“Odšli so po dva fanta v Šentvid, ju naložili v avto in peljali skozi Sv. Duh in pred Crngrobom pobili, kot se pobije gada. Samo po glavah so ju tolkli in jima lobanje tako raztolkli, da sta imela, kot se pravi po škofjeloško, glavi speštani kot flancat,” se glasi le eno izmed pretresljivih pričevanj komunističnih zločinov, ki so zapisani v knjigi Dediščina molka. Knjiga je namreč raziskovalno delo Milanke Dragar o izvedenih množičnih pobojih Slovencev in Hrvatov v Crngrobu ter hrvaških otrok v Matjaževi jami pri Pevnem v maju 1945. O njih so avtorici govorili številni pričevalci iz teh krajev, knjiga pa sloni tudi na drugih virih in dokumentih. Posebna vrednost knjige je, da v njej spregovorijo svojci žrtev, ljudje, ki se spomnijo pobojev, in tudi nekateri, ki so pri tem sodelovali in so želeli odložiti svoje breme. Gre torej za zapise njihovih pričevanj, zapisanih z imenom in priimkom ter datumom pričevanja. Svojci žrtev ne iščejo maščevanja, iščejo le resnico, za krvnike svojih bližnjih pa molijo in jim želijo odpustiti. Nekaj teh grozljivih spominov in izjav si lahko preberete v članku, ob njih zagotovo ne boste ostali ravnodušni.
Milanka Dragar poudarja, da ti dogodki še vedno niso povsem odkriti, zato je treba o tem govoriti, iskati resnico, predvsem tudi zaradi prihodnjih generacij. “Pomembno je razodevati resnico, saj nas bo resnica osvobodila. Resnica mora biti vodilo pri vzpostavitvi zdrave družbe. Ni prav graditi prihodnosti na skonstruirani resnici oziroma na lažeh. Ni mogoče graditi zdrave družbe na nezdravih temeljih. Naj to delo vsaj delno osvetli preteklost, da bo mogoče graditi svetlejšo prihodnost,” je zapisal in se strinjal z avtorico kardinal Vinko Puljić. V uvodni besedi je dr. Tamara Griesser Pečar dejala: “Mnogi še vedno poskušajo politično, zgodovinsko in etično opravičiti storjene zločine, najpogosteje s sklicevanjem na antifašizem, a zamolčijo, da je bilo največje število zločinov storjeno prav na osvobojenih področjih tudi v povojnem času.”
Komunisti se niso borili proti okupatorju, ampak so svojo morilsko moč znašali nad svojimi politični nasprotniki
Ker resničen namen komunističnega vodstva ni bila nacionalna osvoboditev, so se boja proti okupatorju lotili tako, da je to ustrezalo njihovim pravim ciljem: “Izzivati okupatorja k zločinskim represalijam zoper slovensko prebivalstvo. Sami so se pred okupatorjem umikali v varne gozdove, svojo morilsko moč pa znašali nad svojimi idejnimi in političnimi nasprotniki,” je zapisano v knjigi. Da je temu tako, priča Titovo povelje na drugem zasedanju Avnoja: “Naša naloga je likvidirati notranje nasprotnike. Oni so nevarnejši od okupatorja. Nemce tolčejo Rusi in jih bodo dotolkli. Mi moremo v zadevi NOB napraviti sorazmerno malo.” Da partizani niso bili to, za kar so se izdajali, potrjuje tudi strogo zaupno pismo dr. Mihe Kreka, ki je pisal siru Georgu W. Rendelu, z dne 1. junija 1943: “Komunisti se ne borijo proti okupatorju. Nadaljujejo s svojo revolucijo in nas ovajajo okupatorju.” In iz pisma 10. junija 1943: “Moj dragi Sir George! Partizani in komunisti so uvedli peklensko metodo pobijanja svojih slovenskih političnih nasprotnikov ali vzpodbudo nekaterih naših ljudi na nerazumne in prezgodnje akcije, tako da naše prebivalstvo uničujejo oboji, partizani in Italijani.”
Da so bili partizani neusmiljeni do slovenskega prebivalstva, potrjuje tudi pričevalec Jernej, ki opisuje svojo izkušnjo, ko so nemške vojaške hajke spomladi 1944 prodirale v njegovo vas. Imel je komaj 6 let. “Poskušal sem zbežati ob vogalu hiše proti vratom, da bi se skril. Nenadoma me je prijel neki partizan. Stavil mi je puško na ramo. Skrit za mano je streljal na prihajajoče Nemce. Torej, ta partizan me je izkoristil za živi ščit pred nemškimi streli, ki niso streljali name. Nemci so zasedli vas in jo požgali, partizani pa so se umaknili.” Pričevalci v knjigi so tudi opisovali, kako so se med sabo pobijali, nato pa postavili spomenik, na katerem piše, da je bil žrtev okupatorjev, a dejansko je bil žrtev slovenskih soborcev- partizanov.
