Poljska je imela v zgodovini veliko imenitnih političnih vodij in poveljnikov. Vendar pa je le redkokoga mogoče postaviti ob bok Stanisławu Żółkiewskemu, ki se je proslavil z več uspešnimi vojaškimi pohodi proti Rusiji, Švedski, Otomanskemu imperiju in Tatarom. Njegov največji uspeh pa je kratkotrajna zasedba Moskve.
Znameniti vojaški poveljnik Stanisław Żółkiewski se je rodil leta 1547 v vasi Turinka v bližini Lvova. Bil je plemič. Predstavniki njegovega rodu so od konca 14. stoletja opravljali različne državne funkcije. Bil je tudi zelo izobražen. Med drugim je znal latinsko, njegova velika ljubezen pa je bila zgodovina. Bral je spise klasikov, kot so Ciceron, Horacij in Julij Cezar. Slednjega je posnemal pri pisanju dnevnika. Poznejši vojaški poveljnik je diplomiral v jezuitskem kolegiju v Lvovu. Oče ga je pošiljal na dvor Zamojskih (okoli leta 1566), kjer se je srečal s francoščino, italijanščino in verjetno tudi z nemščino. Zaradi znanja francoščine se je udeležil diplomatske misije v Parizu, kjer so potekala pogajanja s Henrykom Walezyjem. Nanašala so se na njegovo nasledstvo na poljskem prestolu. Med svojimi popotovanji po Franciji in Nemčiji se je spoznal s kulturo zahodne Evrope. Svoje prve veščine javnega službovanja pa je pridobival v pisarni poljskega kralja Stefana Batoryja, poroča Historia.
Sčasoma je postal njegov osebni tajnik. Tam je pridobil tako politične izkušnje kot tudi vojaško znanje. Gre za obdobje, ko je Poljska beležila znamenite vojaške uspehe. Udeležil se je vojne med Poljsko in Gdanskom ter slavil zmago pri Lubiševu. Skupaj z očetom in bratom se je udeležil poljsko-ruske vojne, ki se je končala z zmago plemiške republike Poljske. Pomembno bitko proti Rusom je dobil pri kraju Toropec, kjer je kot praporščak veliko doprinesel k zmagi (20. september 1580). Po smrti Batorija je na Poljskem zavladalo burno medvladje. Prišlo je celo do dvojnih volitev. Del plemstva je podpiral vojvodo Maksimilijana Habsburškega, preostali del pa Sigismunda III. Vaso. Habsburžan je poskušal z obleganjem Krakova, vendar mu zasedba mesta ni uspela. Slednjega je branil tudi Żółkiewski. 24. januarja 1588 je bil Habsburžan na bojnem polju premagan (pod Bičino). V bitki pa je sodeloval tudi sloviti poznejši zavojevalec Moskve.
Tedaj pa je bil ustreljen v nogo, zaradi česar je do smrti šepal. Med drugim mu je bil za zasluge 7. marca 1588 zaupan položaj kronskega hetmana, njegova naloga pa je postala obramba vzhodnih meja plemiške republike. Istega leta je umrl njegov oče, leta 1589 pa se je poročil, v zakonu z ženo Regino Herburt so se jima rodili trije otroke. Zofija, ena od hčera, je bila babica poznejšega kralja Jana III. Sobieskega, ki je pred Otomani ubranil Dunaj. Leta 1595 se je odpravil v Moldavijo, leto pozneje pa zatrl upor kozakov. V letih 1601–02 pa se je boril s Švedi ter beležil nove vojaške uspehe. Leta 1606 je vojaško posredoval v Podolju (današnji zahod Ukrajine), kjer je z 10 tisoč vojščaki Tatarom pripravil zasedo, jih potolkel, prevzel njihov plen ter osvobodil nekaj sto jetnikov. Prelom med 16. in 17. stoletju je Rusiji prinesel krizo, na kar je vplivala tudi samovolja vladarja Ivana IV. Groznega. Temu sta sledili še epidemija kuge in lakota.
Uspelo mu je to, kar ni niti Napoleonu niti Hitlerju – zasedel je Moskvo!
Potem je na ruskem tronu v kratkem času sledilo več menjav. Poljska je izkoristila priložnost in se odločila za posredovanje. Namen je bila vrnitev na tron čudežno najdenega Dimitrija Samozvanca II. in nasprotovanje protipoljskemu zavezništvu, ki so ga Rusi sklenili in Švedi. Posredovanju je bil naklonjen tudi Sigismund III. Vasa, ki je sanjal o ruski kroni in personalni uniji obeh držav. Żółkiewski je bil najprej previden glede načrtov za napad na Moskvo. Toda na koncu je bil prav on tisti, ki je na vzhod povedel poljske čete. Poveljeval je vojski, sestavljeni iz 8.400 konjenikov, 4.500 pehotnih in 30 topov, vendar mesta Smolensk v zahodni Rusiji najprej ni mogel osvojiti (premajhne sile). Šlo pa je za prvi cilj njegove odprave. Obleganje je trajalo precej časa. Mesto je bilo v tistem času večje od Varšave in dobro utrjeno. Rusko vojsko je vodil Dimitrij Šujski, tuji vojščaki pa so bili zlasti Švedi, ki jih je vodil Jakub de la Gardie. Skupno okoli 30 tisoč vojščakov.
Domen Mezeg