Dandanes lahko v medijih in tudi v hramu demokracije zasledimo, da katolištvu naj ne bi bilo mesta v slovenskem izobraževanju, a če bi se ti vsaj malo spoznali na razvoj slovenskega šolstva, bi vedeli, da to niti po naključju ne drži. Saj brez naporov cerkvenih izobražencev ne bi imeli tolikšnega števila izobraženih in zavednih Slovencev, s pomočjo katerih smo dobili svojo identiteto, črkopis, knjige, slovnico, šole in še bi lahko naštevali. Ravno zato je tako težko razumeti, čemu je levica zagnala tolikšen vik in krik ob tem, ko je pri odprtju novih prostorov v osnovni šoli v Polici pri Grosupljem potekal blagoslov novih šolskih prostorih.
Številni mediji in leva politika so ob letošnjem prvem šolskem dnevu ponoreli, ko so slišali, da je v osnovni šoli v Polici pri Grosupljem potekal blagoslov novih šolskih prostorov. Najbolj je to zmotilo ministrico za izobraževanje in kandidatko SMC za predsednico Slovenije Majo Makovec Brenčič ter poslansko skupino Levica, ki je zahtevala sklic nujne seje odbora Državnega zbora za izobraževanje, v okviru katere želijo obravnavati kršitev načela ločenosti verskih skupnosti in države v javnih šolah. Poslanka Violeta Tomić je blagoslov označila kot “kapljo čez rob”.
Po prepričanju Tomićeve je težava globlje narave. “Ne gre le za neurejene pravne predpise, ampak za omogočanje privilegiranega položaja ene od verskih skupnosti s strani države. RKC pa se vede skoraj kot državna cerkev.” Levica je pozvala Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, da v čim krajšem času pripravi spremembo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero bo zagotovila ustrezno sankcioniranje kršitve prepovedi izvajanja konfesionalnih dejavnosti v javnih vrtcih in šolah. “Blagoslavljanje šol, čeprav ga upravičeno prepoveduje zakon, je le eden od problematičnih vidikov. V Levici se bomo zavzemali za uveljavitev ločenosti države in verske skupnosti na vseh področjih, saj so le tako pripadniki različnih verskih skupnosti, pa tudi neverujoči, v enakovrednem položaju,” je še poudarila Tomićeva.
Protestantske latinske šole so izobraževale slovensko kmečko prebivalstvo
Več kot očitno je, da se levičarji ne spoznajo na zgodovinski razvoj šolstva na Slovenskem, saj drugače ne bi trosili tolikšnih neumnosti. Dejstvo namreč je, da je bila na pobudo Primoža Trubarja, ki velja za očeta slovenskega naroda, v prestolnici leta 1563 ustanovljena prva javna protestantska latinska šola na slovenskih tleh. Število teh je začelo krepko naraščati, tako da jih je bilo v deželah že okrog 40, z namenom, da bi izobrazili slovensko kmečko ljudstvo, med drugim tudi deklice. Trubar, ki velja za avtorja prvih dveh slovenskih knjig Abecednik in Katekizem, je bil zaradi svoje angažiranosti kar trikrat pregnan iz domovine, in sicer nazadnje zato, ker je v Cerkveni ordningi predvidel načrt za slovensko cerkev in objavil tudi prvi šolski red.
Protestantska stanovska šola je skozi čas pridobivala vedno več ugleda in vedno večje število, dolgoletni rektor šole pa je bil Adam Bohorič, avtor prve slovenske slovnice Zimske urice, ki je uzakonil črkopis bohoričico, ki ga je nato zamenjala gajica. Nemec Nicodemus Frischlin, ki je na pobudo Bohoriča prevzel položaj ljubljanskega rektorja, je leta 1584 latinsko protestantsko šolo preoblikoval v gimnazijo. V istem letu je prevajalec Jurij Dalmatin prevedel Biblijo iz latinščine v slovenščino, slovenščina je tako postala eden izmed petih evropskih jezikov, v katerega je bila prevedena Biblija. V cerkvah so protestanti uvedli petje, kar pa je bilo do tedaj dovoljeno le za bogoslužje, ne pa tudi za ljudstvo. Pesmi so se tako začele širiti med ljudmi, kar je prispevalo k razvoju slovenske ljudske pesmi.
