Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU je ponovno spodrsnilo. Potem ko je javnost z zgražanjem sprejela izdajo njihove knjige Sramota, gre namreč za primer nebrzdane politične propagande, so se sedaj odločili ponoviti vajo z izdajo knjige o petkovih protestih in organizacijo razstave, poimenovane Velika protestna razstava. O zlorabi javne ustanove smo govorili s podpredsednikom Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Milčkom Komeljem. Njegove misli imajo dva velika poudarka. ZRC SAZU ni neposredno povezan s SAZU, tej pa je s svojim političnim aktivizmom bržkone v sramoto.
“Izdajo te knjige obsojam, saj je povsem neprimerna. ZRC naj se ukvarja s svojim osnovnim poslanstvom in ne z aktivizmom, ki tam ne bi smel imeti mesta. To vsekakor meče slabo luč na akademijo in nam dela sramoto,” je bil jasen dr. Milček Komelj.
Komelj nato pojasni, da sta ZRC in SAZU različni ustanovi. Znanstvenoraziskovalni center je namreč samostojna ustanova, ki ni vezana na delovanje akademije. Zveza med ustanovama je le v tem, da je akademija ustanoviteljica ZRC, ki pa deluje samostojno, o svojem delovanju pa ustanoviteljici poroča enkrat na leto. “Na njihovo delovanje nimamo vpliva,” pojasni Komelj in doda, da je morala nekoč SAZU odobriti imenovanje direktorja ZRC kot ustanoviteljica, nakar je bila spremenjena zakonodaja, ki je korak pred imenovanjem ukinila. Sicer ima SAZU svoje predstavnike v upravnem odboru ZRC SAZU, a očitno ni bilo zbranih dovolj glasov, da bi ponovno imenovanje direktorja preprečili. “ZRC SAZU je samostojen in s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti povezan le vsebinsko. Številni obe ustanovi kljub temu povezujejo,” razloži Komelj.
Kot smo poročali že včeraj, ZRC SAZU vodi sila nenavadno uredniško politiko. Na spletni strani ustanove je mogoče kupiti resno znanstveno literaturo, ki je naprodaj zainteresirani javnosti, med akademske publikacije pa so vmešani preprosti politični pamfleti, kot je denimo publikacija, ki skuša bralca prepričati o utemeljenosti ruske invazije na Ukrajino. Kot že rečeno pa ne gre za prvo tovrstno ekskurzijo javne ustanove v politični aktivizem. ZRC je v času reformne vlade Janeza Janše izdal knjigo z naslovom Sramota, prav tako politični in propagandni pamflet, ki pa se želi Slovencu predstaviti kot legitimna znanstvena literatura, seveda pod prestižno znamko ZRC SAZU – ki se seveda ravno s tovrstnimi političnimi akcijami prostovoljno degradira.
Zoper izdajo knjige Sramota so tedaj povzdignili besedo člani SAZU, med njimi ddr. Janez Höfler, izr. član SAZU, akademik dr. Milček Komelj, akademik dr. Janko Kos, akademik dr. Marko Snoj, akademikinja dddr. Marija Stanonik in upokojeni raziskovalci ZRC SAZU dr. Stane Granda, dr. Ivan Klemenčič, dr. Damjan Prelovšek, dr. Janez Šumrada, veleposlanik in aktivni aktivni raziskovalci ZRC SAZU dr. Matija Ogrin, dr. Boris Golec, dr. Anton Velušček. V javnem pismu so apelirali ZRC SAZU, naj zaustavi škodljivi proces politizacije ZRC SAZU. “V tem procesu, katerega vidni izraz je Sramota, vidimo polastitev in zlorabo javnega raziskovalnega zavoda ZRC SAZU za dnevno politiko, kar meče slabo luč tudi na SAZU,” so zapisali. Tovrstna politizacija ima za ustanovo dvojni škodljivi učinek, v javnosti krni njen ugled, saj postaja prepoznavna po protivladnem (proti vladi Janeza Janše. op. a.), političnem delovanju, hkrati pa politizira tudi odnose znotraj samega ZRC.
Na vprašanje, kako pravzaprav sploh deluje uredniška politika ZRC, ki med resna znanstvena dela meša politične pamflete za masovno propagandno uporabo, dr. Komelj odgovarja, da je tam zaposlena cela vrsta političnih aktivistov, ki imajo očitno več besede kot tisti, ki menijo, da bi se moral ZRC ukvarjati s svojim poslanstvom. “Tam so aktivisti, ki svoj položaj zlorabljajo za širjenje svojega prepričanja. To sigurno,” zaključi podpredsednik SAZU.
Direktorjev politični aktivizem
Končno odgovornost za zlorabo javne institucije nosi direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar. Doktor zgodovine je eden od t. i. večnih direktorjev javnih ustanov. Direktor omenjene ustanove je postal že leta 1992, mandat za vodenje pa mu je bil podeljen že trikrat zapored. Luthar se je v javnosti proslavil kot izrazit politični aktivist leve usmeritve, sestaja pa se celo z dobro znanimi pouličnimi aktivisti Vukom Čosićem in Jašo Jenullom. Več o Lutharjevem delovanju lahko preberete – TUKAJ.
Prav to sodelovanje pa je očitno botrovalo izdaji sporne knjige o petkovih protestih in nenavadne razstave, kjer organizatorji na spletni strani ZRC SAZU vabijo na ogled protestne razstave, kjer bodo servirali “socialistični kaviar” in “Janezove solze”. Če se le stežka prepričate, da je mogoče takšno besedje najti na uradni spletni strani te ustanove, kliknite TUKAJ na povezavo do uradne spletne strani. Jenull pa javnost na odprtje razstave vabi na svojih socialnih omrežjih.
“EJ LJUDJE, TO BO ENA TAKA FUL LEPA RAZSTAVA … res bi me veselilo, če bi vas prišlo čimveč tistih, ki smo se ob petkih kdaj srečali na Trgu republike. Skupaj smo ustvarili nekaj res posebnega. 105 tednov zaporedoma smo nenasilno, neustrašno, pokončno, argumentirano in duhovito krepili glas upora ter preprečevali, da bi janšizem postal nova normalnost! Zaslužimo si dogodek, na katerem se spomnimo več kot 105-ih zmag zoper tiste, ki so si najbolj od vsega želeli ponižnega in preplašenega prebivalstva!,” je zapisal poulični aktivist.
Orkestrirani trud za negacijo osamosvojitve?
Ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, skrunitev in politizacija javnih institucij, ukinitev spominskega dne na žrtve komunističnega nasilja, udeležba ministrice za kulturo Aste Vrečko na obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah in vsesplošna intenzifikacija komunističnih komemoracij – vse to priča o stanju duha trenutne oblasti, ki iz dneva v dan deluje bolj sovražno do lastnega prebivalstva. Komelja ob konec pogovora povprašamo, ali trenutno dogajanje ocenjuje kot orkestriran trud za izničenje pomena osamosvojitve in njenih predstavnikov.
Odgovoril je z eno besedo: “Zagotovo”.
Gal Kovač