V petek je bila v slovenskem parlamentu na tapeti Deklaracija o prepovedi avtonomnih orožnih sistemov (ang. Lethal Autonomous Weapons – LAW). Bistvena lastnost teh sistemov je, da z njimi ne upravlja človek (pripadnik oboroženih sil), ampak ti delujejo samostojno na podlagi predhodno zasnovanih algoritmov, kar je v bistvu sinonim za AI (umetno inteligenco).
Čeprav je v zadnjih letih v javnosti malo morje polemik o sami umetni inteligenci in njeni zanesljivosti, pa je neizpodbitno dejstvo, da postaja slednja z napredkom tehnologije čedalje bolj sofisticirana, natančna in zanesljiva. Najbolj znan primer aplikacije umetne inteligence v vsakdanje življenje so t. i. avtonomna vozila, ki iz leta v leto prevzemajo čedalje več nalog, ki jih je moral pred tem opravljati sam voznik. Pri tem avtomobilska industrija nenehno dosega nove preboje; v zadnjem letu so namreč pri podjetjih Audi in Honda izdelali vozili Audi A8 in Honda Legend Sedan, ki dosegata tretjo stopnjo vozne avtonomije (ang. Autonomous level 3), kar pomeni, da lahko voznik med vožnjo tudi povsem umakne roke z volana.
In če bi pri vsakdanji vožnji velika večina ljudi bistveno bolj zaupala robotu, ki je opravil na deset tisoče ur voznih simulacij in prevozil na milijone kilometrov poti, je nekaj podobnega res tudi, ko govorimo o avtonomnih sistemih za bojevanje. Že ničkolikokrat so se kot zanesljivejši izkazali brezpilotni letalniki (t. i. droni), ki jih je le delno upravljal človek, kot pa prava letala s pilotom v kabini. Prednosti uporabe dronov (ki bi poleg tega delovali še povsem avtonomno) pred običajnimi letali s človeško posadko je resnično ogromno: od izogiba tveganju za smrt posadke v primeru strmoglavljenja letala do bistveno večje preciznosti, kar posledično vodi do eksponentnega zmanjšanja kolateralne škode oz. civilnih žrtev. To se je v praksi najbolj očitno pokazalo v začetku januarja 2020 pri odstranitvi terorističnega iranskega generala Kasema Solejmanija, ko je ameriški brezpilotni letalnik MQ-9 Reaper slednjega odstranil z naravnost kirurško natančnostjo, pri čemer ob izvedeni akciji ni bilo nikakršne kolateralne škode oz. civilnih žrtev. Na drugi strani številne države in teroristična gibanja še naprej uporabljajo nezanesljive sisteme za bojevanje, ki pa pogosto povzročajo ogromno kolateralne škode. Takšen je bil primer serije raketnih napadov teroristične skupine Hamas na Izrael, ki so jih izvajali iz območja Gaze, pri čemer so uporabljali nezanesljive in nevodene raketne izstrelke, od katerih približno tretjina sploh ni dosegla Izraela, ampak je namesto tega pristala znotraj območja Gaze, kjer je povzročila veliko civilnih žrtev in materialne škode.
Levica bi države, kjer se množično kršijo človekove pravice, postavila za svetovne policaje
Kljub vsem tem več kot očitnim prednostim avtonomnih obrambnih sistemov, ki čedalje bolj temeljijo na umetni inteligenci, pa so v radikalni stranki Levica na vso moč zagovarjali podpis absurdne Deklaracije o prepovedi avtonomnih orožnih sistemov. Na svoji uradni spletni strani so objavili celoten prispevek o tem, kakšna katastrofa naj bi bila ta vladna poteza. V članku so natrosili še običajne ekstremno leve nebuloze o imperialističnih silah, ki jim bodo ti sistemi dolgoročno najbolj koristili.
Zanimivo je, da so med te poleg ZDA prišteli samo še Evropsko unijo (ki niti nima svoje lastne vojske) in Japonsko (ki je noben zdravorazumski človek ne more šteti za imperialistično državo, saj od konca 2. svetovne vojne ta država niti nima uradne vojske, ampak zgolj t. i. samoobrambne sile, ki jih lahko uporablja izključno na ozemlju lastne države), “pozabili” pa so na Rusijo, Iran in Kitajsko, ki se s svojimi oboroženimi silami dejansko vmešavajo v konflikte po vsem svetu in že leta razvijajo avtonomne sisteme za vojskovanje (Rusija jih je tudi dokazano uporabljala v sirski državljanski vojni za pobijanje Assadove opozicije). Seveda v objavo niso pozabili vključiti niti običajne levičarske proti-NATO histerije o tem, da naj bi Severnoatlantsko zavezništvo z brezpilotnimi letali brezobzirno masakriralo ljudi širom Afganistana, Pakistana in Iraka. Tudi tukaj so zopet nadvse prikladno izpustili precej pomemben podatek, da pri omenjenih napadih z droni ne gre za neselektivne napade na civilno prebivalstvo, temveč za dobro premišljene in precizno izvedene akcije proti nevarnim teroristom, kot je bil že omenjeni general Solejmani.
A bodimo iskreni, levičarskim radikalcem kri in smrt nikoli skozi zgodovino ni bila tuja, zgroženost Levice ob morebitnih smrtnih žrtvah pa so tako zgolj neposrečene krokodilje solze. Žalostno pa je, da bi Levica brez zadržkov uporabljala slovenske vojake za “kanonfuter”. Edina racionalna razlaga za takšna, z zdravo pametjo skregana, stališča glede avtonomnih obrambnih sistemov s strani najbolj kontroverzne stranke v slovenskem parlamentu je torej očitno njihova tiha želja po izpostavljanju pripadnikov slovenske vojske smrtnim nevarnostim in želja po čim večji kolateralni škodi (vključno z mrtvimi civilisti) ob morebitnih oboroženih spopadih. Sicer tudi ni presenetljivo dejstvo, da bi vojake in civiliste najraje izpostavljali smrti ljudje, ki niso niti dneva nosili vojaške uniforme in ki so se v svojem življenju “borili” edino s kolesarjenjem ter patetičnim cviljenjem pred parlamentom.
Andrej Žitnik