Eden od očetov slovenske ustave dr. Peter Jambrek je v oddaji Pogovor z osamosvojitelji govoril o ideji Slovencev kot naroda, da se odloči za suvereno državo, ki je mednarodno priznana, pa tudi o začetkih slovenske državnosti in slovenske ustavnosti. Kaj vse se je moralo zgoditi, da je dozorela ideja 57. številke Nove revije, kjer so nastali prispevki, ki so tlakovali pot v slovensko samostojnost in državnost. ” V 80., 90. letih ni bilo nič zanesljivega in gotovega. Tu je bilo zelo veliko tveganja in poizkusov, potem pa se je izkazalo, da je bil kakšen korak dober, kakšen odveč,” je uvodoma povedal Jambrek.
80. leta so zaznamovala smrt diktatorja Tita, smrt Kardelja, je uvodoma povedal Jambrek. “Skratka ta generacija, vodilna partijska generacija iz partizanskega gibanja med drugo svetovno vojno in po prevzemu oblasti je zgubljala energijo in fizično ni delovala. To je bilo usodno za režim, ki ga je vzpostavil. To je bila neka sposobnost Tita, da je imel osebni, neposredni vpliv na armado. Generali so bili njegova leva in desna roka. Kadar je on presodil, da je nastopil trenutek, ko je bila njegova osebna oblast in njegovega režima ogrožena, je poklical svoje generale, ki so s svojimi zastrašilnimi ukrepi reagirali. Ko je umrl, pa je nastala negotovost v režimu, ki ga je vodil. Hkrati se je hladna vojna počasi iztekala s prevlado ZDA. Izkazalo se je, da je sovjetski sistem na vojaškem področju začel zelo zaostajati. Neke vrste občutek je bil, da je ob vsem gospodarskem razsulu Jugoslavije, ta sistem praktično nesposoben preživeti”, je izpostavil Jambrek.
Od leta 1986 do 1988, ko so nastajali ti za Slovenijo znameniti teksti, kot je 57. številka, niso niti slučajno slutili, da bo že čez dve leti padel Berlinski zid, da se bo zrušil ves sovjetski sistem, kateremu je bila na nek način podrejena tudi Jugoslavija, nadaljuje Jambrek. “Ta sistem ni bil več tako močan, da bi imel neposredno z represijo zastraševalni učinek ter še naprej izvajal likvidacije in aretacije. Glavna moč režima v 80ih letih ni bila več v policiji, UDBI, sodiščih, ampak v represiji medijev”. Mediji so nekako prevzeli funkcijo likvidacije, je prepričan Jambrek. Medijske likvidacije. “Takrat je bilo to drugače kot danes. Še vedno govorimo, da imamo 5 partijskih medijev, ki so nasledniki direktnih medijev, ki jih je kontrolirala Zveza komunistov. Danes pa je medijski prostor nekako bolj pluralen. Tudi vaša televizija v nasprotju s partijskimi mediji, nekako počasi skrbi za uravnoteženje. Takrat tega ni bilo. Ko se je pojavilo neko ime v Delu z negativno diskvalifikacijo, je bila likvidacija te osebe neizbežna in takojšnja. Mediji so bili tisti, ki so vladali in izvajali svojo obliko represije”.
V Novi reviji je sodelovala sijajna elita slovenskega razumništva
Nova revija je bila ustanovljena v začetku 80. let. Postala je naslednica kritičnih intelektualnih revij, ki so obstajale že od 50. let. Te revije so obstajale leto ali dve, potem pa so jih ukinili, pripoveduje Jambrek. “Tu je sodelovala generacija pesnikov, filozofov, umetnikov, ki so bili na višku svojih ustvarjalnih moči, pridružila se je tudi starejša generacija perspektivašev, Veljko Rus, Dane Zajc, sijajna elita slovenskega razumništva. To je bilo močno jedro. Ta skupina je imela strogo hierarhijo statusa, na vrhu je bil Niko Grafenauer in Dimitrij Rupel, ki so prevzeli funkcijo glavnega urednika. Šlo je za intelektualno ustvarjalnost, za neodvisno moralno držo v razmerju do režima in šlo je za osebno izkušnjo vsakega izmed teh avtorskih delavcev, nekega bridkega konflikta z režimom. Takrat nihče ni mislil, da se bo režim spremenil in da se bo demokratična revolucija zgodila”.
