Ko človek včasih še pomisli, da levičarske opozicije, samooklicane civilne družbe in medijskega mainstreama ne poganja čisto sovraštvo do desnosredinske vlade, še posebej do predsednika vlade Janeza Janše, in da vendarle včasih še premorejo kanček zdravega razuma, je vedno znova razočaran. Če odštejemo protest učencev in učiteljev zaradi »odvzetega otroštva«, kar je bila čista zloraba otrok, so popolnoma nerazumljive tudi strupene puščice, ki letijo na Gregorčičevo zaradi visokega šolstva, ker si je vlada upala podvomiti o smotrnosti razpisa za vpis v prihodnje študijsko leto. Ne zato, ker bi imela karkoli proti izobraženim ljudem, ampak zato, ker slovenski izobraževalni sistem »proizvaja« večinoma sociologe, filozofe, umetnike in humaniste, manj pa ljudi, ki bi znali operirati srce, elektrificirati stanovanjsko sosesko, zgraditi stolpnico, napisati računalniški program in vzgojiti na škodljivce odporno zelenjavo.
Prvi so vzgojeni, da nadzorujejo družbeni diskurz o politiki, ekonomiji in kulturi. V gospodarstvu, ki ustvarja realno vrednost, so večinoma nezaposljivi, tam si z nasveti o “uspoljenosti” ali “krivicah” v delovnem procesu nimajo kaj pomagati. Drugače je z inženirjem, ki zna z inovacijami izboljšati in povečati proizvodnjo. Pomislite, koga pokličete, ko se vam pokvari pralni stroj. Serviserja, ki ga popravi, ali družboslovca, ki filozofira, da posamezne dele stroja izdelujejo otroci v Afriki in Aziji. In da vi pravzaprav ne potrebujete pralnega stroja, saj imate roke. Ampak, verjemite, taka »pametna« glava ima doma veliko boljše aparate, kot jih imate vi, samo vas želi prepričati, da stopite v prve bojne vrste proti »krivicam«, on se vam bo pridružil kasneje, ker še vedno potrebuje pralni stroj, da bo imel čas za modrovanje.
Odziv privilegiranih podsistemov v močvirju kulturnega marksizma na ravnanje vlade je bil silovit, glavni argument pa, ne boste verjeli, da vlada posega tja, kjer so bile zadeve do zdaj gola “formalnost”. Ja, dragi moji, ravno v tem je težava − v goli “formalnosti”, v potrjevanju nečesa, česar nihče v državi ne potrebuje, v potrjevanju nečesa, kar zadovoljuje le ideološko smer, kot so si jo zamislili posvečeni: ustvariti kopico družboslovcev, ki bodo predavali o socialni pravičnosti. Ampak nihče ne pomisli, da bo prej ali slej zmanjkalo tistih, ki vse to z delom svojih rok hranijo.
Intelektualno akademski terorizem
Intelektualno akademski terorizem že predolgo obvladuje izobraževalni sistem, ki po osamosvojitvi ni doživel resne reforme, da bi sledil resničnim potrebam. Sedanja razmerja, kjer je za umetnost, humanistiko in družboslovje predvidenih 39 odstotkov razpisanih študijskih mest, za naravoslovje, tehniko in informacijsko-komunikacijsko tehnologijo dve odstotni točki manj, ne odražajo realnosti. Povzročijo le to, da si je treba za nezaposljive izmišljati nova delovna mesta (večinoma v javnem sektorju), inženirje, zdravnike in strojnike moramo uvažati. In potem se zgodi, da o gospodarstvu modrujejo tisti, ki dejansko nimajo prav nič skupnega z realnim sektorjem. Ali samo meni to ne gre skupaj ali tudi vam ne?
Dolga leta se je vzpostavljal ta kargo kult, pojem, ki ga je prvi uporabil fizik Richard Feyman. Gre za učinek, ki so ga med drugo svetovno vojno opazili na pacifiških otokih. Američani so tam postavljali oporišča, lokalnim prebivalcem so se oddolžili s konzervami ali z industrijskimi izdelki. S koncem vojne so odšli tudi vojaki, domačini pa so letala s tovorom poskušali priklicati nazaj tako, da so posnemali tujce: ob opuščenih stezah so prižigali bakle, izdelali so si lesene slušalke in mikrofone ter vanje nekaj momljali, kot so pred tem videli vojake. Zaman. Prinašalci “daril” niso več prišli nazaj. Podobno je s slovenskimi častilci kargo kulta. Ti popolnoma zanemarijo dejanske potrebe po kadrih, saj menijo, da kakršnakoli izobrazba (počez in povprek vsevprek) prinaša blaginjo za vse.
In potem se čudijo, da nobeno letalo ne pristane več tukaj.
Jože Biščak