino, narod), s tem tudi sami sebi omogočamo optimalno možnost za kvalitetno preživetje. S takšno sebičnostjo ni nič narobe. Pomagala nam je preživeti milijone let krute narave, divjih zveri, lakote, pomanjkanja, bolezni.
Ne glede na to, katera elitna skupina ljudi bo vodila večjo skupino, na primarni ravni bo šlo za ljudi, ki v svojih najbolj intimnih mislih razmišljajo sebično. Kar ne pomeni, da so nujno slabi ljudje v smislu civilizacijskih norm sodobnega sveta. Sebičnost izhaja iz t. i. kuščarskih možganov, primitivnega področja nezavednega, ki v nevroznanosti ni dobro raziskano. A sebičnost per se ni prepreka, ko gre za stremenje po višjih ciljih. Ljudje so sposobni resnično neverjetnega altruizma ob pravih vzgojno-genetsko-situacijskih pogojih.
Ameriški psiholog Abraham Maslow je v svoji piramidi potreb opisal in uvrstil človeške potrebe po njihovih prioritetah. Štiri nižje, ki se tičejo neposredne človeške eksistence, in tri višje, ki človeku služijo pri izpolnjevanju višjih ciljev, povezanih z osebno rastjo, in transcendentalno presegajo kuščarske možgane.
Prve štiri so (razvrščene po prioritetah) fiziološke potrebe (hrana, pijača, počitek, spolno življenje), potrebe po varnosti (fizični, psihološki in socialni), potrebe po pripadanju skupini in ljubezni, potrebe po ugledu in spoštovanju. Vse te so potrebe, ki izhajajo izključno iz človeške ničevosti, čeprav se da nekatere zamaskirati, kot da so načeloma altruistične (recimo potreba po ljubezni in družbenem ugledu), so prav vse izdelek kuščarskih možganov, ki se živalsko borijo za preživetje v krutem svetu. Mati Tereza je recimo še danes globalni simbol dobrote in pobožnosti, čeprav so pisma, objavljena po smrti, razkrivala, da je bila povsem običajno sebično človeško bitje, hudo obremenjeno s svojo lastno psevdo-transcendentalno eksistenco. Pomembno je, da se po Maslowu človeška psiha osredotoča na vsako od osnovnih potreb, dokler ni izpolnjena. Šele nato toku zavesti dovoli, da se koncentrira na naslednji sklop potreb v hierarhični lestvici. Ko umiramo od žeje, ne razmišljamo o osebni varnosti in bomo spečemu sovražnemu vojaku skušali na skrivaj ukrasti čutaro vode. Šele odžejani bomo začeli razmišljati, da je treba čimprej pobegniti nazaj v skrivališče.
Tri potrebe, ki predstavljajo višjo stopnjo zavesti in nas ločijo od drugih primatov (razen goril, šimpanzov in bonobov, ki v ujetništvu kažejo nekatere od njih), so naslednje: kognitivne potrebe (potreba po znanju, radovednosti, znanstvenem raziskovanju), estetske potrebe (iz univerzalne simetrije izhajajoče potrebe po umetnosti in estetski dovršenosti) in samoaktualizacija (potrebe po aktivaciji vseh človeških potencialov, da človek postane vse, kar potencialno lahko).
Vila, vikend, dva dobra avtomobila, čoln v marini …
Tudi ljudje, ki nas vodijo, imajo kuščarsko področje možganske sredice. Tudi oni so sebični. Tudi oni bodo šli čez trupla, če bo to pomenilo, da bodo konec meseca domov odnesli 20 tisoč evrov namesto 3 tisoč. Seveda, če izhajajo iz mikrosveta, kot je Slovenija. Našo politično resničnost – še posebej zadnjih 10 let – preveva smrad po očitnem, oportunističnem kruhoborstvu. Ljudje, ki jih leva politična avantgarda nastavlja za naše nove voditelje, niso premožni. Večina jih je navadnih ljudi, s krediti, leasingi, povprečnimi birokratskimi službami in željami po izboljšavi življenjskega stila.
Pretežno se borijo s prvimi štirimi potrebami. Večinoma eksistencialnimi – želijo si zagotoviti dohodek, ki jim bo omogočal življenje nekje na srednji ravni slovenske elite, se pravi: vila, vikend, dva dobra avtomobila, čoln v marini, dva čistokrvna psa in zastonj prevozi v državnem BMWju serije 7. Tistih pravih bogatašev, ki so si premoženje meritokratsko prislužili, politika načeloma ne zanima. Tisti, ki so si premoženje priborili skozi klandestino delovanje v tranzicijskem času, ko so zmagovali najbolj surovi volkovi tovarišijskega kapitalizma, pa se ne upajo izpostaviti neposredno zaradi očitnih konfliktnih interesov – zato ti skozi različne centre moči nastavljajo posvečene kruhoborce. Negativna kadrovska selekcija načeloma izbira od funkcionarskega prihodka odvisne ljudi, ki bodo naredili prav vse, da ne bodo ostali brez lahkega zaslužka. Nekateri prodrejo tja do četrtega kroga iz skupine nečimrnih potreb ter začno hlepeti po časti in ugledu. Takšna sta dokaj očitno premier in zunanji minister. Oba pijana od oblasti, ki si jo meritokratorno, brez izdatne pomoči globoke države ne bi nikoli zaslužila. Hkrati pa obsedena s tem, da javnost ne bi začela razmišljati o dvomih, ki ju podzavestno razjedajo od znotraj. Kot taka sta lahki tarči ljudi, ki so ju postavili. Ko osebe z narcisoidnimi tendencami postanejo odvisne od oblasti, potem ne zmorejo več življenja navadnega smrtnika.