Številka 57 je imela simbolni pomen
Leta 1986 je dozorela ideja med Dimitrijem Ruplom in Nikom Grafenauerjem, da se po nekaj letih uspešnega urejanja Nove revije lotita projekta nacionalne številke. Čakalo se je 57. številko iz simbolnih razlogov, pravi Jambrek. “Ker je bila ukinjena predhodnica Nove revije, Revija 57 in številka 57. je spominjala na to. Rupel mi je takrat dejal, da se pripravlja posebna tematska številka, da jo z Nikom nameravata urediti in da bi bila to številka, kjer bi skušala odpreti nacionalno vprašanje Slovencev in Slovenije.” Jambrek je povedal, da se je odločil, da napiše članek o samoodločbi. “To je bilo napisano in ve se kakšen odmev je imela ta številka revije, čeprav je bila ta ponižno predstavljena javnosti. Bilo je čisto nekaj novega. Nikjer nismo napisali, da želimo imeti svojo državo. Vsi prispevki pa so govorili o samoodločbi, o državnosti, o samostojnosti, ni bilo pa neposrednega programa.”
Jambrek je tu poudaril, da je ustava, ki je veljala v tistem času imela zapisano samoodločbo. Pa vendar kaj je bilo res?, je vprašal voditelj oddaje Aleksander Rant. “Je bila samoodločba napisana izključno zato, da je v lepši luči slikala komunistični režim, ki je predstavljal diktaturo. Je bilo kaj upanja, da bi oblast kdaj spoštovala lastno ustavo, v kateri bi se mi lahko odločili za samoodločbo?” Samoodločba narodov je izvirna in pogumna ideja, ki se pojavlja ob koncu prve svetovne vojne, je razložil Jambrek. “O tem, da bi vsak narod imel pravico do svoje države. Bodisi, da se osamosvoji in odcepi od države v kateri je, bodisi da se združi. Narod in država naj bi bila rešitev nekih pojavljajočih se problemov svetovne ureditve. Glede Kardeljeva pisanja med obema vojnama o samoodločbi, je v tem smislu pristno. On je verjel v samoodločbo, ker mu je bilo to v interesu partije. Med vojno je bila samoodločba manipulirano uporabljena kot legitimacija za Avnojske sklepe o združevanju vseh narodov, ki se borijo proti okupatorjem pod taktriko partije v novo socialistično federativno Jugoslavijo. Samoodločba med vojno zagotovo ni bila na demokratični plebiscitarni način uveljavljena, ampak je bila manipulacija partijskih vrhov. Tudi med vojno so komunisti resno jemali načelo samoodločbe in jo potem tudi zapisali v ustavo. Ko pa se je režim utrdil in prevzel oblast so jih veliko ubili, nekatere poslali v koncentracijska taborišča, odvzeli premoženje podjetjem in kmetom itd. Potem pa se je lahko vladalo z nekoliko mehkejšimi sredstvi. Tako je postala samoodločba mrtva črka na papirju v Kardeljevih ustavah.”
V reviji so se oprli na ustavno deklarirano samoodločbo
Profesorji ustavnega prava so skovali tudi teorijo konzumacije. Sicer je ustavno deklarirana, ampak le kot neka zgodovinska samoodločba, ki je bila uporabljena in s tem tudi potrošena, je dejal Jambrek. “Ta zvijačnost Nove revije, številke 57 iz leta 1987, pa je ta, da smo se oprli na ustavno deklarirano samoodločbo, kjer je pisalo, da ima vsak narod v Jugoslaviji pravico do odcepitve. Na ta način sem tudi napisal svoj prispevek, da je to živa, vedno uporabna pravica. Potrebno je le ugotoviti, kdaj se jo uresniči. Navajal sem vse okoliščine, ki so opravičevali, da bi se Slovenija lahko hitro in takoj odločila za samoodločbo.”
