“Belokranjci smo radodarni, odprti, gostoljubni, ne zapiramo svojih vrat,” opisuje tamkajšnje ljudi gospa Nadka. Migrantska problematika je v teh krajih navzoča, prav tako romska, a se v to nisva poglabljali, saj je bila rdeča nit pogovora belokranjsko izročilo.
Sončno vreme je nama s fotografinjo nakazovalo, da bo obisk pri gospe Bernardi Kump v Črnomlju prav takšen – sončen in uspešen. Z nasmehom na obrazu naju je gospa Nadka, kot jo kličejo tisti, ki jo bolje poznajo, sprejela v svojo trgovinico oziroma večnamenski prostor Belokranjsko izročilo, ki je v starem mestnem jedru Črnomlja. Že samo ime govori o tem, kaj prostor ponuja − belokranjsko tradicijo. Znanje prednikov, belokranjska glasba, umetnost, rokodelstvo, okusi belokranjske hrane in belokranjska prijaznost.
Črnomaljska presta
Na lično pogrnjeni mizi so naju pričakale črnomaljske preste, orehi in domača jabolka. V kotu je gorela pečka, ob njej pa je vzhajalo testo, ki bo kmalu postalo belokranjska pogača. Imela sem občutek, da sem prišla v topel dom in ne v trgovino. Še preden sva zares začeli s pogovorom, me je zanimalo, zakaj so na mizi prav preste. “Črnomaljske preste so značilne za ta kraj. Posušene so v krušni peči. Ko so namreč Črnomaljke pekle kruh, so na koncu v peč dale preste, ki so se potem sušile do jutra. Težko to počnemo v pečici, ampak jih skušamo speči tako, da so čim bolj podobne izvirnim črnomaljskim prestam,” pravi gospa Nadka in doda, da je prav ona oživila to tradicijo. Zdaj veste, zakaj so Črnomaljcem po vsej Beli krajini pravili prestarji.
Belokranjska pogača
Gospa Nadka je bila prepričana, da naju bo med pogovorom naučila speči tudi pravo belokranjsko pogačo – tako kot uči turiste in udeležence njenih delavnic. Sama si je za ta krušni izdelek pridobila certifikat, saj mora biti pogača narejena po točno določeni recepturi. Belokranjsko pogačo, ki je sicer bolj značilna za Metliko, so tudi zaščitili v EU kot eno od petih slovenskih jedi. “Najpomembnejše pri pogači je, da se jé še topla oziroma se lomi. Kadar me kdo prosi, naj pošljem pogačo po pošti v Ljubljano, to ne gre. Pogača je jed dobrodošlice, ki se peče sproti in poje še topla,” poudari gospa Nadka. Testo je iz bele moke, vode, kvasa (ali droži) in soli. “Kot testo za pico,” sem neumno pripomnila. “Mi nikdar ne uporabljamo besede pica,” me graja gostiteljica. Gospa Nadka nato raztegne že pripravljeno, vzhajano testo: “Pri kraju mora biti nižja, na sredini malo višja. Vidijo so mehurčki, ker testo še vzhaja,” opisuje proces gospa Nadka in nadaljuje: “Testo mora biti pravilno razrezano, da se potem kockice lepo trgajo. Ne smeš prerezati samega roba, ampak začneš malo ob njem, milimeter stran, da pogača ne zacveti, in režeš proti sredni na drugo stran. Testo pa zarežeš do dna. Vidita?” je jasna gospa Nadka. “Z rezanjem začnemo na sredini in naredimo tri enakomerne trakove v desno in tri v levo.” – “Tri?” – “Obvezno. Vse drugo ni prav in nas, poznavalce, bolijo oči, ko v revijah vidimo ‘Bog se usmili’ razrez,” poudari gostiteljica. “Postopek ponovimo še pravokotno na to. Trije trakovi navzgor in navzdol.” Na kockice razrezano testo je gospa Nadka premazala z razžvrkljanim jajcem, seveda domače reje, posula s kumino in grobo soljo ter odnesla v pečico. Zapomnite se, kumina je obvezna začimba. So že vedeli zakaj, saj se jed jé topla, kumina pa je odlična za dobro prebavo. “Zdaj stranke želijo, da se pogača potrese s siri ali različnimi semeni, ampak to ni več belokranjska pogača.”
