Volitve so prinesle nekaj sladkih presenečenj – predvsem evropski NE Violeti Tomić, Igorju Šoltesu in Angeliki Mlinar, trem kandidatom, ki so bili obilno podprti s strani medijsko-političnega esteblišmenta. Bilo pa tudi nekaj grenkih razočaranj. Zame sta bili največji dve. Prvo je bilo dva mandata SD za sestrično stranke Levica – antifašistično borko proti kapitalu in sovražnemu govoru. Drugi je bil fenomen Irene Joveve.
Nekateri so jo po katastrofalnih predvolilnih nastopih že odpisali. Drugim se je že smilila, češ kako bo ta mlada gospodična po volilnem porazu našla pot nazaj v svobodno novinarstvo a la Trstenjakova ulica express, če pogori na volitvah. A bo morala na zavodu za zaposlovanje iti na tečaj učinkovitega pisanja življenjepisov!? Sam sem vedel, da bo fantazma velikega vodje najbrž dovolj. Že po inerciji je bilo jasno, da se jim obeta vsaj en mandat (ne pa štiri, kot so pred kampanjo optimistično napovedovali režimski mediji), medtem ko je bil Klemen Grošelj ZARES preveč mlačen, da bi zbral dovolj preferenčnih glasov, drugi kandidati pa so bili širši javnosti, ki ne spremlja politike, dokaj anonimni, očitno tam le za številke in legitimnost liste. Njena izvolitev me ni presenetila. Leta 2014 smo s skoraj putinovsko podporo izvolili mlačnega pravnika, za katerega nihče ni točno vedel, kakšna stališča zagovarja –nekateri bi rekli, da še danes ne vemo.
Levi blok je blok inercije – voli tako, kot kupuje obleke v Peek & Cloppenburgu – čredno. Presenetilo pa me je neverjetnih 41 tisoč preferenčnih glasov, ki jih je dobila. Za mlado Ireno je glasovalo skoraj za eno Celje volivcev. Samo ona je zbrala več glasov kot SMC in SAB skupaj. Impresivne številke.
Bruselj je glavno mesto Nizozemske
Ko sem jih videl, so mi spomini odtavali nazaj skozi predvolilna soočenja. Skozi nerodne, nervozne nastope, neinovativnost, dolgočasnost, manko znanja, političnih izkušenj in povsem brezsramno odkrito propagando velikega šefa. Pa sem na hitro tvitnil šalo, ki je v mojih mislih nekako strnila in na satiričen način karikirala njene predvolilne nastope. Tvit sem napisal tako, da bi bilo ljudem jasno, da gre za OČITNO šalo. Zato sem napisal, da jo intervjuja novinar imaginarnega forum 21 magazina in vpraša, če se veseli Bruslja, ona pa odgovori, da se, ker še nikoli ni bila na Nizozemskem. Nato sem na tvit za več dni pozabil. Dokler nisem kar naenkrat opazil, da po Facebooku in Twitterju kroži cel kup različic iste šale, a ponavadi tako, da je spremenjen prvi stavek, kot da jo sprašuje novinar, ona pa odgovarja – a ne več novinar imaginarne, očitno komično poimenovane revije. Šala je dobila svoje življenje, na katerega nisem mogel več vplivati ne glede na to, kolikokrat sem napisal, da je bil moj tvit le šala. Nekateri so celo trdili, da so videli posnetek. Ljudje na ulici me sprašujejo, če sem slišal, kakšno neumnost je izrekla Irena Joveva. Tudi, ko jim razložim, da je bila vse skupaj le šala, mi ne verjamejo. Se pa sprašujem, ali bi bil enak učinek, če bi isto šalo povedal o – prav tako LMŠ-jevem – Grošlju. Ljudje so nastop Joveve videli na tak način, da se jim je zdela takšna izjava verjetna. To pove nekaj o Ireni Jovevi, o imidžu, ki si ga je v splošni javnosti ustvarila skozi soočenja, hkrati pa o ljudeh samih. Kaj se torej dogaja?