Armada je želela zaustaviti sile in ideje republik, da bi nastopili bolj avtonomno
Voditelj Rant je Jambreka še vprašal, kaj je bila ključna želja piscev, tako pisateljske ustave kot kasneje dejanske ustave RS. “Kakšen prelom ste želeli narediti z ustavo, ki je obstajala?” “V tistem časih smo tipali in preizkušali. Po 57. številki je bila neka evforija, začetek slovenske pomladi. Ljudje so bili navdušeni, da se nekaj dogaja, da je nek program, perspektiva slovenstva. Istočasno je prišel udarec iz Beograda, zlasti armada, ki se je čutila ogroženo zaradi teh sil po republikah, ker so že imele svoje ideje, kako bi bolj avtonomno nastopala. Tako so želeli ponovno zaustavili te sile, ki razbijajo Jugoslavijo in jo na novo centralizirati in poenotiti z ustavnimi amandmaji. V Sloveniji je bila oblikovana ekipa, Milan Kučan, Ciril Ribičič, ki so bili glavni slovenski pogajalci z beograjskimi oblastmi o tem, kaj naj bi prišlo v te amandmaje, ki so ponovno skušali centralizirat državo. Tu se je zgodilo dvoje. Prišlo je do soglasja v beograjskih razgovorih z republiškimi delegacijami. Ko je prišla slovenska delegacija nazaj v Slovenijo z sporočilom: Borili smo se do konca in dosegli kar je v interesu slovenskega naroda. To je bil članek Cirila Ribičiča v sobotni prilogi Dela. Takrat je tudi meni urednik Dela dejal, če bi napisal članek o tem, kaj si mislim o ustavnih amandmajih, katerega sem napisal z naslovom: Velika in usodna ustavna prevara. Objavljena sta bila hkrati na isti strani časopisa. France Bučar pa je naredil natančno analizo teh amandmajev in ugotovil, da gre za prevaro. To je postavilo slovensko partijsko elito v neugoden položaj”.
Zakaj takrat ni uspela ustavna osamosvojitev in zakaj je bil dosežen dogovor, da se gre na plebiscit
“Pri pisanju naslednjih dveh osnutkih pisateljske ustave, zlasti pri Demosovi ustavi, sva z Bučarjem urejala, pisala in dopolnjevala pisateljske ustave. Spraševala sva se, kako se bomo mi sploh osamosvojili. Prišla sva na idejo, da s prehodnimi in končnimi določbami ustave. Najprej sva želela napisali celo ustavo, potem pa v zadnjem členu, da je to ustava samostojne in neodvisne države. In s prehodnimi določbami dopolnili kako do te države priti – preko ustavnega plebiscita. Ta ideja ustave in plebiscita združeno v eno, se nam je zdela najmočnejše orožje, ki ga Slovenija ima. Je pa ideja padla, na nepredvidljivem ustavnem pretresanju in kovanju ustavnih kompromisov. Ko so v skupščini dobili v roko spisan osnutek ustave, je bilo jasno, da ta ni bila pisana na kožo komunistični opoziciji. Tudi za Demos ni bilo enostavno, bil je navdušen nad besedilom. Marsikomu se je pojavljala misel, da bodo nove volitve. In takrat je padla ustavna razprava. Kasneje je postalo jasno, da te zaveze plebiscita o ustavi konec decembra ni možno realizirati. Takrat smo se v krogu Franca Zagožna, Jožeta Pučnika, Toneta Jerovška odločili, da skušamo prepričati Demos, da se izvede predustavni plebiscit. Da se ne čaka na ustavo, da se neodvisnost loči od ustave. To je bil kompromis, ki je bil nujen. Zagožen in Pučnik sta sklicala konferenco v Poljčah in v debati se je znašel natančno izdelan paket ukrepov za plebiscit. Poslanci so ga z navdušenjem sprejeli.” Plebiscit je takrat uspel z neverjetno večino, kasneje je bila sprejeta tudi Ustava RS in prišlo je tudi do ustavne osamosvojitve naše države.
Anita Gužvič