Kot smo že poročali, bo ministrstvo za socialno (nekateri se radi pošalijo, socialistično) prihodnost prevzel Simon Maljevac. Gre sicer za manj znanega skrajno levega političnega aktivista, ki je na zaslišanju pred matičnim odborom dajal vtis, da ne razume povsem dobro, kako deluje ekonomija in resnični svet nasploh, razen tistega dela, da je v Sloveniji celotna mašinerija na davkoplačevalski pogon. Bodoči minister je sicer še najbolj znan po tem, da je ustanovil razvpiti skrajno levičarski “raziskovalni inštitut” 8. marec, ki je v času Janševe vlade opravljal “ulični” del nalog koalicije KUL, zdaj pa “ulični” del za vladno koalicijo, predvsem za stranko Levico, katere člani so tudi nekateri njegovi predstavniki, med njimi tudi Maljevac. Zanimivo pa je, da nekatere moti, če javnost izve, da je ta priviligirani beli moški ustanovitelj inštituta, ki se diči z ultrafeminizmom in moralizatorskim antikapitalizmom.
Zadnje čase je bilo zanimivo gledati Wikipedijino stran o Inštitutu 8. marec. Javno znano je, da je skrajni levičar Maljevac ustanovitelj inštituta, feministke pa so prišle “raziskovat” šele za tem. Na strani je bil tudi korektno naveden kot ustanovitelj.
Kdor je šel na stran inštituta, je opazil, da je bil 16. 12. Maljevac še vedno korektno napisan kot ustanovitelj. 13. 1., ravno na dan, ko je Maljevac v DZ prodajal svoje egalitaristične sanje, pa je nekdo na Wikipediji pobrisal ime ustanovitelja in ga zamenjal z Alenko Kreč Bricelj. Postavlja se več vprašanj – kdo je Alenka Kreč Bricelj in predvsem, zakaj se nekdo trudi prikriti dejstvo, da je ustanovitelj Maljevac? Zakaj so si potem premislili in za ustanovitelja zopet postavili Maljevca?
Ustanoviteljica?
Alenka Kreč Bricelj je poklicna aktivistka, ki je bila dejavna predvsem v agitpropovski gonji proti zakonu o vodi prejšnje vlade, ki so ga v referendumski kampanji uspeli naivni javnosti mojstrsko “prodati” kot “zakon o pitni vodi” (s katero zakon ni imel nič). V kampanji se ni predstavljala kot predstavnica inštituta 8. marec, ampak kot predstavnica socialnega podjeta Smetumet.
Na svoji domači strani je podjetje predstavljeno takole:
Operacijo delno financira Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
Kako pa se je v socialnem podjetju predstavila Alenka Kreč Bricelj? Takole:
Oh, te prelepe smeti! Vsaka, še tako nam ljuba stvar, enkrat postane smet. Bridkost smetišča, breme za naravo, nepravičnost do prihajajočih rodov. Zavedati se smeti, še preden te nastanejo, razmisliti o možnostih, da jih preprečimo, o njihovi ponovni uporabi, načinu predelave, popravilu, nadgradnji in podaljšanju življenja, je smisel delovanja Smetumet.
Ko stvar enkrat postane smet, iz nje naredimo glamurozen izdelek. Paša za oči, aha efekt ali nasmešek tistega, ki jo prime v roke. Modni dodatek, nova funkcija, provokacija, izvirno darilo. Stališče.
Smetumet so izdelki, delavnice in družbene aktivnosti, ki nastajajo iz smeti zaradi smeti. Z igrivo reciklažo in edinstvenim dizajnom.
V jeziku, ki ga razumejo običajni davkoplačevalci, bi lahko tržno oba odstavka prebrali takole: gre za tržno nevzdržni model reciklaže smeti za ustvarjanje novih izdelkov – ker potrošniki tega ne želijo, so se aktivisti obesili na tiste, ki plačujejo davke (tako Slovence kot Evropejce), da jim pomagajo v njihovi podjetniški in aktivistični ihti.
Vse lepo in prav, a zakaj je ta socialno podjetniška aktivistka čas “prevzela” zasluge za ustanovitev Inštituta 8. marec? Lahko le ugibamo.
Za kaj gre?
Za kaj torej gre? Morda za to, da se nekaterim krojačem javnega mnenja na levi ne zdi higienično, da se je končno vzpostavila jasna vez med vlado in Inštitutom 8. marec, ki je tako neformalno vendarle postal to, kar je že ves čas skupaj z drugimi skrajno levimi NVO-ji bil – vladna organizacija. Na drugi strani je še druga neprijetnost, da je 8. marec ustanovil aktivist stranke Levica, torej politik skrajno leve stranke, ki je prej bila v opoziciji, zdaj pa je del vladne koalicije. Videti je, da so se nekateri odločevalci na (skrajno) levi vendarle ustrašili, da bodo ljudje spregledali, da je NVO politkolesariat uradni del leve politike oz. njegova najmočnejša “stranka”. Gre za najbolje varovano skrivnost v državi, ki je z imenovanjem Maljevca, ki je uradna povezava med levo politiko in NVO-ji, končno razkrita. Videti je, kot da se skrajno krilo leve politike boji, da jih bodo ljudje začeli obravnavati kot to, kar so – kot politike, ne pa kot aktiviste.
Andrej Žitnik