“Ta nesrečni in po nekulturi unikatni odnos do mrtvih je treba čimprej preseči in pustiti glavno besedo svojcem, kot je to v veljavi v kulturnih družbah. Noben potentat, tudi ljubljanski župan nima glede tega pravice vsiljevati svoje volje in se postavljati.”
Predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle je objavil misel ob izjavah govornikov ob 80-letnici konca druge svetovne vojne. Ob ločenih spominskih srečanjih je izpostavil, da bomo enkrat morali kot “država resnicoljubno, pietetno, kulturno in evropsko jasno izreči, da je šlo za žrtve komunistične revolucije in to dejanje obsoditi. To bi se moralo že zdavnaj zgoditi s soglasjem, ne s preglasovanjem.“
Prvo odgovornost odnosa od ne(po)spravljene preteklosti je pripisal predsednici Nataši Pirc Musar, županu Zoranu Jankoviću pa je očital postavljanje nad žrtvami, s tem ko jim odreka pokop v Ljubljani.
Celotno izjavo preberite v nadaljevanju:
Zapustimo jamo razkola – vsi smo svojci pobitih
Ob 80-letnici konca druge vojne sem slišal nekaj govornikov, ki so se spominjali zmage nad fašizmom in nacizmom. Slišal sem tudi tiste, ki komunizma ne štejejo med totalitarizme. Imel sem vtis, da še vedno praznujemo različne zadeve in da vojna na nek način še traja.
Slišal sem tudi predsednico Slovenije, ki si je izbrala svoj termin za poklon žrtvam z Macesnove gorice in se izognila prilike, da bi se jim poklonili skupaj. Ta nenavadna, skoraj zasebna poteza, je doživela veliko upravičene kritike, še posebej zaradi ignoriranj svojcev pobitih, vendar jo skušam videti tudi pozitivno. Predsednica se je vendar poklonila pobitim in ni rekla prvič, da gre za zločin. Ne bi rad videl njenega dejanja kot koncesijo “drugi strani”. Spominjam se, kako smo v mojih mladih letih o poboju v Rogu govorili šepetaje in kako je milica odganjala na Rogu tiste, ki so hoteli prižgati svečke svojim pobitim. Potem se je govorilo o napaki, nato se je zgodila pozna Kocbekova omemba Roga.
Nek poskus skupnega odnosa se je vendar zgodil 8. julija 1990 na t. i. spravni slovesnosti, na kateri sta govorila predsednik predsedstva Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar. To seveda ni bila “sprava”, saj predsednik ni predstavljal partizanov, nadškof pa ne domobrancev, oba pa sta pozvala k spravi med živimi. Zgleda, da je bil njun poziv preslišan. Po tej slovesnosti se ni zgodil “Opravili smo, zdaj pa mir”, ampak še ne dokončano odkrivanje množičnih morišč, ki ga spremljata veliko sprenevedanja in pomanjkljiv odnos do resnice.
Ko prebiram govore, vidim, da nas še naprej spremlja terminološka razlika. Predsednica Musarjeva ja pod Macesnovo gorico govorila o “żrtvah pobojev”, Saje o “žrtvah revolucionarnega nasilja” in potrebi po resnici.
Lahko opravljamo skupna ali ločena spominska srečanja, ampak enkrat bomo morali kot država resnicoljubno, pietetno, kulturno in evropsko jasno izreči, da je šlo za žrtve komunistične revolucije in to dejanje obsoditi. To bi se moralo že zdavnaj zgoditi s soglasjem, ne s preglasovanjem.
Želel bi si, da bi nas na skupno spravno slovesnost povabili predsedniki države, parlamenta, vlade, svojci in Cerkev – da ne bi bilo treba predsednici naročati vabila na slovesnost na nižji protokolarni ravni. Prva odgovornost odnosa od ne(po)spravljene preteklosti gre predsednici.
Mrtvi so mrtvi, spraviti se moramo živi, kot nacija, ki se ji je zgodila tragedija razkola. S svincem neurejenega odnosa do njega se težko oziramo v skupno prihodnost. Tisoč množičnih morišč kliče po skupnem odgovoru. Miti in zavajanja nam ne morejo pomagati, lahko samo poglabljajo razkol. Besede so pri tem pomembne. Recimo – besedna zveza “ob koncu druge svetovne vojne” zavaja, saj bi si nepoučeni lahko misli, da je šlo za “malo prej in malo potem”, takorekoč še za vojno. Dejstvo je, in to je bistveno, da je do množičnih pobojev prišlo po vojni in na izvensodni način. Transporti iz Vetrinja in poboji so se zgodili po koncu vojne.
Ne predstavljam si, da bi se tak skupni spravni odnos lahko zgodil pred pokopom identificiranih tisočev, ki čakajo na pokop že na drugi lokaciji v plastičnih vrečkah.
Ta nesrečni in po nekulturi unikatni odnos do mrtvih je treba čimprej preseči in pustiti glavno besedo svojcem, kot je to v veljavi v kulturnih družbah. Noben potentat, tudi ljubljanski župan nima glede tega pravice vsiljevati svoje volje in se postavljati. Če se dopušča taka samovolja Jankoviću, zakaj ne bi veljala za vse župane. Pokop žrtev komunistične revolucije ne sme postati zadeva političnega kupčkanja ali tehničnega urbanizma. Slišim “navijanje” za pokop na Teharjah. Tam so že pol stoletja nalagali industrijske odpadke na žrtve. Ne gre za odpadke ali “ostanke”, za naše ljudi gre.
Spominjam se besed Mehmedalije Alića, ki ga je težko zaznamovala tragedija v Srebrnici in je utrl pot do mrtvih v Hudi jami: “Rudarji nikoli nikogar ne pustimo v jami”.
Zapustimo že jamo razkola.
Če se imamo za nacijo, potem smo vsi svojci vseh pobitih.
Čim dlje bodo nepokopani, tem bolj bodo živi.
Lojze Peterle