Ministrstvo za naravne vire in prostor z integralnim dovoljenjem legalizira gradnjo objektov, ki je bila izvedena po požaru leta 2017, in dovoljuje Reciklažnemu center nevarnih odpadkov na Vrhniki nadaljevati predelavo nevarnih odpadkov na enak način in v enakem obsegu kot pred veliko ekološko nesrečo, je Občina Vrhnika sporočila v izjavi za javnost. “Izpodbijali bomo izdajo gradbenega dovoljenja, ne samo zaradi neupoštevanja Seveso direktive, ampak tudi zaradi, po našem mnenju, nezagotavljanja požarne varnosti,” nam je povedal župan Vrhnike Daniel Cukjati. Menijo namreč, da na tem območju občina oziroma podjetje, ki upravlja z javnim vodovodnim omrežjem, ne more zagotavljati takšne količine vode, kot se jo predvideva v primeru požara.
Ministrstvo za naravne vire in prostor ni pristojno preprečiti tveganja velikih nesreč, kot je bil požar 2017 – zato ponovno izdaja Kemisu dovoljenje. Ministrstvo v t. i. integralnem postopku preprosto potepta evropsko pravo o varstvu pred večjimi okoljskimi nesrečami (Direktiva Seveso III), čeprav je Kemis z isto dejavnostjo pred petimi leti že povzročil večjo okoljsko nesrečo. Ministrstvo za okolje in prostor je maja 2022 Kemisu, ki je v lasti Gorenja, naložilo, naj dokaže, da ne predstavlja nezakonitega tveganja za okolje, česar podjetje ni storilo. Kljub temu je preoblikovano Ministrstvo za naravne vire in prostor sedaj izdalo gradbeno dovoljenje.
“Dopolnili bomo prijavo na evropski komisiji, že leta 2020 smo prijavili, da Slovenija v svojo zakonodajo ne integrira direktiv evropske zakonodaje na področju varovanja okolja,” je med drugim napovedal župan občine Vrhnika Daniel Cukjati, ki je tudi pojasnil, da presoje vplivov na okolje ni bilo, ker naj bi dejavnost ostala enaka kot pred požarom leta 2017 – torej takšna, kot je opredeljena v starem okoljevarstvenem dovoljenju. Z gradbenim dovoljenjem so pravzaprav legalizirali objekte, ki so jih zgradili že dobro leto po požaru, v vsem tem času so obratovali v objektu, ki ni imel gradbenega dovoljenja in brez uporabnega dovoljenja. “Če nekdo obratuje v objektu brez dovoljenja, niti ne more zagotavljati požarne varnosti – šele z okoljevarstvenim dovoljenjem, kjer je predvideno, kakšni so postopki v primeru nesreče, požara itd., se lahko izda gradbeno dovoljenje,” je opozoril župan. Nenavadna je tudi utemeljitev, da je samo Kemis tisti, ki se sme opredeliti do tega, ali se uvršča med obrate tveganja za okolje po evropskem pravu. “Kemis seveda meni, da ne predstavlja nezakonitega tveganja za okolje, čeprav mu v postopku tega ni uspelo dokazati. Ministrstvo jim kljub temu preprosto dovoli graditi in izvajati nevarno dejavnost,” opozarjajo na občini.
Občina je v postopku ugovarjala opustitvi celovite presoje vplivov na okolje vključno s presojo tveganja velikih nesreč že v času umeščanja Kemisa na Vrhniko. “V postopku je občina sodelovala v veri, da bo gradnja dopustna le pod pogojem, da investitor v postopku pridobi vsa z nacionalnim in evropskim pravom zahtevana okoljevarstvena soglasja. Zaključek ministrstva, da se opredelitev do tveganja velikih nesreč prepusti povzročitelju samemu, je več kot absurdna,” so prepričani na Občini Vrhnika. Zakonski namen integralnega – celovitega postopka – je po njihovih besedah v tem, da se z enim dovoljenjem odloči o vseh pravicah in obveznostih investitorja in s tem celovito varuje okolje in prostor v javnem interesu. Tako gradnja kot dejavnost, ki ima znatne vplive na okolje, ni dopustna, kolikor ni v celoti zakonita. Ministrstvo je integralni postopek uporabilo izključno v korist investitorja, na škodo okolja in varnosti občanov občine Vrhnika, kar je očitna kršitev temeljnih načel okoljskega prava in zaupanja lokalne skupnosti, so prepričani. “Odločitev ministrstva je žal še en dokaz sistemske neučinkovitosti varstva okolja in varnosti občanov, še posebej ko so povzročitelji tveganj kapitalsko močne družbe,” so zapisali v izjavi za javnost in napovedali, da bo občina Vrhnika zaradi navedenega in ostalih neupoštevanih argumentov Občine v integralnem postopku, uporabila vse pravne možnosti in izpodbijala zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja.
