V drugem delu članka o knjigi dr. Damjana Hančiča z naslovom Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, 1941–1945, ki jo je izdal Študijski center za narodno spravo (SCNR), so opisane italijanske represalije zaradi partizanskega nasilja, medvojni poboji pri Krimski jami ter nastanek vaških straž kot odgovor na komunistično revolucionarno nasilje.
V četrti knjigi dr. Damjana Hančiča iz zbirke Revolucionarno nasilje je predstavljeno revolucionarno komunistično nasilje na območju osrednje Notranjske med 2. svetovno vojno. Iz knjige je razvidno, da je bilo notranjskemu prebivalstvu že kmalu po začetku vojne jasno, da glavni cilj oboroženih enot pod vplivom komunistične partije ni osvoboditev izpod okupatorja, ampak izvedba komunistične revolucije. Na to je jasno nakazovalo nasilje partizanov, ki je bilo tudi na osrednjem Notranjskem namesto proti okupatorju usmerjeno predvsem proti nedolžnemu civilnemu prebivalstvu. V nadaljevanju povzemamo odlomke iz omenjene knjige, tokrat tiste, ki opisujejo partizanske požige vasi, italijanske represalije zaradi partizanskega nasilja, medvojne poboje pri Krimski jami ter nastanek vaških straž kot odgovor na komunistično revolucionarno nasilje.
Italijanske represalije zaradi partizanskega nasilja
V obdobju med 2. svetovno vojno so partizani za namen izvedbe komunistične revolucije mnogokrat delovali predvsem taktično. Tako so z manjšimi in nepomembnimi napadi na italijanske vojake pogosto izzvali njihove stroge povračilne ukrepe, ki pa so bili, namesto nad povzročitelji, izvedeni nad nedolžnim civilnim prebivalstvom. Na ta način so partizani posredno lahko celo določali, nad prebivalstvom katerih krajev se bo znašal italijanski okupator. Italijani so v tovrstnih primerih mnogokrat požgali celotne vasi, partizani pa so se seveda že pred tem umaknili. Hančič poroča, da so bili partizani med drugim krivi tudi za požig Ligojne med 7. in 8. julijem 1942. V dneh pred požigom so namreč začeli zbirati okoliške fante in može ter od njih zahtevali, naj na cesti proti Horjulu postavijo ovire, ker bodo tam napadli Italijane. Pri tem je nekaj fantov prosilo partizane, naj Italijanov ne napadajo tako blizu Ligojne, ker bodo ti nato vas zagotovo požgali. Partizani se za to niso zmenili. V arhivskem poročilu zasledimo: “8. julija 1942 je skupinica partizanov na cesti napadla italijansko kolono kamionov in tankov. Od Italijanov ni bil nihče ubit, pač pa je bil pokvarjen kamion.” Italijani niso streljali na partizane. Takoj so se obrnili proti vasi in jo požgali. Zgorelo je 43 stanovanjskih hiš in več sto gospodarskih poslopij. Do podobnega primera je, kot navaja Hančič, že prej prišlo tudi v Kožljeku, kjer so partizani 4. julija 1942 oddali nekaj strelov na Italijane in se umaknili, ti pa so nato požgali celotno vas. Partizani so požig Kožljeka izzvali izključno zaradi tega, “ker med domačimi fanti ni bilo pravega odziva za odhod v gozd“.
Tragedija pri Krimski jami
Eden najhujših komunističnih zločinov med 2. svetovno vojno na osrednjem Notranjskem so bili zagotovo poboji na območju Krimske jame. Med žrtvami, ki so bile mrtve ali ranjene zmetane v jamo, so bili predvsem civilisti, med katerimi so bili celo otroci. Ob tem so komunisti pri Krimski jami ubili tudi več partizanov, ki se s poboji niso strinjali. Izkop posmrtnih ostankov iz Krimske jame je bil izveden leta 2016. Raziskave iznesenih posmrtnih ostankov so pokazale, da je bilo vseh žrtev Krimske jame skupno 28. Med njimi so bili tudi en nerojen dojenček, star komaj 32 tednov, ter otroka, stara 1 leto oziroma 2-3 leta. Novinar Urbančič je ob ogledu jame dejal: “Kako surov in strahoten je način, s katerim so na tem kraju spravljali s sveta nedolžne Slovence. Zamišljam si žrtev, ki so jo pripeljali ob rob prepada ter jo sunili s puškinim kopitom v črno globino. Koliko jih je živelo s polomljenimi udi še več dni in brez nade na rešitev pričakovalo smrt.”
Vaške straže nastale spontano
Odgovor na revolucionarno nasilje, ki so ga izvajali partizani in komunistična Varnostno-obveščevalna služba, so ponudile vaške straže. Prva izmed njih je bila ustanovljena v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942. Hančič v knjigi ponudi šokanten podatek, da je samo v štirimesečnem obdobju, od aprila do vključno julija, ko je bila ustanovljena vaška straža v Šentjoštu, partizanska stran povzročila vsaj 738 smrtnih žrtev med prebivalci Ljubljanske pokrajine. Ob tem dodaja, da je bil nastanek vaških straž spontan pojav. To po njegovo “dokazuje dejstvo, da so vaške straže nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje sta prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej nastale ‘od spodaj’, v prebivalstvu samem, in ne od ‘zgoraj’, kakor je na primer Komunistična partija Slovenije od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. Tako je dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali“. V navezavi na slednje velja omeniti mnenje mednarodnega pravnika Dieterja Blumenwitza. Ta poudarja, da gre pri različnih legijah, vaških stražah in domobrancih, ki jih je revolucionarna stran vseskozi razglašala zgolj za “okupatorjeve kolaborante”, v resnici za skupine, ki so si za nalogo zadale ohranitev javne varnosti in reda.
M. D.