Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, nas, kristjane, prevevajo občutki žalosti, pa tudi upanja. Hkrati pa se vzbuja želja po védenju. Frančišek je s svojim sprejemanjem vsakovrstne drugačnosti vtisnil močan pečat in razburjal včasih precej okostenelo vatikansko kurijo. O njegovih dostikrat izzivalnih potezah bo sodila zgodovina. Vsekakor pa lahko že sedaj rečemo, da konservativnejši del Katoliške cerkve nestrpno pričakuje drugačen tip voditelja na Petrovem prestolu. A papeži praviloma nikoli ne puščajo svojih vernikov mlačnih. Še posebej ne v visokih cerkvenih strukturah. Kolikor imajo podpornikov, imajo tudi nasprotnikov – verskih, političnih, vsakršnih. Tako je bilo od začetkov krščanstva, tako je in tako bo še naprej. A tako je tudi v drugih državah, ne le v najbolj unikatni – Vatikanu.
Veliko je fascinantnih znamenj vatikanske države. Eno od njih predstavljajo zvesti in predani podporniki vsakokratnega papeža že vse od leta 1506. To je 135 pripadnikov švicarske garde, ki prebivajo v Vatikanu. So papeževi osebni stražarji, njegovi obveščevalci in zaupniki. Videvamo jih kot nepogrešljivi del vsakoletnih božičnih in velikonočnih slovesnosti, v ospredju pa bodo tudi v dneh, ki jih zaznamuje pogreb papeža Frančiška, volitve novega papeža in njegovo ustoličenje. Bralci, ki ste imeli priložnost poromati v Rim in obiskati Vatikan, ste švicarske gardiste verjetno srečali tudi v živo.
Kdo so fantje, ki v pisanih uniformah, katerih kreator je bil sam Michelangelo, strumno predstavljajo stoletja neuklonljivo bit papeške oblasti? Določajo jih fizične, psihične in duhovne lastnosti. Stari od 19 do 30 let, ne manjši od 172 cm in vzorni samski katoličani prihajajo iz švicarske vojske, ki je ena najbolje opremljenih in izurjenih vojaških formacij na svetu. Švicarska država ni samostojna in neodvisna zaradi bančništva, čokolade, švicarskih ur ali smučarskih središč, pač pa predvsem zaradi močne armade, ki je v stoletjih krvavih vojn na evropskih tleh vzbujala pri (morebitnih) nasprotnikih strah in spoštovanje. Švicarski najemniški vojaki so bili vse do konca 19. stoletja najbolj zaželeni in najbolje plačani vojaki, ki so jih različni evropski vladarji najemali za svoje potrebe. 6. maja 1527 so švicarski gardisti branili papeža Klementa VII. pri umiku iz obleganega Rima. Tedaj je svoja življenja na oltar papeške države darovalo 147 od 189 gardistov. Vsako leto se slovesno spominjajo pogumnega boja, s katerim so se zapisali v zgodovino podobno kot Špartanci, ki so neuklonljivo branili Grčijo pred prodorom perzijske vojske in v soteski Termopile vsi do zadnjega izgubili življenje.
Švicarski gardisti so odlično izurjeni in oboroženi vojaki. Srednjeveška helebarda, ki jo držijo v rokah, je samo simbolnega pomena. Fantje, ki služijo tudi v civilnih oblačilih, so mojstri v streljanju, samoobrambi in seveda predvsem v obrambi svojega varovanca. Varujejo in preverjajo vhode v mesto Vatikan, papeža pa spremljajo tudi na vseh poteh v tujino.
V pričakovanju nove papeške dobe je kratek okrušek o švicarski gardi le ena od mnogih zgodb, ki jih skrivajo vatikanski zidovi. Ostaja dejstvo, da je najmanjša država na svetu, ki meri le 44 hektarov, eden najvplivnejših političnih dejavnikov na svetu. Ne pozabimo, da je poljski papež sv. Janez Pavel II. odločilno pripomogel k zlomu Sovjetske zveze in padcu komunizma. Imel je tudi izjemen vpliv pri osamosvajanju narodov nekdanje Jugoslavije in mednarodnem priznanju samostojne, neodvisne in suverene Slovenije.
Naj ta magična moč papeške države – ki je seveda ne simbolizirajo le nepremagljivi vojščaki – ostane tudi potem, ko bo beli dim sporočil, kdo od izbranih si bo naložil to silno odgovorno nalogo – ohraniti versko in kulturno identiteto 1,3 milijarde ljudi na planetu. In pri tem mu moramo vsi ljudje dobre volje pomagati. To je naša skupna odgovornost, ki je ne moremo prelagati na druge, niti na papeža ne!
Dr. Andreja Valič Zver