Župan nam je še povedal, da je Kemis tudi sam pri nekaterih izračunih ugotovil, da je v javnem vodovodnem omrežju premajhna količina vode. Tudi v požaru 2017 Kemis ni uporabljal hidrantov ob tovarni, ampak so gasilci uporabljali hidrante dislociranega podjetja. Če bi se požar razširil na komunalo, ki je na meji s Kemisom, bi bila težava z gašenjem. Kemis sicer trdi, da ne le izpolnjuje, ampak tudi presega številne zakonodajne zahteve s področja varnosti, zlasti pa z vidika požarne varnosti. Že lani, ko se je občina pritožila na njihovo vlogo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, so poudarili, da so v zadnjih petih letih za požarno varnost namenili okoli 1,5 milijona evrov. “Ne vemo če navedbe držijo, to so namreč vložili že v času, preden je bilo izdano gradbeno dovoljenje, tako se niti ne ve, ali je ta sistem res optimalen. Težko verjamemo, ker so tudi pri prejšnjem objektu zagotavljali, da je požarni sistem optimalen oziroma da zagotavlja požarno varnost,” je komentiral Cukjati, ki je opozoril, da danes dejansko lahko uporabljajo isti požarni sistem, ki se je ob požaru leta 2017 izkazal za neoptimalnega. Pri občanih glede Kemisa vlada tako veliko nezaupanje, da težko še kdo karkoli verjame karkoli na besedo. Poleg tega pa se je žal izkazalo, da ni učinkovitega nadzora. Podobno je pri kompostarni in še kje – imajo vse papirje, inšpekcija nikoli ne ugotovi, da bi bilo kaj narobe, na Vrhniki pa še vedno smrdi. Zanimiv je tudi podatek, da je pred leti podjetje odstopilo od nakupa Kemisa. Razlog? Več ton neevidentiranih odpadkov. Toliko o tem, kako inšpekcije opravljajo svoje delo. “Mi nismo toliko proti sami dejavnosti, ampak inšpekcijske službe ne opravljajo svojega dela,” je poudaril tudi župan, ki želi, da končno nekdo prevzame odgovornost in s svojim podpisom zagotovi, da to ni obrat, ki sodi pod direktivo Seveso. Tudi nov občinski svet zavzema stališče, da se uredijo sistemske rešitve področja varovanja okolja.
“Podjetju Kemis smo dali priložnost, a jo je žal zapravilo. Ob podpori pristojnih inštitucij, ki naj bi ščitile svoje državljane, ponovno obratuje. Prišel je čas, da občani Vrhnike zaščitimo svoje bivanjsko okolje. Tudi za prihodnje generacije. Čas je, da preidemo od besed k dejanjem,” je že leta 2018 v sklopu peticije zapisala Civilna iniciativa Sinja Gorica, ki se je kot zainteresirana javnost vključila tudi v integralni postopek. Peti dan po obsežnem požaru v podjetju Kemis so krajani Sinje Gorice znova zahtevali prestavitev podjetja na drugo lokacijo. V pogovoru s predstavniki podjetja in vrhniške občine so vztrajali, da predelava nevarnih odpadkov, s katero se ukvarja Kemis, ne sodi v naselje. Izrazili so zaskrbljenost zaradi okoljskih posledic požara, je takrat poročala STA. V omenjeno peticijo je bila vključena tudi civilna iniciativa Eko Vrh. A njen predstavnik Andrej Marković sedaj pravi, da je s prihodom aktualnega župana ta iniciativa razpadla – zakaj tako pravi, ni povsem jasno, saj civilna iniciativa ni vezana na mandat župana. Občini med drugim očita, da več kot očitno nima namena odstraniti Kemisa z Vrhnike, poroča Dnevnik. Začuda Marković tega ni očital prejšnjemu županu, ki je po požaru za STA poudaril, da v celoti razume zaskrbljenost krajanov in se lahko zanesejo na njegovo pomoč, “kljub temu pa občina ne more pristati na glas ulice”. Po njegovih takratnih besedah je v pristojnosti države oz. njenih strokovnih institucij, da presodijo, ali Kemis lahko ostane na zdajšnji lokacijo in pod kakšnimi pogoji. Okoli 100 protestnikov je takrat opremljenih s transparenti zahtevalo odstop zdaj že nekdanjega župana.