Komunisti niso prizanesli niti otrokom
Naslednji očividec krutega umora otrok priča, kako je videl vlak, ki je iz Hrušice odpeljal proti Jesenicam. “V Hrušici se je na vlak vkrcala mladinska četa I. vojvodjanske brigade, sestavljena iz otrok od 10 do 16 let. Te fantiče so razmestili po vagonih in sem ves čas potovanja slišal streljanje, celo avtomatski ogenj, kakor da se bije bitka. Nato so dospeli do mosta čez Savo in sem jih videl, kako so metali trupla iz premikajočega se vlaka.”
Zaporniki in pazniki iz taborišč in zaporov: duhovnika so obesili za noge, mu razrezali trebuh in zavili čreva koli vratu
Alojzij se spominja, kako je bil od 14. junija do 17. avgusta 1945 zapornik v koncentracijskem taborišču v Šentvidu nad Ljubljano. “Nikoli ne bom pozabil tistih pozivov v smrt, ki so jih izvajali sobratje, naši Slovenci. Končno sem prišel domov. Dom so partizani izropali. Odnesli so vse, kar so mogli: živino, posodo, ure, posteljnino, razne stvari, orodje … Takšna je bila naša osvoboditev 1945!” Spet drugi je dejal, da so bile noči v provizoričnih taboriščih v Celju grozljive, “partizani so ujetnike, ki so bili ob robu taborišča, silili teči, a potem so jih streljali z vzkliki, da so poskušali pobegniti”. Pavel se prav tako z grozo spominja zapora: “Mučili so nas z lakoto. Če so bili kdaj trije makaroni v juhi, je bil dogodek bogatega obroka. Od lakote se mi je vrtelo v glavi. Mnogi, pravzaprav polovica zapornikov, so od lakote padali v nezavest.” Kaznilnica Maribor je veljala za eno najstrožjih v Sloveniji, pravi Anton, v njej je bil paznik. “Umazanija, podgane, stenice, da so bile stene žive od mrčesa. Nismo smeli pogasiti luči, ker so prišle podgane in so nas grizle.” Dejal je celo, da so na Škofjeloškem gradu zapornikom zabijali žeblje v kolena. “Neki mlad duhovnik je bil zaprt na gradu. Za noge so ga obesili, razrezali trebuh in še živemu zavili čreva okoli vratu. S tem se je hvalil paznik na gradu, ki jih je po ukazu pred likvidacijo vozil v gmajno.” Viktor Hribar, ki je po vojni pristal v zaporu je dejal, da so ga partizanke na zasliševanjih obešale za spolovilo. Oko so mu iztaknile, hrustance na sklepih so mu tolkle s poleni. Sestradan do skrajnosti je človek s 85 kilogramov shujšal na 35 kilogramov. Jedel je omet z zidov v zaporih v Škofjeloškem gradu. “Tast mi je pri polni zavesti povedal, da so pod oltarjem v kapeli gradu žive zvezane domobrance zakopali in zacementirali.”
Umorjeni hrvaški otroci v Matjaževi jami pri Pevnem
Posebno pretresljivo pa je ravnanje komunistov z otroki svojih političnih nasprotnikov. V gozdu pri vasi Pevno se nahaja Matjaževa jama, kjer so pobili otroke in mladoletnike, ki so bili najprej zaprti v Kamnitniku. Pirmanov Tone iz Papirnice je pripovedoval, da otrok niso streljali, temveč so jih z glavo udarjali ob drevo, jih tako usmrtili in zmetali v brezno v Matjaževi jami. “V bližnji okolici morišča smo imeli njive in je zato mati, ko je tam delala, še dan – dva po pobojih slišala stokanje in vpitje otrok iz Matjaževe jame, ki jih niso do smrti pokončali in so jih ranjene vrgli v brezno.” Dokaz, da so hrvaške otroke pobili prav v tem gozdu in jih zmetali v jamo, je bila okužena voda, ki je rdeča in smrdljiva pritekala iz potoka v vasi Moškrin. V začetku, dokler še niso opazili, so ljudje to vodo pili in tudi njihova živina jim je zbolevala in poginjala. “En vaščan je umrl za tifusom, ki je bila posledica okužene vode od razpadajočih otroških trupel in otroške krvi.”
Mnogi likvidatorji so si kasneje sodili sami
Tisti, ki so te poboje storili, pa niso umrli naravne smrti. Nackov Nacek se je obesil, Vinko Florjančič je bil alkoholik in je umrl zaradi pijančevanja, Podobnikov Pavel je tudi bil likvidator in je umrl mlad. Morilec Franc Gaber iz Pungarta tudi ni mogel prenašati tega psihičnega bremena in se je ustrelil. Tudi znani likvidator v Škofji Loki Alojzij Kovačič se je ustrelil, saj ni mogel pozabiti svojih dejanj. “Nenehno me spremljajo podobe pobitih žrtev. Najhujši je jok otrok, ki sem jih ubite vrgel v brezno. Ne morem se znebiti njihovega klica na pomoč. Neznosno odmevajo njihovi klici: mama, mama! Celo litri žganja ne morejo izbrisati njihovega objokanega obraza, drgeta rok, zbeganega pogleda, mlahavega telesca, oglušujočega ihtenja,” je dejal, preden si je sodil v središču Škofje Loke.
A. G.