Kot smo poročali, Urad za nadzor proračuna, ki deluje pod Ministrstvom za finance, namesto nadzora vloge in odgovornosti ter zakonitosti ravnanja in odločitev ministra za finance Klemna Boštjančiča pri nakupu stavbe na Litijski 51 izvaja politični pritisk nad revizorko, ki je prva opozorila na nezakonitosti.
Stranka Gibanje Svoboda si je očitno podredila vse mehanizme državnega nadzora in pregona. Politično kadrovanje na policiji ima že vsestranske negativne posledice, vladno servilna Komisija za preprečevanje korupcije s predsednikom Šumijem na čelu pa kljub evidentnim nasprotjem interesa predsednika vlade Roberta Goloba, ki s svojim podjetjem brezmejno biznisira z električno energijo, ne vidi nobenih težav. Očitno spolitiziran je tudi Urad za nadzor proračuna, ki ga vodi “Boštjančičeva” Patricija Pergar.
Slednja se je po naročilu svojega šefa spravila še nad notranjo revizorko Ministrstva za pravosodje Suzano Hötzl, ki je prva odkrila in opozorila na nezakonito ravnanje finančnega ministra in podpredsednika vlade Klemna Boštjančiča. Boštjančič vse od razkritja ozadij afere Litijska zanika kakršnokoli odgovornost in sodelovanje pri tem poslu. Kar je seveda naravnost smešno. Pred dnevi je Boštjančič za provladne medije ponovil, da je nakup Litijske zakrivila kriminalna združba. Prvak SDS mu je odvrnil, da se je Boštjančič s to izjavo kar samoovadil, saj gre pri tem poslu očitno za njegovo kriminalno združbo. Boštjančič se je banalno odzval tudi na očitke računskega sodišča, ki je prav tako kot Hötzlova potrdilo njegovo nezakonito ravnanje pri zagotovitvi denarja za nakup stavbe na Litijski iz proračunske rezerve. S tem ko je dejal, da gre pri tem za “mehke vsebine”, ki nimajo jasno opredeljenih zakonskih določil, se je kot prvi finančnik v državi izkazal za popolnega diletanta. Sicer pa je tudi zanj kot za celotno vladno garnituro značilno, da je laž pač nekaj vsakdanjega. Zanimivo je še to, da se predsednica računskega sodišča na Boštjančičevo zanikanje dejstev ni odzvala.
Nakup je 22. decembra 2023 odobril prav Boštjančič
Bo pa se moral Boštjančič kljub vsemu ponovno soočiti z resnico in svojo vlogo pri nakupu Litijske. Nedvomno je, da je bila stavba kupljena samo in izključno zato, ker se je tako dogovoril s svojo nekdanjo ministrsko kolegico Dominiko Švarc Pipan z odobritvijo premierja Goloba. Odigral je ključno vlogo s tem, da je konec lanskega leta, točneje v petek, 22. decembra, odobril zagotovitev sredstev iz proračunske rezerve. Da dela narobe, je vedel že takrat, vedela je tudi Švarc Pipanova, ki je bila s strani zaposlenih na to večkrat opozorjena. Vedeli so tudi zaposleni na finančnem ministrstvu, a so klonili pod političnim pritiskom in neobvladljivimi apetiti oblasti. Boštjančič je tudi potrdil investicijsko dokumentacijo, glede katere je bilo nič koliko polemik, da je vse narobe. Pripravil je celo gradivo za vlado, katere podpredsednik je. Vlada je vse sklepe za izvedbo posla tudi soglasno potrdila. Še več, Boštjančič je zahteval, da se proračunska sredstva za nakup stavbe porabijo še v istem letu. S tem je zahteval in ustvaril praktično nemogoče pogoje za izvedbo vsega potrebnega. Zaposleni na finančnem ministrstvu in ministrstvu za pravosodje so imeli zaradi nerazumnih zahtev Boštjančiča na voljo le tri (3) dni časa, da uredijo vso dokumentacijo in vse postopke, da se načrti trojice Švarc Pipan-Boštjančič-Golob uresničijo. Boštjančič in Golobova vlada so pri tem kršili tudi domala vse postopkovne roke, nad katerimi bdi prav Boštjančič.
