“Šlo je za taktično glasovanje na strani levice. Ker so videli, da je rezultat tesen, so se odločili, da je pomembnejše, da premagajo Janeza Janšo, kot pa da dajo glas svoji prvi izbiri. To se je zgodilo v zadnjih dneh pred volitvami, zato ankete tega niti niso mogle zaznati. Enostavno gre za “antijanša refleks”, ki še vedno deluje,” je na vprašanje, zakaj so predvolilne ankete tako močno “zgrešile”, odgovoril komentator Čakš.
Rezultati zadnjih parlamentarnih volitev predstavljajo določeno presenečenje, saj so predvolilne ankete kazale precej drugačno sliko. Po eni strani preseneča velik razkorak med zmagovalko volitev (Gibanjem Svoboda) in drugouvrščeno stranko SDS, po drugi strani pa majhno število strank, ki jim je uspelo prestopiti parlamentarni prag. Za komentar smo najprej poprosili nekdanjega predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta: “Nimam prave razlage, ker hiše, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, so vse po vrsti “udarile mimo”. Nihče ni napovedoval takšnega rezultata. Spominjam se časov SKD-ja, ko naših ljudi tako rekoč niso klicali, če so pa koga dobili, je pa ta morda ni povedal svojega resničnega namena …”
Je pa Peterle prepričan, da se z javnomnenjskimi raziskavami tudi ustvarja javno mnenje, ne pa zgolj meri. Dejstvo pa je, da takšnega izida ni nihče napovedal. Glede malih strank pa je vesel, da je prišlo do poenostavitve političnega prostora, kar pa obenem pomeni, da se je “en lep” odstotek glasov vrgel proč. “Morda bi bilo smiselno razmisliti o kakšni “dvokrožnosti”, da bi bilo mogoče v drugem krogu oddati glas, za koga drugega, v primeru, da prva izbira ne bi uspela”. Manjše stranke, ki so izpadle (LMŠ, SAB, Naša prihodnost – Dobra država Ivana Galeta) pa so bile pogosto nosilci “trde kritike in sovražnega izrazoslovja.
Obžalujem pa neuvrstitev Povežimo Slovenijo, in sicer že zaradi namena, ki so ga imeli – ideja povezovanja, ki ni prijela tako močno kot ideja nasprotovanja Janezu Janši, čeprav imamo paradoks – da je tudi SDS rahlo izboljšala rezultat, NSi, zlasti če gremo v absolutne številke (prej preko 60 tisoč, sedaj preko 80 tisoč) …” Zanimivo bo podrobneje proučiti vire te mobilizacije, ki pa je očitno delovala tudi na desnem polu. Se je pa ta velik rezultat zmagovite stranke zgodil s pretokom glasov od drugih levih strank. In če bi Golob prejel okoli 20, 25 odstotkov glasov, potem bi bila stvar nekako bolj razumljiva, a dejstvo, da je dobil 41 od 90 (92 poslancev), je sicer povsem demokratično pridobljen, obenem pa tudi zaskrbljujoč.
Toliko “socializma”, kot smo ga imeli pod to vlado, doslej še nismo imeli. Vsaka družbena podskupina je prejela del pogače: podjetniki, študentje, upokojenci itd. Ampak rezultati pa očitno niso dali pravega učinka, ampak nekaj drugega. In to je vredno študija slovenskega političnega telesa. Svoj komentar je podal tudi urednik spletne Domovine Rok Čakš: “Šlo je za taktično glasovanje na strani levice. Ker so videli, da je rezultat tesen, so se odločili, da je pomembnejše, da premagajo Janeza Janšo, kot pa da morda dajo glas svoji prvi izbiri. To se je zgodilo v zadnjih dneh pred volitvami, zato ankete tega niti niso mogle zaznati.” Enostavno gre za “antijanša refleks”, ki še vedno deluje.
Delno je sicer tudi sledenje nekim trendom – stranka, ki je v ospredju običajno pritegne nekoliko več apolitičnih volivcev, ki se z volitvami ukvarjajo samo na volilni dan, sicer pa politike ne spremljajo. Dejstvo pa je, da denimo 70 tisoč glasov, ki jih je prejel Robert Golob, so volivci, ki prejšnjič niso volili. In to so volivci, ki so odšli glasovat proti vladi oziroma proti Janši. Bili so prepričani, da je Janšo potrebno premagati. “Antijanša refleks” pa je dolgoročna strategija leve opcije, ki na to karto uspešno igra že precej dolgo časa. Dejstvo je, da kadar imamo desnosredinsko oblast, so večinski mediji izrazito bolj kritični do oblasti kot sicer, obenem pa je tu še zelo ozek, ampak tudi zelo glasen del civilne družbe (petkovi protestniki).
Ni jih tako veliko, vendar pa imajo močno podporo v osrednjih medijih, del razloga za mobilizacijo pa je stil Janševega komuniciranja na Twitterju – gre za dodaten sprožilec, da se lahko ta zgodba dobro proda. Gre za zgodbo o njegovem neprimernem pristopu k politiki in ustvarjanje neke “represije” ter “diktature”. Z bolj umirjeno retoriko bi lahko bolj pasiviziral del nasprotne baze. Mobilizacija proti njemu bi bila manjša. Seveda pa ne bi pridobil novih glasov. Je pa SDS tako ali tako popravila rezultat glede na prejšnje volitve. Je pa bila tudi mobilizacija na drugi strani toliko večja, obenem pa koncentracija na enega zmagovalca, ki mora Janšo premagati.
Domen Mezeg