Ko sem aprila letos izvedel za 80. rojstni dan Dimitrija Rupla, sem se spomnil prve demokratične vlade Republike Slovenije leta 1990. Med velikimi možmi, ki so se pojavili v njej, so bili Lojze Peterle, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Marko Kranjec in France Arhar, vključil bi tudi manj znanega Rajka Pirnata. Ta vlada je trajala dve leti, do pomladi 1992, in neverjetno je, kaj so v tem času dosegli. Ne le razglasitve neodvisnosti in mednarodnega priznanja, ampak tudi sprejetje vseh zakonov za vrnitev še do pred kratkim socialistične republike v demokratično in gospodarsko normalnost.
Poleg tega je bila osebna predanost vodilnih akterjev osvoboditvi Slovenije izpod totalitarnega sistema izraz velikega poguma, saj niso vedeli, kaj v primeru neuspeha lahko pričakujejo od totalitarnih komunistov. Leta 1990–1992 so bila tudi nepredvidljiva, saj so bili zaradi padca komunizma po vsej Evropi mnogi jugoslovanski komunisti zaskrbljeni glede osebne prihodnosti, zato so se potuhnili.
Posledica tega je bila, da je prva demokratična vlada uspela sprejeti vse radikalne zakone, ki so bili potrebni za vrnitev k demokraciji. Država je imela tudi srečno naključje, da je bil Lojze Peterle prvi predsednik vlade demokratične Republike Slovenije. Peterle se je odločno osredotočil tudi na potrebo po nacionalni suverenosti (pri tem je ključno in odločilno vlogo odigral predsednik Demosa dr. Jože Pučnik, op. ur.), kar je doseglo vrhunec z zelo uspešnim referendumom o neodvisnosti. Njegov slog ni bil dominirati, temveč zaupati nadarjenim ljudem okoli sebe, čeprav je naletel na težave z odstopoma Mencingerja in Kranjca. Zdi se, da so k temu prispevali Drnovškovi manevri, na srečo pa so bile glavne reforme finančnega sistema že izvedene.
Stara garda je izgubila strah
Ni presenetljivo, da je prva vlada po mednarodnem priznanju razpadla, saj se je razlog za enotnost zdel zastarel. Drugi dejavnik je, da je bil leta 1990 izvoljen komunist Milan Kučan, ki je nasledil nereformiranega komunista Stanovnika na mestu predsednika predsedstva RS. Volivcem se je to takrat zdelo kot način, kako ohraniti narod skupaj za njegovo novo neodvisno prihodnost, še posebno, ker se je zdelo, da se je Kučan distanciral od starih načinov. Žal so Drnovškove vlade 1992–2002 upočasnile hitrost sprememb in razvoja, posledice pa je še vedno čutiti. Stara garda je v tem obdobju tudi izgubila strah pred povračilnimi ukrepi in se ponovno aktivirala, da bi ohranila svoje stare mreže na ključnih položajih, kar je upočasnilo gospodarske spremembe in oslabilo družbeno enotnost. Dejstvo, da lustracija ni bila izvedena, je bil prav tako dejavnik. In zdi se, da imajo sodišča težave. Pravijo tudi, da se je korupcija povečala.
Ena od očitnih posledic je bil propad bank v slovenski lasti, druga pa dejstvo, da so države, kot sta Poljska in Češka, dohitele Slovenijo, potem ko so leta 1990 v gospodarskem smislu zaostajale za 30–40 odstotkov in so imele tudi težjo preusmeritev svojega gospodarstva z vzhodne usmeritve.
Tretja je slabo stanje obrambnih izdatkov. In še ena so pretežno levo usmerjene vlade, ki izvajajo visok režim osebnih davkov z obveznim zvišanjem plač, tako da Slovenija ni več privlačna za tuje naložbe.
Štiriintridesetletno obdobje od leta 1992 do danes je obsegalo le eno zelo kratko in dve kratki obdobji sredinskih oziroma desnosredinskih vlad ter eno običajno dolgo obdobje, kar skupaj znaša sedem let. Te vlade so bile sicer ekonomsko uspešnejše od levičarskih, vendar niso mogle vgraditi ali ohraniti zagona progresivnih gospodarskih idej.
Kje so veliki možje in žene, podobni tistim, ki so se pojavili v letih 1989–1990, da bi v tem času vodili Slovenijo naprej, obnovili in ponovno vzpostavili enotnost, preprečili vmešavanje politike v sodišča, preprečili nenehno naraščajoči javni dolg, zmanjšali pravosodje in gradili na močnih, občudovanja vrednih lastnostih Slovencev?
Keith Miles