Lahkomiselni premier in neuspešno reševanje stavkovnega vala

Datum:

Na tej točki si je predsednik vlade verjetno že priznal, da je politika obrt, ki je ne razume. Obvladovanje zahtev javnega in zasebnega sektorja na eni ter javnofinančne vzdržnosti na drugi strani zahteva izkušenega političnega obrtnika in ne nekoga, ki mu je politika izhod v sili.

                   

V kolikor bi bil Robert Golob pravi človek na pravem mestu, bi se lahko vlada pobahala z dosežki, ki niso vezani izključno na utrjevanje institucionalne hegemonije levice. Tovrstni dosežki morda zadoščajo ozkemu krogu političnih upravičencev, ki imajo od tovrstne hegemonije neposredno korist, vsem drugim pa ne. Zato danes težko najdemo večjo družbeno skupino, ki v času njegove vlade še ni protestirala ali stavkala. Se razume, da imajo sindikalni predstavniki svoje zahteve, izvedljive ali ne, a trenutno pokanje države po šivih lahko pripišemo predvsem premierjevemu nerazumevanju politične obrti, kar je svojevrstna ironija.

Golob se je pred vzponom na oblast predstavljal kot vrhunski menedžer. Še pred volitvami se je primerjal s Stevom Jobsom slovenske energetike, podobno kot so mediji leta pred tem primerjali Marjana Šarca s košarkarjem Luko Dončićem. Po skoraj dveh letih mandata njegove vlade bi verjetno tudi predsednica državnega zbora najraje pozabila slavospeve, ki mu jih je pela med bitko za uzurpacijo RTV Slovenija. “Vrhunski menedžer” včeraj, danes, jutri in nikoli več.

Premierjeve lahkomiselne obljube
Kako slabo se je Golobov gospodarski pedigre prenesel v politiko, ponazarja sedaj že ponarodeli: “Obljubim vam Happy End.” S temi besedami je predsednik vlade sodnikom in tožilcem (ne pa tudi denimo sodnim zapisnikarjem) obljubil 600 evrov bruto dodatka k plači. Ne samo to – zagotovil jim je ločeni plačni steber, podobno kot ga je mesece pred tem nekdanji zdravstveni minister Bešič Loredan obljubil zdravnikom. V državni zbor je po nujnem postopku, ki je rezerviran za naravne katastrofe in vojno stanje, romal predlog zakona o začasnem dodatku sodnikov in državnih tožilcev. Tega je vlada umaknila iz zakonodajnega procesa, še preden je poslancem uspelo o njem glasovati. Zoper predlog zakona je nastopila parlamentarna zakonodajnopravna služba, kjer so poleg drugih nepravilnosti navedli, da bi lahko bila novela v nasprotju z ustavo. Razdejanje, ki ga je za sabo pustil lahkomiselni premier, je na koncu reševala nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan: “Glede na podano mnenje zakonodajnopravne službe si želimo vzeti nekaj časa, da še enkrat podrobno preučimo, ali so predlagane rešitve, kot so zdaj zapisane, res tiste najboljše.”

Sodniki in tožilci še danes niso doživeli svojega finančnega “Happy Enda”, predvsem zaradi nespretnosti oblasti. Predsednik vlade v trenutku, ko je dal obljubo, preprosto ni vedel, da povišic ne more kar tako izplačati, že zaradi zakonskih omejitev ne. Prav tako pa se ni zavedal, da bo s svojo obljubo sprožil stavkovni val po vsej državi. Golobova obljuba je bila “ključna napaka, ki je za sabo potegnila plaz zahtev sindikatov,” je kasneje potrdila Švarc Pipanova.

Tudi zdravniki si želijo “Happy End”
Javnih uslužbencev, ki bi si poleg sodnikov želeli finančnega “Happy Enda”, ni malo. Med njimi so prav gotovo tudi zdravniki. Pri pogajanjih s slednjimi se je nespretnost vladajočih pokazala že nekaj mesecev po prevzemu oblasti. Oktobra 2022 je sedaj že odslovljeni minister za zdravje s Fidesom podpisal sporazum o začasni prekinitvi stavkovnih aktivnosti.

