Za slabo stanje v demokratični družbi so vedno krivi predvsem volivci. Če volivci volijo pametno, volijo sebi v korist. Če volivci volijo neumno, volijo sebi v škodo. Če se zmotijo, imajo na naslednjih volitvah možnost popraviti napako. V prispevku pojasnjujemo, zakaj v zadnjih desetletjih na Zahodu povprečni volivci volijo neumno.
V demokraciji je treba volilno odločitev večine spoštovati. Demokracija s tržnim gospodarstvom je najnaprednejši politično-ekonomski sistem v znani zgodovini človeštva, zato ga je treba braniti za vsako ceno. To pa pomeni tudi to, da mora manjšina spoštovati odločitve večine, četudi so te neumne. Namen tega prispevka ni poniževati neumnih volivcev Zahoda, ker so izvolili neumne vlade, ki so Zahod pripeljale na rob obstoja. Za avtorja tega članka je izraz “neumni volivec” tehnični izraz, ki je vrednotno nevtralen. “Neumni volivec” v tem kontekstu pomeni volivca, ki zaradi takih ali drugačnih vzrokov voli proti svojemu interesu. Namen tega prispevka je torej predvsem pojasniti, zakaj je za vsakega volivca v demokraciji neumno, da voli proti svojemu interesu.
Slovenski volivec je komunistično deformiran
Ena izmed največjih komunističnih iluzij je, da bo država poskrbela za slehernega državljana. Namesto ljudi naj bi mislila komunistična partija, ki naj bi jo prebivalstvo slepo podpiralo, ker “partija že ve, kaj je za vse skupaj dobro”. V državnem socializmu je do neke mere država res poskrbela za vsakega človeka, vendar so bili vsi ljudje revni. Zaradi ideologije je bila namreč prepovedana poslovna pobuda, s katero bi si sposobnejši posamezniki lahko izboljšali življenje ali celo obogateli. To se ni spodobilo in naj ne bi bilo pravično, toda pod vladavino komunistov je bila pravičnost samo iluzija. Komunisti so bili elita, ki je poskrbela predvsem zase. Skrb za druge je bila prisotna zaradi socialnega miru, da jezno ljudstvo določenih posameznikov ne bi vrglo z oblasti.
V Sloveniji je ta iluzija, ki so jo komunisti vcepili v povprečnega volivca, še vedno živa. Prav zato povprečen slovenski volivec še danes voli ideološko in naivno verjame, da je država dolžna poskrbeti zanj in da bo zanj tudi poskrbela. Ker država ne poskrbi zanj, ta volivec ne krivi samega sebe oz. svojih neumnih volilnih odločitev, temveč kapitalizem (tržno gospodarstvo) in demokracijo, saj trdi, da je v času državnega socializma država zanj poskrbela.
Volivec naj poskrbi za svoj osebni interes
Volivci so vse bolj neumni tudi v zahodnih državah z dolgo tradicijo demokracije in tržnega gospodarstva, ki državnega socializma nikoli niso imele. Zakaj je tako? Zaradi iluzije moči in blaginje, o kateri smo govorili v prvem članku te serije. Zahodni volivec postaja neumnejši, ker verjame, da je njegova blaginja postala konstanta in ne več spremenljivka, če se izrazimo matematično. To pa je iluzija. Zahodni volivec z neumnimi odločitvami spodjeda svojo blaginjo oz. žaga vejo, na kateri sedi. Samo vprašanje časa je namreč, kdaj bo ta veja pod njegovo težo popustila in bo zgrmel v brezno pomanjkanja.
Med hladno vojno so bili zahodni volivci izrazito pametni. Vedeli so, da je zunaj komunistični sovražnik, ki čaka, da bo Zahodu spodletelo, da bo lahko vkorakal in zahodnjakom vzel vse, kar imajo. Prav zato so izbirali med pametnimi in močnimi političnimi kandidati. Znani so številni primeri nemških in švicarskih volivcev, ki so se za to, koga bodo volili, odločali s svinčnikom, papirjem in kalkulatorjem. Ker so v teh državah volilne kampanje skladno s pregovorno natančnostjo potekale zelo eksplicitno v smislu obljub o tem, kaj bodo kandidati storili, če bodo prišli na oblast, so lahko volivci do marke ali franka natančno izračunali, kaj bodo v primeru, da bo določen kandidat izvoljen, dobili in kaj izgubili. Pogosto je pri izračunu na letni ravni odločalo sto frankov ali mark razlike in volivec je volil za tistega, pod oblastjo katerega bi dobil več. Pameten volivec vedno voli za svojo denarnico in nikoli za ideologijo.
