Lastna hvala se pod mizo vala. Kaj pa naša vlada?

Datum:

Slovenski pregovor pravi: “Lastna hvala se pod mizo vala.” Kaj pa naša vlada? Pregovor z vsakim dnem in hvaljenjem, kaj vse so naredili, ob njihovi obletnici vladanja potrjuje sedanja leva oblast. Kaj pa so naredili?

Ob vsem tem nekateri med njimi, recimo Urška Klakočar Zupančič, drugim očitajo, da so bili v času COVID krize njihovi ukrepi “butasti”. Bili so enaki kot povsod v Evropi, da Italije in Avstrije, kjer so bili strožji, ne omenjam. Ob tem je samovšečen in ljudem nevaren tisti, (da ne uporabim istega izraza, kot ga je Urška), ki sedaj govori o tem kaj in kako bi bilo treba. Mimogrede. Vlada je sedaj stanje s COVID-om in vse okoli njega umirila. Tako pravijo. Ali se šalijo ali se na tako prozoren način hvalijo?

Pred dvema letoma o virusu nismo vedeli nič, nismo imeli ne cepiva ne zdravil in ves svet se je lovil! Povsem jasno je, da je tedanja opozicija, sedanja oblast, iz svojih politično egoističnih razlogov, kar se ni dogajalo nikjer v Evropi, nasprotovala vsem ukrepom tedanje vlade. In kar je najbolj žalostno, s tem početjem se še nadaljuje. To kaže na brezobzirnost, neodgovornost. WHO podatki potrjujejo veliko število inficiranih pri nas v času COVID-a, kar je posledica naše neresnosti in zavajanja politikov (Moderndorfer) in medijev (Štefančič) o odvečnosti preventivnih ukrepov.

Podatki WHO so jasni. Kažejo, da so bili naši ukrepi in delo zdravstva v nemogočih razmerah dobri, saj smo bili po številu umrlih glede na število inficiranih kljub slabi pripravljenosti zdravstvenega sistema in domov za ostarele med najboljšimi v EU glede preživetja oz. stopnje umrljivosti. S takim besedičenjem Urška Klakočar Zupančič kaže le na svojo nezrelost, nedoraslost in še posebej neodgovornost do ljudi. Gre za načrtno zavajanje oziroma skrajno škodljivo politikantstvo, ki bo imelo posledice v prihodnosti.

Boris Pahor (Foto: STA)

Na nekoliko drugačen in nič manj zavržen način delujejo nekateri drugi levi politiki. Ob obletnici smrti Borisa Pahorja smo bili priča dejstvu, da nasledniki tistih, ki so v preteklosti zavrgli cenjenega Pahorja, mu preprečevali, da bi lahko prišel v domovino in mu v vsem obdobju, ko so bili na oblasti, niso izkazali niti ene časti, podelili nagrade, sedaj obujajo spomine nanj, kakšen glasnik je bil. Spomnimo se izrečenih besed Matjaža Nemca, našega poslanca v Evropskem parlamentu, ki je ob otvoritvi razstave v čast državljanu Evrope Borisu Pahorju rekel, citiram: “Da je bil glasnik nekega časa in danes je potrebno govoriti o teh časih kot opomnik, da se to ne sme ponoviti.” Ali poslanec Nemec ve, do česa vsega je bil Pahor kritičen in to ocenjuje z enakimi merili? Če ne, gre tudi v tem primeru za navadno politikantstvo.

Ob obletnici smrti Borisa Pahorja, se spominjamo človeka, velikana med Slovenci. Spominjamo se človeka z visokimi moralnimi načeli in vrednotami zaradi katerih je imel za časa življenja nasprotnike med fašisti, komunisti, prizanesli mu niso niti domobranci. Ob njegovem delu, se moramo zamisliti. Njegove kritične, tudi neprizanesljive, popolnoma neodvisne misli in besede od kogar koli, ob njegovi pokončni drži, njegovih izkušnjah, njegovi sposobnosti opazovanja, se mora vsakdo izmed nas ozreti sam vase.