Ljudje – funkcionarji, ki živijo od plače do plače
Na drugi strani imamo cel kup kruhoborcev, ki so od oblasti povsem neposredno finančno odvisni. Koliko od 36 poslancev SMC ste spoznali skozi štiriletni mandat? Koliko poslancev LMŠ, ki se po politbarometrih sodeč približuje SDS-ju, poznate? Koliko poslancev PS vam je ostalo v spominu? Fenomen novih obrazov je naplavil nov razred funkcionarjev – ljudi, ki živijo od plače do plače v upanju, da bo ta čim dlje trajala.
Arhetip takšnega politika je Alenka Bratušek. Alenki ne uspe priti niti do četrtega kroga Maslowe hierarhije potreb, kjer bi jo skrbelo za osebno dostojanstvo. Po izsiljenem mandatu je brezsramno sama sebe predlagala za evropsko komisarko v upanju na evropske milijone za delo, ki je praktično brez vsake resnične osebne odgovornosti ali političnega pritiska, in se nato grdo osramotila v Evropskem parlamentu. Časten človek bi se za vse večne čase umaknil iz politike in si našel staro birokratsko službo, kjer bi lahko svojo povprečnost utopil v sivini javne uprave. A ne Alenka. Alenka je dovolila, da globoka država dvakrat rehabilitira njeno javno podobo in jo spravi nazaj v parlamentarno življenje. Zadnjič z zelo preračunljivim, oportunističnim nagovarjanjem najbolj ogrožene skupine ljudi v državi – revnih upokojencev. Te je potem brez težav izdala, ko se je videlo, da v bolivarski koaliciji ni prostora za predvolilne upokojenske obljube. Razpada koalicije zaradi načelnosti si pač ni smela privoščiti, saj je SAB, potem ko je globoka država z njo opravila, že zdavnaj politični kadaver. Smrt SAB bi pomenila konec politične kariere in bognedaj, celo spopad s sposobnim mladim kadrom na zasebnem trgu dela.
Zoran Janković in Karl Erjavec sta od funkcij eksistenčno odvisna
Politika v ZDA je drugačna od naše. V res visoko politiko po pravilu lahko vstopijo le ultra bogati, če sami to (še) niso, pa jih morajo vsaj podpreti ultra bogati dobrotniki (kot so pred kratkim jezično natakarico Alexandrio Ocasio-Cortez, ki je z mesečniškim butlsocializmom preko demokratske platforme in nanjo priklopljenih milijonarjev prišla v predstavniški dom). Medtem ko pretežno levi mediji, kot so Washington Post, New York Times in Huffington Post, pišejo članke o tem, kako ameriške elite vladajo preko oligarhije bogatih politikov, ki pišejo zakone za “svoje”, se je pred kratkim razvnela zanimiva debata, ko je možnost kandidature za predsednika ZDA (na demokratski strani) objavil Michael Bloomberg, bivši republikanec, 11. najbogatejši zemljan in velik filantrop. Bloomberg je bil tri mandate zapored župan New Yorka. V času, ko je vodil mestno upravo, ni bilo nobenih večjih korupcijskih škandalov pa tudi finančna situacije tradicionalno zadolžene mestne hiše se je popravila. Skozi svoje fundacije je v dobrodelne namene doslej daroval že 8,1 milijarde ameriških dolarjev, kar ga ob Billu Gatesu in Warrenu Buffettu postavlja med tri najbolj darežljive milijarderje per capita na svetu (10 najbogatejših Američanov je v dobrodelne namene namenilo neverjetnih 109 milijard ameriških dolarjev, kar predstavlja četrtino njihovega celotnega bogastva ali povedano drugače: za leto in pol bruto državnega proizvoda Slovenije). Ob morebitni Bloombergovi kandidaturi se je v ZDA razvnela zanimiva debata: ali so mega bogati v politiki manj dovzetni za korupcijo? Z vidika motivacije vsekakor. Michaelu Bloombergu v New Yorku je gotovo manj pomembno kot kakšnemu Zoranu Jankoviću, ali bo njegovo družinsko podjetje dobilo pogodbo za izgradnjo naslednjega infrastrukturnega projekta. Kot mu je tudi vseeno, ali bo naslednje leto še zmeraj župan mesta, medtem ko recimo Jani Möderndorfer in Karl Erjavec ne moreta biti tako hladna do poslanske oziroma ministrske službe, saj sta v tem trenutku od nje karierno, politično (morda tudi eksistenčno) odvisna. Michael je preskočil tiste prve štiri skupine potreb in se lahko zdaj ukvarja le z zadnjimi tremi, medtem ko pri našem političnem esteblišmentu, ki nam trenutno vlada, takšnega junaka ni. Seveda to ne pomeni, da so vsi bogati ljudje benevolentni filantropi. Tudi taki lahko podležejo zbirateljskemu nagonu in si kljub nepredstavljivi količini kapitala iz iracionalnih psiholoških vzgibov želijo še več. Obstajajo tudi takšni, ki bodo naredili vse za moč in čast, kot naši sedanji in pretekli novi obrazi. A še zmeraj velja, da večini psihološko stabilnim bogatašem par deset tisoč evrov podkupnine ne pomeni nič, medtem ko bi težko podobno trdili za naše koalicijske bolivarje.