Izkustvo prek vseh čutil
In ko smo čakali, da se pogača speče, je z gospo Nadko stekel pogovor o njeni karierni poti. Pove nam, da je imela sedemnajst let udobno službo, saj je bila kadrovica v takrat največjem podjetju v Beli krajini, Danfossu. “Služba, dom, družina. O drugem nisem razmišljala. A je v meni to spalo. In vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če Danfoss ne bi preselil svoje tovarne na Slovaško. Podjetje smo takrat zaprli,” pripoveduje gospa Nadka, ki je takrat morala kot kadrovica 1.300 ljudem izročiti odpovedi. “To je potekalo postopoma in na koncu sem bila čisto uničena. To so bili sosedje, prijatelji. Tu se vsi poznamo.” Kot kadrovica je imela veliko možnosti za zaposlitev drugje, a se je po tej težki izkušnji odločila za samostojno pot. Začela je s čebelarstvom, nato pa ji je življenje na pot prineslo to, kar počne danes. Najela je prostor in sproti ustvarjala “poslovni načrt”. “Aprila bo štiri leta, odkar imam podjetje.” S podporo, najprej moža, zdaj pa že tudi Razvojnega centra Novo mesto, predvsem pa s trudom, ki ga vlaga v to, je njeno podjetje postalo prepoznavno. Njena ponudba se razlikuje od tako imenovanega konvencionalnega turizma. Pomembno je izkustvo belokranjske tradicije prek vseh čutil. Gospo Nadko najdejo turisti z vsega sveta, “tudi četrta generacija Američanov, katerih predniki so odšli v Ameriko, ko je te kraje napadla trtna uš”.
Ankin his
Kaj jim poleg peke prest in pogače še ponuja gospa Nadka? “Gostom povem in predstavim, kar jih zanima, pa naj bo to zgodovina Bele krajine in Črnomlja ali rokodelstvo teh krajev … To živim, to prihaja iz mene. Še oblečem se v značilno belokranjsko obleko.” Evropski trend, ki ga je gospa Nadka pravilno začutila, je oživljanje starih mestnih jeder, kjer se da prek evropskih razpisov dobiti tudi evropski denar. Kot izkustvena vodnica, tečaj je naredila na Socialni akademiji, popelje goste tudi v Tančo goro, kjer ti poskušajo sami odkleniti Ankin his, v katerem jih čaka malica. To pa ne uspe nikomur. Gostiteljica nam razloži, da je his nekakšna belokranjska zidanica. “Ko pridejo sem potomci ameriških Slovencev, jim razložim, da so predniki zapustili prav tako pokrajino, ko so odšli v Ameriko, in oči se jim osolzijo. To je izkustvo, ki ga hočem dati in ga promoviram.” Ankin se je reklo po domače, his pa je gospodarski objekt, v katerem je belokranjski vinogradnik v preteklosti prešal grozdje in hranil vino. Na letaku, ki nam ga je dala gostiteljica, še piše, da je ta objekt lahko enoprostorski, lahko pa ima prešnico in ločen prostor s sodi. Po navadi je zgrajen iz kostanjevih brven. Streha je krita s slamo. Vhodna vrata so na trzuk in se odpirajo od znotraj z leseno ključavnico in ključem, ki se imenuje ščence. Tla so po navadi ilovnata in se imenujejo ištrle. Belokranjski his vsebuje mnogotere značilnosti, ki jih je novodobno vinogradništvo in vinarstvo največkrat zanemarilo. V Ankinem hisu so ohranjene vse značilnosti dela in ustvarjanja pridnega belokranjskega vinogradnika. V zbranih predmetih pa se skriva nešteto zgodb prednikov, zgodb o njihovem delu, življenju, prostem času.
Volna belokranjske pramenke
Kaj je osnovno, kar se znajde na belokranjski mizi? “Kar je iz moke, mleka in jajc, zraven je kakšen kos svinjskega mesa.” “Kaj pa jagenjček?” – “To je druga zgodba. Zaradi kraške pokrajine imamo v Beli krajini tradicijo ovčereje. Znana je avtohtona pasma ovce belokranjska pramenka.” Kot smo lahko prebrali na spletu, je to ena od slovenskih avtohtonih pasem ovac, ki je namenjena prireji jagnjetine. Stopnja ogroženosti te pasme je ocenjena na kritično, saj je razširjena le lokalno na svojem izvornem območju, in sicer na območju Adlešičev, Črnomlja in Vinice. Živali imajo dolgo resasto volno, ki jih dobro varuje pred mrazom in dežjem.
Če se ozremo po trgovini, najdemo tudi izdelke iz volne. “To se volneni podritniki. So ročno pleteni s pletilkami št. 15 ali 16, potem ko jih spletemo, jih na visoki temperaturi pofilcamo. To, kar vidita, plete gospa Tončka,” pravi gostiteljica, ki sicer tudi sama obvlada to ročno spretnost.
Kolovrat, lan in konoplja
V kotu zagledam kolovrat. “Uporabljal se za predenje niti, tako volnene kot lanene.” Gospa Nadka nama je pokazala belokranjske stare materiale: volno, lan in konopljo. Lanena nit je manj robustna od konopljine, tako je že steblo omenjenih rastlin. “Obe rastlini zdaj spet sejemo in ju oživljamo,” nama pove ter doda, da so nekdaj uporabljali celo rastlino, od korenine, stebla do semena. “Namesto, da bi gospe čas zapravljale na Facebooku, so predle lan ali volno s pomočjo preslic ali kolovrata. Slednje je bilo hitreje.” Iz preje so tkali platno, tako laneno kot konopljino, iz platna pa izdelovali obleke, prte, rjuhe, zavese, pastirske torbice, utirače oziroma brisače, krpe za ovijanje pip pri sodih … “Vse je bilo okrašeno, izvezeno z belokranjskimi motivi, s cofki ob robovih.” Lan je bila dragocena rastlina.
