Skoraj polovica vrhunskih strokovnjakov za zunanjo politiko meni, da bo Rusija do leta 2033 postala propadla država ali pa bo razpadla, razkriva nova raziskava možganskega trusta Atlantic Council.
Ugledni časopis Financial Times je prvi poročal o ugotovitvah, ki kažejo, da bi lahko imela vojna ruskega predsednika Vladimirja Putina v Ukrajini drage politične posledice doma.
Raziskava je pokazala, da 46 odstotkov od 167 anketiranih strokovnjakov, ki prihajajo iz akademskih, neprofitnih, vladnih in svetovalnih okolij, pričakuje propad Rusije v naslednjem desetletju. 40 odstotkov vprašanih predvideva notranji razpad Rusije v naslednjih 10 letih zaradi “revolucije, državljanske vojne, političnega razpada” ali drugega razloga. Nekaj več kot petina (21 odstotkov) meni, da je Rusija najverjetnejša država, ki bo v naslednjem desetletju postala propadla država, kar je več kot dvakrat več od naslednje največje izbire: Afganistana, razkriva Bussines Insider.
“Ukrajina jasno izpostavlja možnost notranjih težav za Rusijo in možnost, da bi sama vojna imela učinke bumeranga ne le za njeno vodstvo, temveč za državo kot celoto,” je za Financial Times povedal Peter Engelke, namestnik direktorja za predvidevanje pri Atlantic Councilu. Zahodni uradniki menijo, da je bil Putin oslabljen zaradi svoje odločitve za invazijo na Ukrajino, pri čemer je Pentagon vojno označil za “ogromni strateški neuspeh”. Rusija je obremenila svoj letni proračun, prizadele so jo sankcije, v zadnjih 10 mesecih pa je utrpela tudi nepričakovane izgube na bojiščih.
V naslednjih desetih letih večina predvideva napad Kitajske na Tajvan
Britanski vladni vir je dejal, da bi lahko Rusija potrebovala do 30 let, da obnovi svojo gospodarsko in vojaško moč, poroča londonski The Times. Strokovnjaki, ki jih je anketiral Atlantic Council, predvidevajo velike dogodke tudi drugod po svetu. Raziskava je pokazala, da se 70 odstotkov anketirancev strinja z izjavo, da bi lahko Kitajska v naslednjem desetletju napadla Tajvan, kar je v opomin na opozorilo visokega ameriškega admirala iz marca lani, da bi do kitajske vojaške akcije lahko prišlo do leta 2027.
Ker je ruski poskus zavzetja Kijeva in vzpostavitve marionetne vlade v prvih dneh vojne propadel, je poraz Kremlja v Ukrajini vse bolj verjeten. Po skoraj enoletni vojni pade v oči popolna odsotnost vsakršne razprave med politiki, analitiki in novinarji o posledicah poraza za Rusijo. “Gre za nevarno pomanjkanje domišljije glede na potencial propada in razpada Rusije,” za revijo Foreign Policy poudarja ameriški zgodovinar in univerzitetni profesor politologije Alexander Motly.
Več je možnih scenarijev
Obstajajo različni scenariji, kaj bi se lahko zgodilo v Rusiji, potem ko bo poraz v Ukrajini postal še očitnejši. Najverjetneje gre za odhod ruskega predsednika Vladimirja Putina s položaja, ki mu bo sledil hud boj za oblast med skrajnimi nacionalisti, ki želijo nadaljevati vojno in uničiti obstoječo politično hierarhijo. Ne ve se, kdo bo zmagal, vendar je mogoče po besedah Motlyja z gotovostjo napovedati, da bo boj za oblast oslabil režim in Rusijo odvrnil od preostalih vojnih prizadevanj.
“Po drugi strani pa bo oslabljen režim v kombinaciji z nedelujočim gospodarstvom potisnil nezadovoljne Ruse na ulice, morda celo z orožjem, in spodbudil nekatere neruske politične enote, ki sestavljajo Rusko federacijo, v zahtevo po večji samoupravi. Glavni kandidati so Tatarstan, Baškirija, Čečenija, Dagestan in Jakutija. Če bo Rusija preživela te pretrese, bo verjetno postala vazal Kitajske. Če se to ne zgodi, bi lahko zemljevid Evrazije izgledal zelo drugače,” je prepričan Motly.
Glede na ogromno rusko prostranstvo, dolgo zgodovino nemirov v regijah in številne neruske etnične skupine, ki so posledica stoletij imperialnih osvajanj, je scenarij, ki si po besedah Motlyja zasluži veliko več pozornosti, razpad centraliziranega nadzora in federacije. Ob tem se moramo zavedati, da obstaja pestra zgodovina propada držav po vojnah, revolucijah, razpadih sistemov, gospodarskih krizah in drugih epohalnih dogodkih. Napoleonov imperij je propadel po njegovem katastrofalnem pohodu na Moskvo in kasnejšem porazu v bitki pri Leipzigu. Leta 1918 so osmansko, avstro-ogrsko, nemško in rusko cesarstvo propadli po vojaškem porazu. Svojo vlogo so pri tem seveda odigrali tudi ljudje, odločitve in politika, a nazadnje sta vojna in spremljajoča gospodarska in socialna kriza te države pahnili čez rob (v politični kaos in nasilje).
