Balkanska regija je že dolgo podvržena zapleteni etnični in politični zgodovini, prav tako pa se je znova začela soočati z naraščajočimi napetostmi zlasti med Srbijo in Kosovom. Razsežnosti tega konflikta se razkrivajo v ozadju geopolitičnih ambicij in vpliva različnih mednarodnih akterjev, pri čemer se izpostavlja vloga Rusije in vprašanja o stabilnosti in varnosti v regiji.
Septembra je Srbija na svoj meji s Kosovom razporedila napredno orožje, kar je pomenilo eno največjih vojaških krepitev Srbije po skoraj četrt stoletja od konca vojne na Kosovu. Govorec za Nacionalni varnostni svet Združenih držav je to označil kot “neprimerno”.
Vodstvo Aleksandra Vučića v Srbiji, ki se zdi, da izkorišča krizo na Kosovu kot način preusmeritve pozornosti od domačih političnih izzivov, kaže na priložnostno naravo trenutne politike namesto utemeljenosti na nacionalističnih načelih. Zgodovinske in etnične povezave med Srbijo in Kosovom obstajajo, a kljub temu so pričele naraščati napetosti glede na rezultat političnih izzivov, ki presegajo zgolj ali samo domače okvire. Prav tako je Aleksandar Vučić izboljšal “mednarodno roko”. Z vzpostavljanjem in razreševanjem kriz na Kosovu se je Vučić postavil kot določevalec stabilnosti v regiji. Vloga, ki jo igra, mu omogoča pogajanja z državami na Zahodu, obljubljajoč, da bo lajšal napetosti, če bodo izpolnili njegove zahteve po gospodarski podpori. Pogajanje te vrste je le eden od načinov, kako je/bo Vučić “izigral” Združene države in Evropo. Evropski voditelji, med njimi tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, pravijo, da želijo Srbijo vključiti v EU. Vučić je nekako teoretično pristal na pristop v EU, a to počne zgolj zato, ker mu članstvo prinaša pomoč, v resnici pa želi, da Srbija ostane na dolgi in neskončni poti pristopa. V osnovi si namreč Aleksandar Vučić ne želi pridružitve, saj bi ga ta prisilila k utrditvi vladavine prava.
Putinova zvita logika
V tem kontekstu je Rusija, ki ne priznava neodvisnosti Kosova, pridobila ključno vlogo. Moskva aktivno izvaja informacijske operacije, ustvarja razdor med državljani Kosova in Srbije ter krepko povečuje svoj vpliv v sami regiji predvsem s strateškimi povezavami in vojaškimi sredstvi ter energetskimi obljubami. Zakaj je Rusija “vesela”, da se vzpodbuja zgodovinski konflikt med Kosovom in Srbijo? To namreč obremenjuje vire zveze Nato in slabi ameriško moč v Evropi. Nato je leta 1999 “prisilil” Srbijo, da se umakne iz Kosova, od takrat naprej pa zveza ohranja majhno mirovno vojaško silo na področju Balkana.
Ruski diktator Vladimir Putin uporablja tako imenovan “kosovski precedens” za obrambo svoje nezakonite invazije na Ukrajino. Po tej zviti logiki, izraženi v govoru ruskega stalnega predstavnika pri ZN januarja letos, Putin namreč trdi, da je pridobitev ukrajinskih ozemelj upravičena z neodvisnostjo Kosova. Nezakonita in divje ponarejena aneksacija je tako izvedena na okupiranih ukrajinskih ozemljih, kar je podobno boju Kosova za neodvisnost od Srbije pred več kot dvajsetimi leti.
Nato, ki ohranja omejeno mirovno prisotnost na Kosovu, se sooča z izzivom ohranjanja regionalne stabilnosti v svetlobi naraščajočih konfliktnih napetosti. Preprečevanje nadaljnjega razraščanja konflikta je bistvenega pomena okrepitev mednarodne prisotnosti in jasno postavljenih smernic poleg aktivne izvedbe informacijskih operacij, usmerjenih v preprečevanje eskalacije napetosti, kar pa vključuje osredotočanje na ekstremne nacionalistične skupine v Srbiji. Nujno potrebno je torej ozaveščanje o dejstvu, da Rusija ne nudi nujne vojaške podpore v primeru konflikta, sledi namreč lahko nadaljnja eskalacija na Kosovu, ki bi tudi povzročila kaos v Bosni in Hercegovini. Vodja Bosne in Hercegovine je vodja bosanskih Srbov Milorad Dodik, ki ima sicer tesne vezi s Putinom. Nedavno je namreč grozil, da bi se srbska ozemlja v Bosni odcepila. Spomnimo, da je Dodik oktobra celo poudaril, da bi Srbi morali “ustvariti eno državo”, sestavljeno iz Srbije, Republike Srpske in Črne gore.
Kljub temu je pomembno preprečiti širjenje konflikta na druge države v regiji, saj bi nadaljnje destabilizacije lahko vplivale na širši Balkan. Naraščajoče napetosti lahko povzročijo širjenje nestabilnosti in destabilizacijo v celotni Evropi, kar bi Rusiji še kako prišlo prav, saj Putin želi preusmeritev pozornosti od Kijeva in Ukrajine.
Nujno je, da mednarodna skupnost prepozna in ustrezno odreagira na naraščajoče geopolitične napetosti na Balkanu. Stabilnost in varnost na tem delu Evrope sta ključni za ohranjanje ravnotežja moči ter preprečevanje širjenja vpliva Rusije, prav tako pa je potrebno zagotoviti močno mednarodno sodelovanje za preprečitev širjenja konflikta in ohranitev miru na Balkanu ter v širšem evropskem kontekstu.
Andrej Vastl