Gasilci so tudi zdravnici potrdili nepravilnosti v Kemisu – ni bilo obvezne požarne zaščite (šprinklerjev)
Spomnimo, v času nesreče je bil župan Vrhnike Stojan Jakin, ki je bil pred nastopom funkcije tudi direktor komunale Vrhnika. Številni gasilci so po gašenju požara v Kemisu zaradi težav z dihanjem pomoč poiskali na Golniku, kar so skušali v Kemisu nato zanikati v popravku, ki so ga naslovili na naš medij. Zavajali so javnost, da nihče ni bil hospitaliziran, a to seveda še ne pomeni, da gasilci niso bili na Golniku in da niso čutili posledic vdihavanja strupenih snovi. Številni naši sogovorniki, ki so želeli ostati anonimni, so poročali o težavah z dihanjem, pekočem občutku v grlu in na jeziku, enemu so zdravniki celo dejali, da so njegova pljuča tako onesnažena, kot da bi kadil 40 let – pa sploh ni bil kadilec. Na Kliničnem inštitutu za medicino dela, prometa in športa so bili zaradi zdravja gasilcev ves čas v navezi z direktorjem Kemisa, Emilom Nanutom, od katerega so zahtevali natančne podatke o tem, kaj je gorelo. Nad tistim, kar so dobili, so bili izjemno razočarani – direktor jim je namreč poslal tisto, kar je bilo na razpolago tudi novinarjem, torej ohlapne opise snovi, kar pa je premalo, da bi strokovnjaki vedeli, kaj je iz njih nastajalo pri gorenju.
V času pisanja članka Igrajo se z življenji: Zdravniki ne vedo, s čim so se zastrupili gasilci, ker Kemis skriva podatke! smo izvedeli, da so določeni pomembni posamezniki iz Italije prejeli več anonimnih klicev, ki so namigovali, da je Kemis sodeloval z neapeljsko mafijo Camorro, ki naj bi svoje odpadke prodajala tudi na Vrhniko. Tudi tokrat smo pri poizvedovanju, zakaj je nekaterim v tej državi dovoljeno početi prav vse (primer Kemisa na Vrhniki nekoliko spominja na gradnjo kanala C0, kjer odgovornih vpliv na okolje prav tako ne zanima), naleteli na nekatere zanimive informacije. Kemis je bil v lasti družbe Gorenje Surovine oziroma naj bi bila Surovina slamnati lastniki za določene sporne dejavnosti ter posle. Tudi sam požar naj bi se insceniral zaradi prikritja nekaterih dokazov in smeti, poleg tega naj bi šlo tudi za pridobitev denarja od zavarovalnice, menda zavarovalnice Triglav. Leta 2018 – torej leto po požaru – je nato Gorenje z družbo Eko Surovina (ustanovljena septembra 2018) podpisal pogodbo o prodaji 100-odstotnega deleža družbe Gorenje Surovina, in sicer po besedah kupca zaradi “velikih sinergij z njihovo temeljno dejavnostjo”. Lahko le ugibamo, zakaj so družbo Gorenje Surovina in njene odvisne družbe prodali omenjeni družbi. Večinski lastnik Gorenja je istega leta postal kitajski Hisense – morda je bilo določene dejavnosti treba preusmeriti drugam. Seveda so to zgolj domneve, za katere niti ne pričakujemo, da bomo dobili neposredno potrditev – bomo pa prav gotovo dobili kakšno pripombo, kar samo po sebi tudi marsikaj pove.
Sara Bertoncelj