Pomemben prispevek so prinesli tudi jezuiti
Plodno izobraževanje v času protestantizma je bila prekinjeno leta 1598, ko je nadvojvoda Ferdinand izdal odlok, v katerem je podal odločitev, da v svojih deželah ne bo toleriral protestantizma, in naročil, naj vsi protestantski pridigarji in učitelji zapustijo deželo, kar je posledično prispevalo k zaprtju protestantske šole, ki jo je nadomestila jezuitska. Jezuiti so leta 1597 odprli svojo jezuitsko latinsko šolo in začeli z gimnazijskim poukom in pri tem vsako leto dodajali razred, dokler gimnazija ni bila popolna.
Jezuitska gimnazija je bila zelo ugledna in je bila namenjena izobražencem (rektorji so bili visoki cerkveni dostojanstveniki, spovedniki kraljev in ostali ugledni posamezniki), saj so lahko gimnazijci po tej nadaljevali s študijema teologije in filozofije na višješolski stopnji, ki sta bilia prav tako pod vodstvom jezuitov. Po koncu 2-letnega študija so nato morali izobraženci končati dodatno leto v Gradcu ali na Dunaju, kar jim je omogočilo vpis na evropske univerze. Jezuitske gimnazije so delovale vse, dokler se v drugi polovici 18. stoletja Habsburška monarhija v času Marije Terezije ni začela vmešavati v učni program jezuitski gimnazij in zahtevala pouk v nemškem jeziku ter uvedbo naravoslovnih učnih predmetov.
Ljubljanska nadškofija prispevala k ustanovitvi prve znanstvene knjižnice na Slovenskem
S pomočjo ljubljanske nadškofije in ljubljanske znanstvene akademije je bila leta 1701 ustanovljena Semeniška knjižnica, ki je predstavljala prvo javno znanstveno knjižnico na Slovenskem. Leto 1773 je bilo za jezuitski red usodno, saj ga je takrat papež Klemen XIV. razpustil, kar je vplivalo na to, da je jezuitska gimnazija prešla v roke države. Marija Terezija je uvedla obvezno osnovnošolsko obveznost za otroke stare od 6 do 12 let ne glede na spol, sprejeta zakonodaja pa je uvedla trivialne, glavne in normalne šole. V času Ilirskih provinc med leti 1809–1813 se je v osnovnih šolah okrepila vloga slovenskega jezika, nato pa je bilo pod habsburško vladavino spet vse naprej enako, dokler ni bil leta 1869 uvedena osemletna osnovnošolska obveznost.
Škofijska gimnazija je uvedla slovenščino in izvedla prvo maturo v slovenščini
V prestolnici ni bilo več cerkvene gimnazije vse do leta 1905, ko je bila ustanovljena Škofijska gimnazija, ki je uvedla slovenščino. Prvo maturo v slovenskem jeziku je leta 1913 izvedla prav Škofijska gimnazija v Šentvidu, kar je bil tudi eden od namenov njene ustanovitve, saj je ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič zagovarjal stališče, da v slovenskem prostoru potrebujemo institucijo, ki bo zagovarjala intelektualce, ki naj bodo tako zavedni Slovenci kot tudi zgledni kristjani.
Po osamosvojitvi je bila prva ustanovljena zasebna gimnazija na slovenskem ozemlju katoliška Gimnazija Želimlje, ki jo je škof Šuštar poimenoval spomenik zgodovinskemu letu. V naslednjih letih pa je ta postala zelo iskana srednja šola z vsakoletno omejitvijo vpisa. Kot lahko vidimo, zgodovinski podatki kažejo na to, da je katolištvo bilo in bo vogelni kamen izobraževanja na Slovenskem, pa če je komu to prav ali ne.
Oblast, ki se boji par kapljic žegnane vode je bodisi hudo paranoična ali pa ima zelo slabo vest. https://t.co/qY5jB1va8V via @Dnevnik_si
— Matej Lahovnik (@LahovnikMatej) September 9, 2017
H. M.