23-letni Ahmad Abu Murkhiyeh je bil mlad Palestinec z Zahodnega brega, ki je vedel, da mora domovino čim prej zapustiti, saj mu je grozila smrt – ne s strani Hamasa ali Islamskega džihada. Ubiti ga je hotela lastna družina, saj jim je priznal, da je gej. Palestina je poleg Afganistana in Pakistana ena najbolj zvestih dobesednih sledilk šeriatskega prava na svetu. Sveta knjiga je bila jasna – Ahmad mora za svoj greh umreti.
Nekako se mu je uspelo prebiti do Izraela, kjer kljub splošnemu konservativizmu prebivalcev gejev ne preganjajo. Nato pa so lani njegovo obglavljeno truplo našli globoko na palestinskem ozemlju – v mestu Hebron, ki leži na Zahodnem bregu. Osumljenca so hitro našli, saj je obglavljanje posnel na video in ga naložil na splet, da bi se z dejanjem pohvalil. Šlo naj bi za znanca iz iste vasi, v kateri je mladost preživel Ahmad. Predvidevajo, da so vaščani mladeniča ugrabili v Izraelu in ga nato v Palestini umorili.
Zdaj pa previte film za dobro leto naprej. Po krvavem pokolu Hamasa, ko so nediskriminatorno pobijali in zažigali tudi dojenčke, so se sredi Ljubljane znašli slovenski skrajni levičarji in pred Prešernovim spomenikom vpili Alah je velik in kričali bojni krik: »From river to the sea, Palestine will be free« (konotacija je, da je »končna rešitev« izgon Izraelcev v morje, kar je tudi uradno stališče zdajšnje oblasti v Gazi). Isti ljudje, ki so še teden pred tem obsojali javne molitve, zastavice, ki so opozarjale na moralne posledice splava, in hodili po mestu z napisi: »Moja pička, moja odločitev!«, so poleg genocida nad Judi pozivali k ustanovitvi teokratske diktature, ki bi ji vladali brutalni despoti. Načela sodobnih levičarjev so kot plastelin. Da se jih zgnesti v poljubno obliko in vstaviti v različne ideološke kalupe, ne da bi se ljudje zavedali dihotomije lastnih prepričanj.
Zakaj je tako? Seveda gre tudi za sprenevedanje, a ne vedno. Včasih gre tudi za povsem navadno nevednost, ki ne vidi mimo starih dogem politike neuvrščenih. Zadnje čase sem veliko poslušal o apartheidu, ki ga Izrael izvaja v Gazi. Poslušal sem vprašanja tipa: Zakaj Izrael Palestincem ne pusti, da bi živeli v deželi, kjer je njihov starodavni dom?
Ko se jim pove, da arabski muslimani v Izraelu svobodno živijo in prosperirajo, delajo kot odvetniki, znanstveniki, imajo svojo arabsko stranko v izraelskem parlamentu, na vrhovnem sodišču pa tudi svojega predstavnika, bodo rekli, da je to laž. Ko se jim pove, da 200 tisoč prebivalcev Gaze vsakodnevno hodi v Izrael v (dobro plačane) službe, ne verjamejo. Ko se jim pove, da je Izrael skupaj z zahodnimi državami v Gazi zgradil ogromen tehnološki kompleks, ki je dal službo in denar marsikateremu mlademu Palestincu, rečejo, da to pa že ne drži. S pomočjo medijev so tako globoko zasadili fikcijo, da je Izrael Gazo spremenil v nekakšno različico nacističnega taborišča, da jih resničnost povsem šokira. Kako vem? Ko jim povem dejstva, ostanejo tiho. Vem pa, da v ozadju besno guglajo in se praskajo po čelu, medtem ko se jim svet, ki so ga poznali, razblinja. Priznali pa seveda ne bodo. Saj bo Izrael nagonsko njihov sovražnik.
Zakaj? Gre za edino bogato, demokratično in predvsem – izrazito tržno kapitalistično – državo na Bližnjem vzhodu, ki je nekoč pred davnimi časi poskusila s socialističnim eksperimentom in spoznala svojo zmoto. Izrael je prva leta svojega obstoja zasledoval cilje delavskega sionizma in graditve netržno orientiranih, samovzdržnih kibucov. Potem se jim je zgodila podobna hiperinflacija kot naši nekdanji domovini. Iz tega so se nekaj naučili. Danes je Izrael bližnjevzhodni izrastek ameriških sanj. Individualizem, trdo delo kot vrednota, osebna in podjetniška svoboda, lastnosti, ki so bliže temeljem nizozemskega kalvinističnega kapitalizma. Izrael je v podzavesti sovražnik slovenskih levičarjev ne zaradi Palestine in starodavnih povezav med Titom in Arafatom, ampak ker je zgodba, ki se je začela kot propadli socialistični eksperiment, nato pa je pot do bogastva naroda našla v kapitalizmu. Globoko v sebi naši levičarji vedo, da Izrael sovražijo, ker je šolska lekcija o tem, zakaj socializem ne deluje, kapitalizem pa. Oni so se iz lekcije nekaj naučili, mi vztrajamo.
Mitja Iršič