Poslanci so z 61 glasovi za in 25 glasovi proti sprejeli sklep o začetku postopka za spremembo ustave, ki pristojnost imenovanja sodnikov z državnega zbora prenaša na predsednika republike in spreminja sestavo sodnega sveta. O posledicah morebitnega novega postopka imenovanja sodnikov smo govorili z nekdanjim ustavnim sodnikom in aktualnim vrhovnim sodnikom Janom Zobcem, ki meni, da se bo sodstvo še s tem še bolj zaprlo, postalo še bolj netransparentno, hkrati pa se bo izničila vsaka kontrola javnosti.
Predlagane spremembe ustave predvidevajo, da sodnikov na predlog Sodnega sveta ne bi več volil državni zbor, ampak bi jih imenoval predsednik republike. Sodni svet, ki bi o predlogih za imenovanje sodnikov odločal z dvotretjinsko večino glasov vseh članov, bi namesto sedanjih 11 imel 15 članov. Sedem članov bi izvolil državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih uveljavljenih pravnikov, osem pa izmed sebe sodniki. Člani Sodnega sveta bi bili izvoljeni za dobo šestih let in ne bi mogli biti ponovno voljeni. Predsednika pa bi člani izvolili izmed sebe za dobo treh let. Sodni svet bi urejal poseben zakon. Za sprejetje tega zakona bi morali glasovati dve tretjini navzočih poslancev.
Ključnega pomena, kot je povedal vrhovni sodnik Jan Zobec, je to, da se je v dosedanjem sistemu o izbiri kandidata lahko razpravljalo ali ga zavrnilo, medtem ko predvidevana ureditev pomeni, da bo imel predsednik države samo “štempljarsko” funkcijo. Zobec meni, da bi bilo smiselno profesionalizirati službo člana sodnega sveta v smislu, da poleg omenjene funkcije člani sodnega sveta ne bi smeli opravljati odvetniške ali sodniške službe, saj se v tem primeru negira njihova kredibilnost in nepristranskost, prav tako pa gre za konflikt interesov.
Sodniki, ki jih izvoli DZ, imajo najvišjo obliko legitimnosti
Zobec v nadaljevanju meni, da se bo s tem zmanjšala legitimnost sodnikov, ker “sodniki, ki jih izvoli državni zbor, imajo v našem pravnem okolju največjo možno legitimnost, saj je to najvišje predstavniško telo demokracije.” Kot tretje pa poudarja, da je sodni svet dokaj netransparenten organ, kar pa ne bi smel biti. Razprave potekajo za zaprtimi vrati in na zaprtih sejah, kar izniči kontrolo javnosti, medtem ko se kandidate, zoper katere ima kdo pomisleke, javno izpostavi in to postane predmet javnega diskurza. Zobec dodaja, da predsednik sodnega sveta v tem primeru lahko kakršnekoli pomisleke tudi ovrže. “Diskurz se odvija vsem na očeh, tega pa za sodni svet ni, vsaj ne da bi vedeli, da je”.
“Depolitizacija” ne bo rešila sodstva
Vlada bi s tem, kot pravi Zobec, sodstvo “depolitizirala”. To je mantra, ki jo Golobova vlada ponavlja že od začetka nastopa na oblast. Vrhovni sodnik pravi, da se mu ob besedi “depolitizacija” izriše beseda SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije) in prejšnji demokratični režim, ko je bilo tudi vse “depolitizirano”, je pojasnil Zobec, ki meni, da niti ta “magična” beseda, kot ji v šali pravi, ne bo rešila slovenskega sodstva, saj problem sodstva, kot pojasnjuje v nadaljevanju, “ni vtikanje politike od zunaj, ampak znotraj sodstva, in ta najbolj duši sodniško neodvisnost.” Zobec trdi, da sodniki niso pod pritiski izvršilne in zakonodajne oblasti, ampak pod pritiski sodnih oligarhij znotraj sodstva, ki oblikujejo razne lobije, mreže, ki pa izvajajo različne pritiske v obliki mehanizmov “korenčkov in palic”.
Sodni svet je v vseh primerih ključen
Zobec je prepričan, da imajo na sestavo sodnega sveta vpliv oligarhične strukture v sodstvu, njihovi kandidati “po navadi dobijo večino.” Ti imajo tudi mrežo svojih ljudi, ki hodijo od sodnika do sodnika in jih prepričujejo, koga je treba voliti, malo zagrozijo in doslej jim je še vedno uspelo oblikovati sodni svet po svoje. Hkrati pojasni, da je beseda sodnega sveta v obeh primerih ključna, ker se le redko zgodi, da DZ predlaganega kandidata zavrne. Se je pa že zgodilo in doslej je obstajala ta možnost. “O tem se je razvila debata, o kandidatu se je razpravljalo, nekateri so temu oporekali, odvilo se je pred očmi javnosti, z argumenti, tako, kot se to v demokraciji razpravlja,” pojasnjuje Zobec, ki opozarja, da se predsednik ali predsednica (v kolikor se odločanje prenese nanj ali nanjo), ne bo posvetovala sama s seboj, saj bo to le ena od protokolarnih dolžnosti.
Rešitev vidi v profesionalizaciji sodnega sveta
“V dosedanjem sistemu je še nekaj ostalo DZ, lahko je kandidata tudi zavrnil po tem, ko se je odvila razprava, medtem ko si ne predstavljam, da bi predsednik ali predsednica kandidata zavrnila,” je dejal. Rešitev vidi v profesionalizaciji sodnega sveta in da ni prav, da v sodnem svetu sedijo “tudi odvetniki, ki so to tudi v času opravljanja funkcije sodnega sveta, kar je nezdružljivo. Dopoldne bo sedel s sodnikom na obravnavi, popoldan pa bo odločal o njegovem napredovanju,” še doda Zobec.
Tanja Brkić