Najprej pa se morajo zamisliti politiki, ki jim je všeč, v to sem prepričan, le del razmišljanj Pahorja. Nikdar ni bil, tudi ob hudih kritikah, žaljiv. Bil je človek, pisatelj, na videz krhek, a v sebi izjemno trden, načelen. Svet ga je spoznal predvsem po njegovem avtobiografskem romanu Nekropola. Zgodba se bralca močno dotakne. Govori o nečloveških razmerah v koncentracijskem taborišču, o propadanju teles, odnosu do sojetnikov, ki nastaja v takem okolju in o načinih soočanja z življenjem na pragu smrti. Opazoval je, da je kljub strašnim razmeram pri taboriščnikih bil ves čas med njimi prisoten obupen gon po preživetju. V romanu je kritičen tudi do današnje Slovenije, ki še kar naprej poveličuje le aktivne borce proti okupatorju, ignorira pa taboriščnike in druge. Opozarja na odnos Francije, Nizozemske, ki sta svojim, v taboriščih umrlim junakom, zgradile spominska pokopališča, ali njihove zgodbe izdali v knjigah (Dnevnika Ane Frank), Slovenci podobnih pisem Zore Perello, nismo sposobni zbrati in objaviti. S tem delom je postal svetovno znan in ob tem prejel številna priznanja, med drugim je postal tudi državljan Evrope.

Kot odmev na njegovo delo, pisanje iz strani “levičarjev” naj navedem, da je g. Pahor dobil vsa priznanja za svoje delo (razen nagrade Vstajenja v Trstu leta 1972), po letu 1992! Zakaj?

Pahor je bil kritičen do protirevolucionarnega tabora. Vendar kritičen je bil tudi do revolucionarjev. Skupaj z Alojzom Rebulo je napravil znameniti intervju z Edvardom Kocbekom, v katerem je prvi objavil, da so revolucionarji maja in junija 1945, torej po zaključku vojne, zagrešili množičen poboj nad Slovenci, vojnimi ujetniki in domobranci. Brez obsodb so pobili njihove politične nasprotnike. In to je bila viza komunistične internacionale tudi še lata 1974, ko so me, kot zdravnika v JLA učili, da je Allende padel, ker ni pobil vseh političnih nasprotnikov.

Edvard Kocbek (Foto: Wikimedijina zbirka).

Pahorjeva revija Zaliv je bila v Jugoslaviji prepovedana, sam pa vsaj dve leti ni smel prečkati “najbolj odprte meje v Evropi”. V nos je šel komunistom, ki so se zavzemali za internacionalizem. Jasno je povedal, da smo Slovenci z ignoriranjem narodne zavesti unikum v EU. Potrdil je, da smo imeli nesrečo z diktaturo komunistov, saj so slednji imeli do narodnega principa odklonilno stališče.

Ob tem je omenil tovariša Edvarda Kardelja, komunista, ki je trdil, da narodni princip prej ali slej vodi v nacionalizem. Pahor je menil, da je narod, ki spoštuje svoj jezik, kulturo, zgodovino, svojo zemljo, nacionalno zaveden. To ni in ne more biti enako nacionalizmu s podcenjevanjem drugih narodov. Večkrat je povedal tudi, da se v EU ljubezen do domovine premalo poudarja. Sam dodajam, da to še posebej velja za nas, še posebej pri vzgoji!

Ali je razmišljanju Borisa Pahorja mogoče nasprotovati? Prepričan sem, da ne.

Janez Remškar, dr. med.

Sorodno

Zadnji prispevki

Ste videli njihove naslove? V Levici skoraj sami buržuji

Stranka Levica se svojim volivcem predstavlja kot "ekosocialistična" stranka....

Pasti evtanazije: Ubil se bo lahko vsak, ne samo na smrt bolni!

Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo? Ne. Po...

Drsimo: Slovenijo v 20 letih prehitele številne nekoč zaostale države

Od desetih držav, ki so leta 2004 vstopile v...

Zaton naše civilizacije je tik pred vrati

Vsaka civilizacija v zgodovini je doživela svoj vzpon, svoje...