V Sloveniji smo veliki ljubitelji (in davkoplačevalski sponzorji) NVO-jev. Zato je za nas še posebej zanimiva raziskava NVO-ja Transparency International o indeksu korupcije (ki ga določijo mednarodni strokovnjaki s področja upravljanja s poslovnimi tveganji). V prvi dvajseterici najmanj koruptivnih držav ni niti ene države, kjer bi bil BDP per capita manjši od 40.000 ameriških dolarjev. Poleg ZDA, Avstralije, Kanade, Nove Zelandije, Japonske in najrazvitejših držav EU (Irska, Avstrija, Belgija, Nemčija, Nizozemska …) so zraven še trije najrazvitejši, najbolj kapitalistični in posledično najbogatejši azijski tigri (Singapur, Tajvan, Hong Kong). Na dnu so države, ki so tudi po BDP per capita najnižje (Somalija, Severna Koreja, Afganistan, Angola, Sudan, Venezuela, Libija, Irak …). Slovenija je za večino razvitih zahodnih držav, zanimivo v družbi tistih, kjer je premoženjski standard nekje na ravni našega (Ciper, Španija, Češka, Slovaška, Poljska). Vsaj po tem merilu je v bogatih, demokratičnih, etnično homogenih državah, usmerjenih v prostotržni (mi bi mu rekli neoliberalni) kapitalizem, premo sorazmerno manj korupcije. Izjema, ki potrjuje pravilo, je Južna Koreja, ki je zaradi ogromnih družinskih konglomeratov (chaebolov), ki so tesno prepleteni z vladajočimi strukturami, bolj nagnjena h korupciji, kot je to v razvitih, bogatih deželah običajno.
Med Bloombergom in Stojanom Petričem je velika razlika
Gre za večplasten problem, v katerega so intimno vpleteni tudi mediji. V delujoči demokraciji mediji kaznujejo koruptivne politike in jih odvračajo od deviantnih dejanj tudi tako, da jim neprestano gledajo pod prste. V naši državi, kjer so mediji pet dni koordinirano molčali o škandalu ministra Prešička, nato pa enako koordinirano o njem začeli poročati, je jasno, da je medijska krajina kontaminirana. To pa ob hkratnem dejstvu, da je lepo število poslancev, sekretarjev, ministrov in nepojmljivo število direktorjev raznih vladnih centrov, zavodov in agencij dobilo zaposlitev kot politično nagrado, čeprav so drugače povsem navadni, zasebno nezaposljivi smrtniki, predstavlja pravo potencialno eksplozijo korupcije. Ne le s strani kruhoborcev, ki se morda res borijo le za tisto – za slovenske razmere – rahlo nadpovprečno nepotistično priborjeno plačo, ampak predvsem botrov, ki so kruhoborce tja postavili, da bi lahko od zadaj v miru upravljali z davkoplačevalskimi resursi: zdravstvena mafija, energetski in gradbeni lobiji, na državna podjetja in državni turizem prilepljeni posvečeni zasebniški podizvajalci. Tam pa gredo milijarde. Ravno te dni, ko se ukvarjamo z davčnim utajevalcem Vilfanom, kolerikom Prešičkom in prostakom Škobernetom, so se dogajali premiki, ki bodo morda Kolektorju prinesli 20-milijonski karavanški izplen, še neštetim izvajalcem in podizvajalcem, intimno povezanih z levo politično mafijo, pa pogodbe za drugi tir, zdaj ko so se naši revolucionarji očitno enkrat za vselej znebili tujega investitorja. Kruhoborci so tukaj za plače. Tisti, ki so jih postavili, so tukaj za milijone. Michael Bloomberg, Howard Schultz, Elon Musk in Jeff Bezos pa so že mimo takšnih trivialno človeških igric. Takšni ljudje lahko preidejo na zadnje tri skupine potreb in morda svet naredijo boljši, kot je bil, preden so ga oni začeli spreminjati.
Mi pa bomo očitno nadaljevali tisto povojno zgodbo, ko so leta 1945 začeli sodniško službo opravljati zasluženi delavci, krojači in mizarji. Saj je bil tudi Jezus mizar, kajne? Pa socialist tudi …
Mitja Iršič