Pri vsem tem je treba imeti v mislih tudi razpad Sovjetske zveze, stanje, ki si ga je želelo ali lahko predstavljalo zelo malo Rusov, ko je leta 1985 Mihail Gorbačov prevzel oblast kot vodja sovjetske komunistične partije. Večina sovjetskih državljanov je v začetku leta 1991 na referendumu glasovala za ohranitev svoje države. Res je, da so vse republike vključno z Rusijo razglasile suverenost leta 1990 in vse, razen Rusije seveda, razglasile popolno neodvisnost po spodletelem trdem državnem udaru leta 1991. Toda sistem je propadel predvsem zato, ker se je Gorbačov odločil poseči v glavni značilnosti sovjetskega sistema – totalitarizem in centralno načrtovanje. To je sprožilo politične, družbene in gospodarske sile, ki so sčasoma prisilile večino republik, da so pred kaosom poiskale zatočišče v avtonomiji in neodvisnosti. “Pravzaprav je perestrojka – Gorbačovova značilna politika gospodarskega in političnega prestrukturiranja – nehote ubila Sovjetsko zvezo,” piše Motly.
Država je precej bolj krhka, kot se zdi
Če bo današnja Rusija šla po stopinjah številnih držav v propad, bo to po prepričanju Motlyja imelo malo opraviti z voljo ruske elite ali zahodno politiko. Na delu so namreč večje strukturne sile. “Putinova Rusija trpi zaradi množice napetosti, ki se medsebojno krepijo in so ustvarile državo, ki je veliko bolj krhka, kot je morda videti iz Putinovega hvalisanja.” Ne gre zanemariti vojaškega, moralnega in gospodarskega poraza v vojni v Ukrajini, krhkosti in neučinkovitosti Putinovega hipercentraliziranega političnega sistema, propada njegovega mačističnega kulta osebnosti, ko se sooča s porazom, boleznijo in vidno starostjo, slabega upravljanja ruskega gospodarstva, divje korupcije, ki prežema vse ravni družbe in velikih etničnih in regionalnih delitev v zadnjem zastarelem imperiju na svetu. Dandanes so tako ni več preveč težko predstavljati scenarija, po katerem bo vse večja politična, gospodarska in socialna nestabilnost na neki točki prisilila sestavne enote Rusije, da poiščejo varnost v svoji neodvisnosti.
V današnjih razmerah je morda potreben le sprožilec, da se sistem potisne proti propadu. Neuspela vojna z Ukrajino, ki je razkrila šibkost Putina in njegove države, bi lahko predstavljala tisto iskro, ki bo prispevala k strmoglavljenju. Seveda pa so iskrice nepredvidljive in Rusija bi lahko prebrodila sedanjo krizo in preživela v sedanji obliki bodisi pod Putinom ali njegovim naslednikom. A četudi bo preživela, bo kot država močno oslabljena in vse strukturne napetosti bodo obstajale še naprej. V primeru, če se iskrica res pojavi, bi verjeten ruski zlom prinesel destabilizacijo in nasilje, morda bi tudi prišlo do državljanske vojne, meni zgodovinarka Marlene Laruelle, direktorica Inštituta za evropske, ruske in evrazijske študije na univerzi George Washington. “Razpad bi povzročil več državljanskih vojn, saj bi se nove države med seboj borile zaradi meja in gospodarskih dobrin. Hkrati bi se z nasiljem odzivale tudi moskovske elite,” je še dodala.
Spomnimo. Nekdanji ameriški državni sekretar Henry Kissinger je trdil, da bi propad Rusije ali uničenje njene zmogljivosti za izvajanje strateške politike lahko njeno ozemlje spremenilo v turbulentni vakuum. “Vse te nevarnosti bi še povečale prisotnost jedrskega orožja,” je med drugim zapisal Kissinger. Pri “prerokbah” Laruelle in Kissingerja gre za najslabše možne scenarije, ki jih je treba tudi nekoliko jemati z rezervo. Zgodovina nam kaže, da čeprav je propad imperija pogosto kaotičen za države, ki ga sestavljajo, sam rezultat ni vedno slab za njihove sosede ali preostali svet. Napoleonova smrt v Evropi denimo je začela obdobje relativnega miru. Razpad Avstro-Ogrske je sicer povzročil nekaj začetnih konfliktov, na primer med Poljaki in Ukrajinci, a so se razmere po nekaj letih stabilizirale. Dokaj miren pa je bil tudi razpad Sovjetske zveze.
Propad otomanskega cesarstva pa je po drugi strani povzročil hude spopade med Turki in Grki; propad ruskega imperija je povzročil konflikt od Baltskega morja do Tihega oceana, propad nemškega cesarstva leta 1918 pa je verjetno vodil tudi v II. svetovno vojno. Nihče ne ve z gotovostjo, kateri od teh scenarijev bi se lahko zgodil v primeru, da bi Rusija razpadla.
Dejstvo je, da Rusijo že pestijo globoko zakoreninjene institucionalne krize, ki jih močno zaostruje Putin, ki je Rusijo naredil krhko in nestabilno ter ustvaril verjetno iskro, ki bo povzročila njen propad. To pa po besedah Motlyja ne pomeni, da bi moral Zahod sedeti križem rok, medtem ko Rusija propada. Nujno se je namreč treba pripraviti na morebiten razpad. Države ob meji z Rusijo – od baltskih držav do Srednje Azije – bodo po njegovih besedah ključne za zajezitev vsakršne nestabilnosti, ki se pojavi znotraj Rusije, če bodo uspele ostati stabilne. Prav tako bodo ključnega pomena pri pomoči novim neodvisnim državam naslednicam Ruske federacije, da se stabilizirajo in se obnašajo zmerno. Gledano v tej luči je tako nadaljnja močna podpora Zahoda Ukrajini in tudi ključnim državam, kot je Kazahstan, najboljše zagotovilo, da bodo pretresi čim manjši, če se Putinov imperij konča.
Sara Kovač