Po dobrih dvajsetih minutah se je gospa Nadka spomnila, da je čas za pogačo. “Poglejta zdaj to. Povonjajta. To je doživetje, izkustvo.” In res je zadišalo. Še malo vročo pogačo smo vse tri trgale. Zraven bi se sicer podalo belokranjsko rdeče ali belo vino, saj je skoraj vsaka hiša imela trte. “Poglejta, kako se to hitro speče. Kruh ima dušo, ki vsakega zmehča.” In res je odlična, ta belokranjska pogača, da je kar ne moraš nehati jesti.
Žitna klobasa
V Ankinem hisu je tudi svinjina. “Suhomesnati izdelki, klobase, slanina … Pri prašiču smo uporabili vse kose, celo pljuča. Skuhala se je nekakšna kisla juha, ki meni ni bila všeč. Iz mehurja pa so naredili gudalo oziroma lončeni bas,” pripoveduje gospa Nadka in nama ga pokaže: čez odprtino lončenega lonca je napet svinjski mehur, sredi te opne pa stoji paličica. V starih časih ni smel manjkati pri plesu, koledovanju, pustu, kolinah in drugih prazničnih priložnostih. Razširjen je bil po vsej Sloveniji, najdlje pa se je ohranil prav v Beli krajini. In kako se igra na gudalo? Lončeni bas se drži vodoravno pod roko. Dlan ali prsti se zmočijo z vodo. S stisnjeno dlanjo ali prsti drsiš po paličici gor in dol.
Gospa Nadka je omenila tudi, da se v teh krajih ukvarjajo s sadjarstvom. “Stare sadovnjake sedaj obnavljamo. Iz lesa kot so hruška, češnja, oreh, rokodelci zdelujejo različne posode,” pravi gostiteljica in nama pokaže nekaj lesenih izdelkov. “Peharji so tudi belokranjska posebnost. Pletarstvo pa izumira, predvsem zaradi birokracije in davkov. Pred vojno so bili rokodelski izdelki neobdavčeni,” dodaja.
Drsanke in pisanice
Ker se bliža se velikonočni čas, je prav, da ne pozabimo belokranjskih pirhov. “Imamo dve vrsti pirhov: drsanke in pisanice. Jajčka za drsanke se v čebulni lupini kuhajo tri ure, tako da se notranja vsebina čisto posuši. Z nožkom se potem po jajčku drsajo cvetlični vzorci. To je prava umetnina,” nam gospa Nadka opiše izdelavo drsanke. Prav tako nam prikaže izdelavo pisanice. Pisanje se začne po belem, izpihanem jajcu, tako da se v lijak pisača dá vosek, ki se mora segrevati nad ognjem. Včasih so za to uporabljali petrolejke, danes pa večinoma navadne sveče. Ko se vosek v lijaku začne topiti, se na jajce nanašajo različni vzorci. Vosek, ki se s pisačem nanaša na navadno jajce, ostane bele barve. Ko smo s tem delom končali, belo jajce položimo v rdečo barvo, ki jo dobimo s pomakanjem rdečega krep papirja v navadno vodo. Ko se jajce obarva, preidemo v naslednjo fazo, ki je podobna prvi, le da bo tokratni vosek rdeče barve na končnem jajcu. Po končanem pisanju jajca položimo v črno tekstilno barvo in kuhamo do vrenja. Nato jih vzamemo ven in obrišemo topeči se vosek. Jajca nazadnje premažemo z oljem.
Vodomec in pletenje mreže
V vitrini opazim figuro vodomca. “Vodomec je tudi naša ptička, saj živi ob čistih rekah. Najdemo ga v Krajinskem parku Lahinja, kamor vama priporočam, da gresta.” In sva tudi šli, a vodomca nisva videli. Ob koncu obiska nama je gospa Nadka prikazala še pletenje mreže. Te spretnosti jo je naučil več kot 90 let star Ludovik Kobe. “Gre za ribiški vozel, znan po vsem svetu, zanimivo pa je, da se je ohranil na celini. Prednost tega vozla je, da se razteza, če pa mrežo prerežeš, se ne trga naprej,” nama pove gospa Nadka, ki se spomni, da so imeli doma na kmetiji tudi mreže, spletene s takim vozlom, s katerimi so si pomagali pri prenašanju sena.
Ker gospa Nadka ne želi, da pletenje mreže povsem utone v pozabo, pripravlja delavnice spletanja mrež iz konopljine vrvi s posebnim lesenim orodjem, repliko Ludovikovih pripomočkov: s šivanko in čolničkom. Potreben je še kavelj ali žebelj, na katerega se zatakne prva zanka, okrog nje pa se spleta mreža. Na koncu je najina gostiteljica vse bralce Demokracije povabila v pomlad prebujajočo se Belo krajino, kjer bodo kmalu ozelenele tudi bele breze, značilne za to pokrajino.
Petra Janša