Opravka ima z neizprosno preiskovalko
A mu notranja revizorka Hötzlova kljub nenehnim pritiskom oblasti, posebej še resorne ministrice Andreje Katič in provladnih medijev, očitno ne bo ostala dolžna. Hötzlova je državna notranja revizorka, dolgoletna izkušena finančna inšpektorica in specialistka – forenzična računovodkinja oziroma preiskovalka. Torej ni kdorkoli. V svoji bogati karieri je preganjala prav takšne, kot sta Golob in Boštjančič. In tega se ta dva dobro zavedata. Hötzlova je kot finančna inšpektorica imela namreč pomembno vlogo pri odkrivanju najzahtevnejših finančnih in davčnih prevar in za rešetke poslala številna, tudi znana poslovno-politična imena. Znan davčni svetovalec nam je glede Hötzlove zaupal, da se je z njo soočil v kar nekaj davčnih nadzorih. Opisal jo je kot korektno, a “neizprosno sogovornico in preiskovalko, ki si je v primeru finančnih ali davčnih nepravilnosti ne želiš na drugi strani“. In dodaja, da je po navadi našla še tako majhno podrobnost in da “pritožbe na njene ugotovitve, zapisnike in odločbe po navadi niso bile smiselne”.
V odzivu na Osnutek poročila Urada za nadzor proračuna je Hötzlova navedla cel niz ostrih ugovorov in jih opremila z dokazi. Urad za nadzor proračuna je pri svojem delu, kot večkrat izpostavlja Hötzlova, grobo prekoračil svoja pooblastila, pristojnosti in kršil mednarodne standarde notranjega revidiranja. Še več, pri tem v svojem odgovoru Boštjančičevemu Uradu zapiše: “Predlogi Urada RS za nadzor proračuna sprožajo neposredno kršitev določil Mednarodnega standarda strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju, grobo posegajo v neodvisnost in nepristranskost delovanja Službe za notranjo revizijo ter neposredno vplivajo in omogočajo oslabitev Službe za notranjo revizijo Ministrstva za pravosodje in njene nepristranskosti, posebej organizacijske neodvisnosti.” Urad za nadzor proračuna želi poseči tudi v strokovno neodvisnost Službe za notranjo revizijo, s čimer bi pravosodni ministrici Katičevi omogočili prosto razpolaganje in posredovanje dokumentov v revizijskem dosjeju komurkoli po njeni seveda politični presoji.
Glede tega Hötzlova opozarja, “da se s tem ob neposrednih kršitvah določil Mednarodnega standarda strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju Službi za notranjo revizijo odvzame funkcijo neodvisnosti, kar pomeni visoko tveganje motenj in neskladnost pri delovanju oziroma dejavnosti Službe za notranje revidiranje (specifični škodni test). Notranji revizorji morajo imeti namreč znanje, veščine in druge sposobnosti, ki so potrebne za izvajanje revizorskih nalog“. Teh pa Katičeva zagotovo nima. S tem želita Boštjančič in njegov Urad podrediti notranje revizorje aktualni politiki, kar je seveda nezaslišano. Mednarodni standard strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju, določilo 1100 – Neodvisnost in nepristranskost, izrečno določa, da “mora Notranja revizija biti neodvisna, notranji revizorji pa morajo biti pri opravljanju svojega dela nepristranski. Neodvisnost je po določilih Mednarodnega strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju osvobojenost od okoliščin, ki ogrožajo zmožnost notranje revizije za nepristransko izvajanje notranjerevizijskih nalog“.
Hötzlova v svojem ostrem odzivu Boštjančičev Urad popolnoma demantira v vseh točkah in domnevnih ugotovitvah. Pri tem jim očita politično motivirane in pavšalne navedbe, ki niso nikjer in na noben način konkretizirane, in jim to tudi nazorno prikaže. Pri tem jih poduči o pomenu in moči dokaza, dokaznih standardih in metodah revidiranja. Urad za nadzor poračuna je, kot izhaja iz odziva notranje revizorke Suzane Hötzl, pri svoji reviziji večkrat celo priredil dejansko stanje.
Boštjančič se bo moral v zvezi postopanjem njegovega Urada za nadzor proračuna, ki izvaja revizijo notranje revizije po njegovem naročilu, očitno soočiti z novimi, zanj obremenjujočimi resnicami. Verjetno bo tudi tokrat zanj to le “mehka vsebina” in on s tem še vedno ne bo imel nič. A tem praznim besedam verjame le še redko kdo, če sploh. Vsekakor pa ga v odzivnem poročilu Hötzlove čaka še ena krepka zaušnica!
Sara Kovač