V drugem delu pogovora smo se z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando pogovarjali o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju. Pri tem je naš sogovorec poudaril, da je čas, “da so odločimo, ali res hočemo živeti v državi slovenskega naroda”.
Gospod Granda, kako komentirate to, da je predsednica republike Nataša Pirc Musar v Evropskem parlamentu govorila o genocidu, ki naj bi se dogajal v Gazi, ne boste pa od nje slišali tako hude obtožbe v primeru komunističnih povojnih pobojev. O tem pa ne govori …
Že ob nastopu predsedniške funkcije je rekla, da ne bo tiho. Spomnimo se, kaj je govorila o položaju slovenske manjšine v Italiji in na Koroškem. Očitno ji je vzor Tito, ki je zelo rad reševal tuje probleme, doma pa je šlo vse po zlu. Pravi resnicoljub bi opozoril na demonstracije Palestincev proti Hamasu! So njegova žrtev. Dejansko pomaga, posredno sodeluje z izraelsko vojsko pri njihovem uničevanju. Kot naši predniki s strani komunistov! Spominjam se svojega palestinskega prijatelja Eita Naserja iz študentskih let. Če se prav spomnim, je bil iz Gaze. Vedno mi je zatrjeval, da so Palestinci žrtev tujih politik in ideologij. Sami bi se z Izraelci hitro dogovorili!
No, ob tem je zanimivo, da levičarji in levičarski mediji na veliko govorijo, pišejo in poročajo ob obletnicah genocida v Srebrenici, ko pa gre za obletnice tragičnih dogodkov na Slovenskem, pa to zavestno prezrejo oz. zamolčijo.
Zorana Jankovića in Milana Kučana še nisem slišal govoriti o genocidu v Srebrenici. Še malo, pa bo Janković postavil spomenik tamkajšnjim morilcem. Med njimi je bil tudi neki Slovenec! Ne naključno! Naši šolarji bi morali obvezno obiskovati Begunje in Barbarin rov oziroma Hudo jamo. Dokler jih bodo vozili na Brione, v Belgard ali Gardaland, ne bo bolje. Naj na tem mestu znova izpostavim.
Kako pa ocenjujete izid nedavnega referenduma o privilegiranih pokojninah kulturnikov?
Vsekakor je bila sijana politična akcija, velika klofuta vladi. V vsebinskem pogledu pa odpira številna vprašanja. Prof. dr. Vasko Simoniti je kot minister podelil kar nekaj nagrad. Z vsemi se strinjam. Tudi sam sem vsaj eni kulturnici pomagal s posredovanjem. Pa ne pri Vasku. Imam kolega, sijajnega zgodovinarja, vrhunskega raziskovalca, ki ima zavidljivo znanstveno bero. Živi v manjšem kraju, formalne izobrazbe nima. Vse financira sam. Zaslužil bi državno pomoč. Zaradi dela, ki ga opravlja. Spominjam se nekega akademika, vrhunskega znanstvenika mednarodnega pomena, ki je imel tako nizko pokojnino, da brez akademskega dodatka ne bi mogel plačevati doma za ženo in sebe. Pa je bil izjemno skromen. Za Slovenijo je naredili več kot marsikateri inštitut z desetino zaposlenih. V življenju sem srečal številne umetnike v pravem smislu besede. Po talentu in načinu življenja so bili “božji” otroci. Bili so vrhunski, niso pa znali z denarjem.
A to pomeni, da si zaslužijo državno pomoč?
Vsaka država mora imeti socialno politiko in primere »problematičnih« kulturnikov reševati najprej v socialnem okviru. Seveda pa obstajajo tudi izjemne osebnosti, ki morajo biti deležne posebne pozornosti. Ne smemo in ne moremo pustiti, da umrejo na cesti. Včasih so jih reševali meceni, ki so jih vzeli na svoj dom in poskrbeli zanje. Slovenija ni tako revna, da za izjemne primere ne bi zmogla izjemnih rešitev.
Vprašanje izrednih, ne privilegiranih pokojnin, je zapleteno. Kot država moramo vzpostaviti slovenskim razmeram prilagojen sistem. Sam bi nagradil vse matere, ki vzgojijo štiri ali več otrok. Pa one, ki so za osamosvojitev skrivali orožje. Prav tako ljudi, ki se razdajajo na svoj račun za izboljševanje socialnih razmer, pomagajo bolnikom, invalidom … Bodimo kulturni in humani. Slovenci! Ne odrekajmo drugim, kar si sami želimo. Zavist je eno najbolj zavrženih čustev. Dejstvo je, da so pokojnine osrednje slovensko socialno in posledično politično vprašanje. Družba, država je nastala zaradi socialnih potreb, ne ambicij vladarjev oziroma voditeljev.
O tej problematiki se bodo torej še kresala mnenja?
Referendumsko prerivanje nam ni v čast. Na račun kulture smo slišali besede, ki nikoli ne bi smele biti izgovorjene. Kultura je imela v osamosvajanju osrednjo vlogo. Spominjam se, kako je z opozorilom na načrtovano belgrajsko obglavljenje slovenstva vse skupaj sprožil pesnik Janez Menart in kako neskončno srečen sem bil 26. junija 1991. Naslednji dan sem odšel v vojno za Slovenijo. Aktivno sem sodeloval pri največjem dosežku Slovencev v zgodovini. Nadaljevanje je bilo, kakršno je bilo.
