Robin Hood je bil junak, ki je jemal bogatim, da je dajal revnim. Taka naj bi bila tudi moderna levica, ki naj tega seveda ne bi počela nelegalno, kot je to počel Robin Hood. To naj bi počela legalno, torej preko zakonov in s prerazporejanjem “bogastva” v korist revnih. Pa je res tako?
Drugi, prav tako velik junak, predvsem za generacije, ki smo odraščale ob stripu Alan Ford (moram priznati, da je bil prevod v takratno “srbohrvaščino” precej sočnejši in užitnejši kot je prevod v slovenščino), pa je bil Superhik, antipod Robina Hooda. Bil je junak, ki je jemal revnim in dajal bogatim. Prav sedanja levica me vse bolj kot na Robina Hooda po svojem delovanju spominja na Superhika.
Električni avtomobili niso poceni (vsaj malo boljši z daljšim dosegom). Kdo si jih kupuje? Tisti, ki imajo denar, država pa to subvencionira – tudi do dobrih 20 odstotkov. In od kod prihaja denar za subvencije? Iz najrazličnejših dodatnih, da ne rečem nepotrebnih, obremenitev energentov, ki delajo energente – tako elektriko kot goriva – dražje, kot bi bili sicer brez njih. Elektriko in druga goriva plačujemo vsi, tako revni kot bogati, v obliki subvencij za električne avtomobile pa sredstva vračajo predvsem bogatim.
Privilegirani nevladniki
Na podeželju boste težko zasledili električne avtomobile, je pa verjetno gostota teh največja v Ljubljani in njeni bližnji okolici. Zakaj? Preprosto zato, ker so tam povprečne plače najvišje in ker je tam največ bogastva in seveda “frajerjev”, ki bi radi bili “zeleni”. Na podeželju potrebujemo predvsem zanesljive avtomobile, ki nas zagotovo pripeljejo od točke A do točke B, seveda moramo delati tudi za preživetje, kar pa je mnogim “ljubljanskim srajcam” prizaneseno. Dovolj je že, da so zaposleni v različnih zasebnih inštitutih ali v nevladnih organizacijah (NVO), pa državni denar v njihove mošnjičke pada kar sam od sebe.
Pa smo že pri naslednji bolečini slovenskega delavca – NVO (pri tem ne mislim prostovoljnih gasilcev ali Karitasa ter vseh drugih humanitarnih organizacij). Delavci tan zagotovo prejemajo višjo plačo, kot je povprečna delavska plača. Prav tako jih verjetno večina ne prejema minimalne plače, temveč je ta konkretno višja. In kdo jih plačuje? Država. Kje pa ta jemlje denar? Pri vseh, torej tako pri bogatih kot pri revnih, pa če se ti s tem strinjajo ali ne.
Levo “robinhoodovstvo” – podpirajo pretakanje denarja od revnih k bogatim
Podobno je tudi plačevanje prispevkov kulturnikom, ubogim kulturnikom, ki “nimajo niti za burek”. No, mogoče kateri od njih resnično nimajo, je pa kar nekaj takih, ki jim mimo vseh kapnejo v žepe precej visoke vsote. Država je prispevke plačevala tudi Magnificu, Zoranu Predinu, Vladu Kreslinu … To so “umetniki”, ki za manj kot nekaj delavskih plač niti riti ne bi dvignili s kavča, kaj šele da bi se pojavili na odru. Vsako leto so imeli (oziroma še imajo) verjetno po več deset koncertov, kar pomeni, med brati rečeno, vsaj 40 ali 50 “kiloevrov” letno. Kje se ta denar izgubi, ne vem. Za slavnega Zlatka vem, da si ga je izplačeval prek društva, ki ga je ustanovil verjetno prav za ta namen. Tako tudi umetniki zagotovo zaslužijo bistveno več kot navadni delavci. In od kod denar? Od vseh nas. Če rad poslušaš njihovo glasbo, samo plačaj!
Še bi lahko našteval, kako se denar vseh, tudi revnih (ki pa so ob tem še veliko na slabšem kot bogati), pretaka k, lahko bi rekel, bogatim. Slovenska levica to seveda podpira! Plačujte, plačujte … Mi vemo, kdo potrebuje denar. Bogati!
Žalostno je, da se je slovenska levica popolnoma izpridila. Iz plemenitih nagnjenj, da ne rečem modernega “robinhoodovstva” (kar bi človek, če ne bi poznal osnovnih ekonomskih zakonitosti, še nekako razumel), se je njen fokus povsem preusmeril in sedaj denar dobesedno jemlje ravnim, da ga lahko daje bogatim. Postala je moderna različica Superhika.
Ddr. Štefan Šumah