Nekateri se še spomnimo konca prejšnjega in začetkov 21. stoletja, ko so Domžale veljale za najbogatejšo slovensko občino. Občina je nekoč bila polna obrtnikov, ki jim je za kraj bilo mar, ker so bili domačini. Gospodarska prosperiteta je tukaj šla z roko v roki z občutkom pripadnosti kraju.
Nekaj je na tem, da sta milenijska in zoomerska generacija prinesli nove ljudi, z novimi vrednotami ali…Brez njih. Mladim domoljubje ne pomeni več veliko ali skoraj več nič. Pomembnejša so jim družbena omrežja in vse, kar jih potrjuje v njihovem deloma prirojenem, večinoma privzgojenem narcisizmu. Veliko pa je na tem, da so danes Domžale polne priseljencev, od katerih jih je večina, vsaj iz vidika načrtov, ki jih imajo, “v ekonomskem prehodu”.
Domžale se kulturno spreminjajo
Priseljenci, navkljub temu, da je vprašljivo, koliko jih Domžale jemlje za svoj dolgoročni dom, kjer želijo pognati korenine in se integrirati, morda celo porazgubiti v okolje na kakršnega so naleteli, ko so se priselili, spreminjajo ekonomsko, kulturno in kar še zlasti bode v “oči”, boljše rečeno ušesa, jezikovno krajino.
V zadnjih letih je bilo v Domžalah slovenščine slišati vse manj, do današnje situacije, ko se zdi, da je slovenski jezik postal jezik domžalske manjšine. Kratek sprehod po Domžalah kaj hitro ustvari vtis, da Slovenščina v Domžalah ni jezik avtohtonih prebivalcev, saj se je sliši vse manj. Ob večerih, kot se je izrazil zaskrbljeni bralec, ki je pisal v naše uredništvo, skozi mesto divjajo avtomobili nemških znamk, za katere se ve, kdo jih rad vozi. Iz njih doni glasba, ki pritiče kakšnim zabavam v Prištini. Simbol “ekonomske tranzicije”. Zadnja pridobitev, ki vse to potrjuje, pa je odprtje nove “domače” pekarne, ki jih je Slovenija vse polna. Slika pove več kot tisoč besed!
Dobrodošli u Domžalama.
Aleš Ernecl