“Večina politikov in diplomatov nima pojma, o čem govori Golob, ki se tako izogiba glavnim problemom. Politika ni lepotno tekmovanje, ampak ustvarjanje kompromisov in vsaj zasilnega soglasja,” o Golobovi “vodni diplomaciji”, ki jo je pompozno naznanil ob svojem zadnjem nastopu v OZN, meni dolgoletni diplomat Dimitrij Rupel.
Aktualno vlado Roberta Goloba spremljajo številni absurdi. Spomnimo se njegovih šamanskih nasvetov za zdravljenje covida-19 s slano morsko vodo in soncem. Podobno obetavna je bila njegova napoved za zagon vesoljske industrije. Tokrat pa je bila razlika zgolj ta, da je domačo politično neumnost videl ves svet (nastop Goloba v OZN).
Saj ni res, pa je! Golob je svetu pompozno naznanil novo aplikacijo!
Golob je celotnemu svetu teatralno naznanil ustanovitev nove spletne aplikacije, ki bo v prihodnje napovedovala poplave in pot poplavne vode. Slovesno je napovedal spremljanje vremena na način, kakršnega poznamo že danes. Še več, ponudil je celo globalno zavezništvo za vodo, hkrati pa pokazal zavzetost za skupno reševanje podnebnih in varnostnih tegob sveta.
Vse lepo in prav, le domača popoplavna obnova stoji, saj vlada ni zgradila niti ene obljubljene nadomestne hiše. Resnicoljubnega Slovenca je ob pogledu na takšno vladajočo garnituro sram. Vlada in njeni predstavniki so v dobrih dveh letih vladavine postregli z rekordnim številom bedastoč in laži. Zadevo je za naš medij komentiral dolgoletni diplomat Dimitrij Rupel.
Izjava nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla:
“Ideja o “vodni diplomaciji” je izvirna, kot je bila nekoč ideja o “gospodarski diplomaciji” ali o “feministični diplomaciji”. Kot ideja je lahko privlačna, kot so nemara tudi druge ideje, vendar je, kar zadeva mednarodne odnose in zunanjo politiko, postranska. Če sem ga dobro razumel, se Golob ukvarja s specifičnimi tehnološkimi vprašanji (“spremljanje in moduliranje vode in ekosistemov porečij, analiziranje vremenskih vzorcev …”), ki niso najbolj važna za OZN. Temu, kar je povedal, bo morda sledila znanstvena konferenca, znotraj te konference pa se bodo pojavila finančna in politična vprašanja, za katera Slovenija nima rešitve.
Večina politikov in diplomatov nima pojma, o čem govori Golob, ki se tako izogiba glavnim problemom. Politika ni lepotno tekmovanje, ampak ustvarjanje kompromisov in vsaj zasilnega soglasja. Kot je znano, podnebne spremembe vplivajo na različne države različno, nekatere se soočajo s krizami, ki povzročajo selitve, zapiranje meja, napetosti med narodi in državami … V OZN-u so revne in bogate, dobre in slabe države, ki se težko sporazumejo. Imamo vojne in pustošenje. Tu je drugi problem: zastarela sestava Varnostnega sveta iz druge svetovne vojne.
Medtem ko sta Nato in EU izbrala najmodernejše države sveta in vključila zmagovalke in poraženke II. svetovne vojne, kar omogoča sodelovanje, je OZN politično in ideološko bojišče. Glavni problemi so Rusija in radikalni islamisti (Hamas, Hezbolah). OZN bi morala v Gazo in v Ukrajino poslati modre čelade, kar ji preprečuje zastarela sestava VS oziroma pravica veta za zmagovalce neke davne vojne. Medtem smo preživeli hladno vojno, doživeli njen konec in se soočili z novimi vojnami, ki še kako zadevajo Slovenijo.
Golob bi moral spodbuditi razpravo o reformi OZN, o obrambni moči Zahoda, ki edini utegne voditi svetovno politiko, tudi glede voda. Golob ni odgovoril na vprašanje razlik med državami, ki imajo preveč vode (poplave), in tistimi, ki je imajo vse manj (suše). Rusi bi to razliko reševali na svoj način, z migracijami in vojnami; očitno pa je, da bo do rešitve prišlo na Zahodu, ki se mora primerno organizirati in žrtvovati znatna sredstva. V OZN je treba govoriti o novih načinih odločanja, ne moralizirati.
Slovenija, EU in Nato pa bodo predvsem morali poskrbeti zase in za svoje prijatelje, do katerih so bili doslej vedno velikodušni. Predsednik vlade bo moral odgovoriti na vprašanje, kako najti več denarja za obrambo, zdravstvo in šolstvo, predvsem pa bo moral opustiti idejo o izenačevanju zaposlenih v javnem sektorju in sploh o izenačevanju (egalitarizmu), ob tem pa se bo moral soočiti s problemom meritokracije. Nobene zvijače in laži (kot je tista o obstoju pisma Leynove iz Bruslja) ne bodo pomagale.”
Domen Mezeg