Sporazum je med drugim predvideval oblikovanje ločenega plačnega stebra. Spomnimo, takšna obljuba je bila dana tudi sodstvu. Gre za eno temeljnih zahtev zdravništva, ki vse do danes ostaja neuslišana. Zdravniki in sodniki so zato obnovili stavkovne aktivnosti.

Golobova “zdravniška zarota”
Pri tem je treba opozoriti, da predsednik vlade kot tudi mediji, ki spadajo pod dežnik tranzicijske levice, obravnavajo zdravniško in sodniško stavko s povsem različnimi merili. Kmalu po podpisu sporazuma so se v javnosti pojavile obtožbe zdravnikov, da jim je Golob prek Bešiča Loredana grozil s “totalno vojno”. Svojo napoved je več kot očitno uresničil.

Golobova “totalna vojna” in Stalinova “zdravniška zarota” bosta imeli podoben konec. (Vir: Karikatura “Sledi zločina”,
objavljena v reviji Krokodil leta 1953 med t. i. zdravniško zaroto in primerljiva naslovnica Mladine iz leta 2021)

Z obnovitvijo stavkovnih aktivnosti so postali zdravniki državni sovražniki. “Bogovi v belem” in “dvoživke” so nekatere od znova obujenih oznak, s katerimi jih želi oblast najprej dehumanizirati, očrniti, nato pa prisiliti v prekinitev stavke. Vzporednice z “zdravniško zaroto”, ki se je odvila v Sovjetski zvezi, se pišejo same od sebe in tudi razplet bo podoben. Na koncu bo še manj zdravnikov, tisti, ki bodo ostali, pa bodo še bolj nezadovoljni. Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović ne opozarja zaman, da dejanja vlade vodijo v izgon najbolj kakovostnih kadrov iz Slovenije in postopno privatizacijo javnega zdravstva.

Odnos med oblastjo in zdravniki je dosegel najnižjo točko z nastopom predsednika vlade v državnem zboru, kjer je zdravnikom zabrusil: “Član Fidesa ni nič več vreden kot medicinska sestra.” Sindikalni predstavniki zdravnikov so bili upravičeno zgroženi. Zaradi brezizhodnega položaja so v Zboru za republiko kot nevtralnega mediatorja predlagali nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja, v sindikatu Fides pa so z “optimizmom” sprejeli pobudo Odvetniške zbornice Slovenije.

Predsednik vlade Robert Golob in predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto (Vir: STA)

Golobova dvojna merila
Predsednik vlade si sodnikov v nasprotju z zdravniki ne upa žaliti, niti voditi “totalne vojne” proti njim. Goloba ne boste slišali, da bi primerjal sodnike in tožilce s sodnimi zapisnikarji, kot si je to privoščil na primeru zdravnikov in medicinskih sester. Pravosodje ima vendarle v rokah njegovo politično in siceršnjo usodo, zdravniki pa imajo v rokah “le” zdravje naroda.

V času nastanka tega članka rešitve še ni na obzorju. Fides je zadnji pogajalski predlog vlade označil kot nezadostnega. “Žal ugotavljamo, da predlog ni usklajen z vsebino dorečenega na torkovih pogajanjih in ne predstavlja nobenega premika v smeri stabilizacije zdravstvenega sistema,” so zapisali v sporočilu za javnost.

Finančno nevzdržna reforma plačnega sistema?
Tako zdravniki kot sodniki bodo morali na izboljšanje delovnih razmer še počakati. Vlada se je namreč odločila (prelomila obljubo!), da se o plačah ne bo več pogajala ločeno, temveč le v okviru enotnega plačnega sistema, kar pa prinaša vrsto novih težav. Poklicne skupine, ki jih ta zajema, so zelo raznolike in težko primerljive. Zaradi tega se pojavljajo plačna nesorazmerja, ki jih je, resnici na ljubo, nemogoče odpraviti, saj se vedno najde vsaj ena skupina javnih uslužbencev, ki je z vpeljanimi spremembami nezadovoljna. Vladni predlog reforme plačnega sistema po sicer neuradnih podatkih prinaša spremembe pri najnižjih plačah, načinu in obsegu napredovanj, regresu in dopustih ter potnih stroških.