Zahodni volivci danes zaradi prevladujoče vloge postmodernizma (kulturnega marksizma) na Zahodu vse bolj posnemajo komunistično deformacijo, zato volijo ideološko in ne za svojo denarnico. To je katastrofa za demokracijo, saj je ena od njenih temeljnih predpostavk racionalno obnašanje volivcev, ki pa pomeni predvsem to, da volivec poskrbi za svoj interes, ne pa za fiktiven interes planeta in interes tujca iz neke tretje države. Prav tako ne za interes svojega soseda. Racionalno je, da voli za to, kar je v njegovem interesu. Ta svet je od nekdaj deloval tako, da so ljudje morali poskrbeti predvsem sami zase. Danes ni drugače, čeprav je mogoče situacijo videti le tako zaradi postmodernističnih laži oz. iluzij.
Stran z neumnostjo, naj zmaga pamet
Namen serije devetih člankov je bil pokazati, da so padle številne varovalke in predpostavke demokracije, ki so preprečevale, da bi volivci volili neumno. Katere so varovalke in predpostavke, ki so padle? Izobrazba, ki je bila nekoč največja prednost Zahoda, se je sfižila, ker po eni strani poneumlja ljudi, po drugi strani pa ustvarja neumno delujočo elito. Mediji ne opravljajo več vloge psov čuvajev, ampak so postali legla neumnega političnega aktivizma. Politični aktivizem, ki je bil na Zahodu nekoč vir napredka, je zdaj vir nazadovanja. Posledica vsega tega je, da so na Zahodu vse pogosteje izvoljeni nesposobni politični kandidati. Zaradi iluzije moči in blaginje se Zahod odpoveduje prednostim, ki jih ima tržno gospodarstvo, in gospodarstvo hromi v imenu zlaganega “pravičništva” in okoljskega reševanja planeta. Posledično tudi zmedeni zahodni volivci mislijo, da lahko volijo ideološko in ne skladno s svojim osebnim interesom. Padec vseh teh varovalk in predpostavk je povzročil, da ima nadzor na Zahodu zdaj v rokah neumen volivec, kar pa bo lahko za našo civilizacijo usodno. Edini rešitvi sta zasuk trenda in odprava anomalij, na katere opozarja ta serija člankov. Kaj pa to pomeni?
Zahodnjaki naj spet postanejo skromni in ponižni ter razumejo, da lahko tisto, kar imajo, zaradi neumnih odločitev izgubijo. Izobrazba naj spet postane praktično uporabna in vir izboljšanja življenja. Ekologi naj stremijo k temu, da bodo izboljšali človekovo bivalno okolje, in naj nehajo abstraktno reševati planet. Ekonomije Zahoda naj spet skrbijo za čim večjo blaginjo, kar se bo zgodilo, če bodo oblasti dopustile gospodarstvu, da deluje skladno s tržnimi zakonitostmi. Končati se moraj ekstremističen politični aktivizem. Še posebej morajo z njim prenehati mediji, ki morajo spet postati psi čuvaji in nevtralno nadzirati katerokoli oblast. Javne uprave naj polno podprejo in služijo kateri koli izvoljeni oblasti in ne le levi. Volivci naj volijo skladno s svojim interesom in ne skladno s svojim svetovnim nazorom oz. ideologijo; volijo naj le še sposobne kandidate. Volivci naj torej nehajo biti neumni – naj postanejo pametni. V ZDA se je to na zadnjih predsedniških volitvah, ko je zmagal Donald Trump, že zgodilo. Upanje za Zahod, torej predvsem za Evropo, v kateri v tem trenutku še vedno kraljuje neumnost, potemtakem ostaja. Če so zmogli Američani, zmoremo tudi Evropejci. Naj živi zahodna civilizacija!
Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist