Vse od konca 1. svetovne vojne pa do današnjih dni opažamo v svetu razhajanje ali celo konflikt, kako voditi moderno družbo in državo. Če zanemarimo neke manj pomembne razlike, ki izvirajo iz lokalnih kulturnih in gospodarskih danosti, postaja to konflikt med dvema opcijama. Prva je, da se v moderni, hitro razvijajoči družbi na osnovi objektivnih analiz stanja racionalno, to je razumsko, išče najboljše rešitve, ki naj prebivalstvu zagotovijo dober življenjski standard in varnost. Druga opcija je, da se pri vladanju sledi neki ideologiji, ki praviloma zaradi svoje neustreznosti vodi v revščino in družbeno katastrofo. To pa se pripisuje sovražnim elementom. Ker si zagovorniki ideološkega pristopa domišljajo, da vse vedo, ne potrebujejo drugačnih mnenj, zato želijo in si prizadevajo na tak ali drugačen način vzpostaviti totalitarni sistem.
Konflikt med ideologijami in razumom se je začel že med 1. svetovno vojno z boljševistično revolucijo v Rusiji, ki je temeljila na marksistično-leninistični dogmi. Mislim, da ni potrebno posebej poudariti, da marksistična teorija temelji na zgrešenih predpostavkah. Tukaj bi omenil samo Marxovo trditev, da je dodana vrednost samo rezultat dela in kapitala, spregleda pa človeško ustvarjalnost, ki je v moderni družbi ključni element standarda in napredka.
To napako omenjam zato, ker je to tudi v Sloveniji v tem trenutku glavna napaka zdravstvene reforme, ki jo forsira trenutna vlada. K temu se bom vrnil kasneje. Po zmagi revolucije so boljševiki v Rusiji vzpostavili komunistični totalitarni sistem. Ta je, ker je bil nesposoben reševati realne probleme, samo z lakoto pobil več ljudi, kot jih je padlo v 1. svetovni vojni, še najmanj toliko pa je bilo pobitih v koncentracijskih taboriščih. Po zgledu komunističnega totalitarizma sta v Evropi nastala še dva totalitarizma fašizem in nacizem. V bistvu so si bili zelo podobni, edina razlika med njimi je bila, da so različno definirali svojo avantgardo.
Ukrepi, ki nas vračajo v obdobje komunizma
Ta delitev Evrope na demokratični in totalitarni del je vodila v številne vojne med njimi tudi v 2. svetovno in hladno vojno. Končale so se z dokončno zmago demokracije, tako sem vsaj verjel in prepričan sem, da z mano tudi večina Evropejcev na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta preteklega stoletja. Prepričan sem bil, da smo se tudi Slovenci l. 1990 osvobodili jugoslovanskega totalitarnega komunizma in stopili na novo pot demokracije, svobode in kreativnega tržnega gospodarstva, ki kot svoj nepogrešljiv element vsebuje tudi ekonomsko svobodo. Sedanja vlada dr. Roberta Goloba me je v teh mojih pričakovanjih globoko razočarala. Številni njeni ukrepi nas vračajo v obdobje totalitarnega komunizma. Tako mimogrede naj omenim omejitve razpolaganja s svojo lastnino, ki so jih državljani v zadnjem času deležni. Preostale kolumne pa bom namenil škodljivi zdravstveni reformi, ki jo načrtuje ta vlada.
Če pogledamo sodobno zdravstvo, je to nedvomno visokotehnološka dejavnost. Številne inovacije, ki se uveljavljajo praktično z dneva v dan in instrumentarij, zgrajen na najnovejših znanstvenih dosežkih in tehnologijah, to dokazujejo. Za uspešno delo v vsaki visokotehnološki dejavnosti je zahtevana velika stopnja inovativnosti in ustvarjalnosti. To pa lahko zagotavlja edino sistem, ki dosledno spoštuje ekonomsko svobodo. To pomeni, da zaposleni v taki dejavnosti avtonomno oblikujejo sistem, v katerem želijo delati in bodo v njem uspešni. Vladna zamisel reforme zdravstvenega sistema je jasno diametralno nasprotje tega principa. Vrača nas, pa čeprav mogoče korak po koraku, v komunistični totalitarizem s striktno podreditvijo posameznika kolektivu, ki ga oblikuje taka politika. Ljudem, zdravnikom, ki za svoje uspešno delo, inovativnost in ustvarjalnost potrebujejo ekonomsko svobodo, to drastično omejujejo. Pretekle izkušnje s totalitarnimi sistemi pa jasno dokazujejo, da taka pretirana regulacija od omejevanja kreativnosti vodi v propad vsake dejavnosti in katastrofalno zmanjšanje kvalitete, v našem konkretnem primeru zdravstva. Upamo lahko samo, če bo sedanja vlada uveljavila svojo zdravstveno reformo, da bo to le za kratek čas in da tako škoda ne bo prevelika.
Za konec bi spoštovane bralce te kolumne vprašal, zakaj je bila v Evropi že pred stoletji univerzitetnim profesorjem priznana akademska svoboda. Moj odgovor je, da so že takratni določevalci in vsi, ki niso bili demokrati, vedeli, da samo tako zagotavljajo njihovo inovativnost in ustvarjalnost in s tem napredek znanosti. Ta pa je osnova za konkurenčnost gospodarstva in dvig življenjskega standarda. Ali je smiselno zdravnike izključevati iz tega splošno priznanega pravila?
Dr. Andrej Umek