Stroške plačne reforme pa bodo seveda nosili davkoplačevalci. Po neuradnih ocenah bo povišica v javnem sektorju stala dodatnih 1,3 milijarde evrov, kar bo še povečalo proračunski primanjkljaj. Ta se je najprej povečal zaradi odprave posledic poplav, sedaj pa še za stroške reforme. Gre za denar, ki ga v državnem proračunu ni. Državna blagajna je namreč lansko leto imela približno 13 milijard evrov prihodkov in 15,3 milijarde evrov odhodkov. Primanjkljaj je tako znašal 2,3 milijarde evrov, je konec januarja poročala STA.

Podobno je februarja zapisal Fiskalni svet: “Ključno kratkoročno tveganje za vzdržnost javnih financ predstavljajo vnovične zahteve po dvigu plač v javnem sektorju. Izpostavljamo, da je bila s preteklimi ukrepi realna kupna moč javnih uslužbencev v povprečju ohranjena glede na obdobje pred epidemijo, poleg tega so bili v okviru interventnih ukrepov izplačani tudi obsežni dodatki. Glede na to, da je delež mase plač sektorja država v BDP šesti največji v EU, ocenjujemo, da bi njen morebitni dvig brez sistemske ureditve plač in drugih parametrov delovnih razmerij ter zlasti brez hkratnega sprejetja ukrepov za povečanje učinkovitosti in dostopnosti javnih storitev le povečal tveganja za javne finance.”

 

Dr. Janez Šušteršič: “Spremembo plačnega sistema bi moral spremljati tudi razmislek o učinkovitosti javnega sistema”

Dr. Janez Šušteršič (Foto: Demokracija)

O reformi plačnega sistema in posledicah, ki jih bo ta imela na stanje javnih financ, smo vprašali nekdanjega finančnega ministra in profesorja ekonomije dr. Janeza Šušteršiča. “Spremembo plačnega sistema bi moral spremljati tudi razmislek o učinkovitosti javnega sistema. Če se že povečajo plače javnih uslužbencev, se moramo hkrati vprašati tudi o tem, kaj davkoplačevalci za to dobijo. Se spremembe uvajajo zgolj zato, da ti uslužbenci dobijo več denarja, ali bomo tudi mi dobili za to boljše storitve? To predstavlja problem, saj se plačna reforma vedno obravnava kot ločeno vprašanje, ne kot način za povečanje učinkovitosti in uspešnosti javnega sektorja. Ta dva vidika bi torej morali združiti, skladno s funkcionalno analizo, ki bi zaznala, kateri deli javnega sektorja delujejo učinkovito in kateri ne.” Na vprašanje, ali opaža, da bi se tega vlada lotevala pri zdajšnji reformi, Šušteršič na kratko odgovori: “Ne.”

Šušteršič v pogovoru spomni na predstavitev, ki jo je imel Boštjančič v državnem zboru, še preden je postal minister. Tedaj je obljubil, da bodo vpeljali sistem merljivih kazalnikov uspešnosti in na to potem vezali proračun, celo maso plač in plače na individualni ravni. “Nekaj teh orodij imamo, ampak treba jih je začeti uporabljati. Nisem imel občutka, da bi na tem kasneje delali,” pravi Šušteršič.

Na vprašanje, ali je smiselno znova ločiti plačne stebre, odgovarja: “V Sloveniji smo se v preteklosti že glede dodatkov in meril dogovarjali posebej z vsako skupino, kar je vodilo do tega, da so bile plače odvisne od uspešnosti na pogajanjih. Iz tega je nastalo sračje gnezdo, ki so ga presekali z enotnim plačnim sistemom, ki je zdržal 15 let, čeprav so poklicne skupine, ki jih obsega, zelo različne in jih je težko poenotiti.” 

Vse skupaj pa je šele začetek Golobovih težav. Poleg sodnikov in zdravnikov stavkajo tudi uslužbenci na upravnih enotah, gasilci in drugi. Kmetje ne stavkajo, namesto tega glasno protestirajo. Ne toliko zaradi Golobove politične nespretnosti, temveč zaradi njegovih nespametnih politik, ki jih ob lastni idejni izpraznjenosti kopira od skrajne stranke Levica.

Žiga Korsika

Sorodno

Zadnji prispevki