Pod vsemi pričakovanji? Kot jih vidimo danes …
Sedanja vlada je nastala iz finančne oligarhije, ki je nastala iz kraje nekdanjega družbenega premoženja, najvišje stopnje komunizma, ki hoče prevzeti trajno oblast. Zato ločuje mlajše od vrednot osamosvojitve in osamosvojiteljev, ki jih je označila za janšiste. Osamosvojitev je demonizirana. Zadnje državnozborske volitve so pokazale, kako je sedanja vladna večina izrabila nasprotja “med očeti in sinovi” in z glasovi vzgojenih v poosamosvojitvenem obdobju prevzela oblast. Sedaj hoče to ločitev dokončno izpeljati s pomočjo kulture, ki to nikoli ni bila. Skrajno umazana in nevarna igra za slovensko nacionalno prihodnost. Karkolizem ni kultura, umetnost še manj. Problem položaja kulture in kulturnikov v slovenski družbi s tem referendumom nikakor ni razrešen. Treba se ga bo dolgoročno lotiti. Pred tem pa ločiti kulturo od antikulture, kar je osrednji slovenski kulturni problem.
Kaj pa aktualna ministrica za kulturo?
Aktualna ministrica je nekulturo in problematične kulturnike hotela zlorabiti za obračun s slovensko kulturo. Dojenje psa, če ostanemo na simbolni ravni, ni in ne bo nikoli umetnost. Še bi lahko naštevali njene zdrse. Ukinila je Muzej slovenske osamosvojitve. Direktorja, uglednega znanstvenika, je vrgla na cesto. Duhovnikom, ki skrbijo za najdragocenejšo kulturno dediščino, je drastično zmanjšala podporo. S tem je udarila tudi po ubogi slovenski revščini, ki jo je stoletja varovala in ohranila. Ne zasluži niti sojenja na sodišču slovenske narodne časti, ki bi ga morali nujno ustanoviti. Priča smo zločinom nad slovenstvom! Kulturnemu dnu sledi ekonomski! Škode, ki jo je na vseh področjih, zlasti pa na državljansko-civilizacijskem, povzročila ta vlada, ne bo mogoče popraviti več mandatov naslednjih vlad. Njena vnovična izvolitev bi bila pohod v najnižji, najhujši pekel, pot brez vrnitve. Poglejte, kako nas prehitevajo oni, ki so nas do nedavnega gledali v hrbet.
In še za konec. Vas kaj preseneča, da se vladajoči na čelu z Robertom Golobom vedejo kot njihovi ideološki očetje, dedje in pradedje? Se pravi, kot t. i. novi razred, o katerem je pred slabimi sedmi desetletji zelo analitično pisal nekdanji komunistični funkcionar, nato pa politični disident Milovan Đilas …
Vladajoča finančna oligarhija, čeprav je izšla iz kraje družbene lastnine, kar je značilno za komuniste, nima omenjenih prednikov. Vzgojili so jih njihovi starši, pa so se spridili. Poznali so 10 božjih zapovedi. Ti ne vedo nič. Poglejte damo, ki dejansko vlada Sloveniji. Gre za politično in kulturno golazen. Vzemite samo njihov odnos do starejših, bolnih, nepokopanih, umorjenih. Postajamo družba brez trohice morale in sramu. Resnica in poštenost sta zasramovani kot nikoli v slovenski zgodovini. V prejšnjem režimu sem celo med komunisti srečal izjemne ljudi, visoko moralne komunistične vernike idealiste, ki ne bi vzeli niti drobtinice. Morala je sedaj neznana! Kraja in okoriščanje na račun revnih sodržavljanov vrhunska vrlina, cilj politike. Poglejte, kaj si lahko dovoli v Sloveniji balkanski kriminal. Dejansko ji prek sprege Jankovića z Dodikom in Vučićem tudi vlada.
Biografija
Dr. Stane Granda se je rodil leta 1948. Leta 1973 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 1994 pa je tam tudi doktoriral z disertacijo Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49. V 70. letih prejšnjega stoletja je deloval na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (zdaj Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije), potem pa na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki ga je v letih 1983 in 1996 vodil kot upravnik oziroma predstojnik. Predaval je na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani (zgodovina javne uprave na Slovenskem) in na Univerzi v Novi Gorici, od leta 2007 kot redni profesor. Od leta 2003 je bil znanstveni svetnik na ZRC SAZU. Ukvarja se predvsem z agrarno zgodovino in revolucijo leta 1848 na Slovenskem ter raziskuje gospodarsko, politično in družbeno zgodovino Slovencev od začetka 19. stoletja do leta 1941, s splošnejšega vidika pa tudi v kasnejših obdobjih. Dr. Granda je bil tudi odgovorni urednik Kronike (časopisa za slovensko krajevno zgodovino). Ob upokojitvi je bil imenovan za zaslužnega raziskovalca ZRC SAZU in zaslužnega profesorja Univerze v Novi Gorici. Je veteran vojne za Slovenijo, bil je predsednik programskega sveta RTV Slovenija, predsednik Združenja za slovensko besedo in član Zbora za republiko. Je avtor številnih člankov in knjig. Je kolumnist tednika Družina in revije Demokracija. Leta 2020 je postal častni občan Novega mesta.
Metod Berlec