Enostavnost plasiranja lažnih novic
Kaj vse smo uspeli iz tistih osnovnih fight-or-flight nagonov, zakoreninjenih v mehkih tkivih na sredi naših lobanj, narediti skozi zgodovino, je res neverjetno. Dodobra smo uspeli ukrotiti naravo okrog nas. Spoznali smo globoko večdimenzionalno kvantno resničnost sveta, ki nas obdaja. Resničnost, ki je tako čudna, da jo lahko sicer fiziki napišejo na tablo, empirično izmerijo, ne morejo pa je izkustveno razumeti kot človeška bitja. Z nadzvočno hitrostjo letimo po zraku, s hitrostjo do 500 kilometrov na uro potujemo po zemlji, uporabljamo naprave, ki nam v trenutku povedo, kje na planetu smo in kako daleč smo oddaljeni od cilja – take naprave pa ne bi nikoli delovale pravilno, če ne bi držala Einsteinova bizarna znanstvenofantastična ideja, da čas ni statičen, ampak “teče” različno na različnih koncih vesolja. A to so dosežki vrste. Ne miselni produkt Mihe iz Kranja, Jamesa iz Londona ali Javierja iz Madrida. Kot posamezniki in kot vrsta stojimo na plečih velikanov, ki so nam korak za korakom omogočili dostop do spoznanj o našem vesolju in posledično utilizacijo teh spoznanj v praktične industrijske namene. Maxwell, Kepler, Newton, Tesla, Volt, Benz so bili posamezniki s prebliski, ki so nam kot vrsti dovolili, da korak za korakom ukrotimo naravo. Posameznik pa je daleč od takšne kompleksnosti razmišljanja. Posameznik še zmeraj živi v savani in se simbolično odloča, ali bi pred levi bežal ali bi se z njimi boril.
Ko se soočamo s poplavo informacij, ki so nam v informacijski dobi kar naenkrat na dosegu roke, naši možgani niso sposobni kognitivno prebaviti vsake informacije posebej. Uporabljamo bližnjice, ki so v možganih nastale skozi nešteto življenjskih izkušenj. Politične in verske ideologije, trmaste ljudske vraže, zdrava kmečka pamet, lekcije, ki smo se jih naučili iz lastnih napak … vsaka od teh kategorij vodi do nove bližnjice, ki nam pomaga pri interpretaciji resničnosti, a kot pri vsaki bližnjici moramo preskočiti podrobnosti in se osredotočiti na bistvo, ki je zaradi pomanjkanja zavedanja o podrobnostih morda napačno. V pradavnini je binarna if/then dedukcija delovala. Lev = beži. Noj = bori se. Hijena = če je lakota, se bori, drugače beži. Prav takšen črno-beli svet je resničnost vsakega človeškega bitja. Od nas pa je odvisno, ali znamo naravne tendence lovljenja bližnjic premagati in ignorirati. Če jim zaupamo, pa se kaj hitro zgodi, da nas dedukcija vodi po poti zmote/napačne interpretacije. Na primer, kapital = zlo, podjetništvo = izkoriščanje, visoki davki = močna socialna država, državni protekcionizem = zaščita pred tujimi osvajalci. Vzorci razmišljanja so produkt vzgoje, izkušenj, okolja in specifičnih genskih danosti, ki narekujejo, kako bodo naši možgani na nezavedni ravni filtrirali informacije in jim pripeli pečat resnice ali laži. Če je meni nevede uspelo v ljudi vcepiti lažni spomin o Ireni Jovevi, pa tega nisem želel, pomislite, kako enostavno je lažne novice plasirati tistim, ki to počno z namenom?
Smo Slovenci res pametnejši od Američanov?
Večina Američanov verjame v vladno zaroto pri terorističnih napadih na dvojčka WTO leta 2001. 40 odstotkov jih verjame, da vlada skriva podatke o vesoljcih in vesoljskih plovilih. 24 odstotkov jih verjame, da ljudje nikoli niso pristali na Luni. 9 odstotkov jih verjame, da cepiva proti ošpicam povzročajo raka. Globalna kozmetična industrija je nehala uporabljati parabene, potem ko se je na internetu razpasla znanstveno nepodprta viža, da so škodljivi – kozmetični giganti so pač zasebne družbe, ki živijo od dobrega imena, zato so neumnežem ustregli in v kozmetičnih izdelkih začeli uporabljati nadomestke parabenov, ki pa so v mnogih primerih res škodljivi. Haha … neumni Američani, kajne?
Res verjamete, da smo kaj boljši? Slovenija je dežela, kjer celotna panoga živi od fantazije o superiornosti slovenskih živil. Kot večina zahodnih družb tudi mi skoraj plebiscitno verjamemo v nateg globalne eko-bio mafije, da so genetsko spremenjeni organizmi škodljivi, kljub konkludentnim empiričnim dokazom in znanstvenemu konsenzu, da niso. Tudi na parabenski nateg smo padli. Kot naši ideološki bratje Rusi verjamemo v skoraj vsako zaroto o CIA, FBI, možeh v črnem. Ni ga dogodka na tem svetu, ki na nek način ne bi bil povezan z ZDA in, še bolje, z medlimi tezami o skritem židovskem načrtu po …. Bog vedi čemu. Nekaj slabo definiranih konceptov o dominaciji, svetovnem redu …
Svoboda je ranljiv eksperiment
Ja, svet še zmeraj vidimo digitalno/črno-belo, ker je tako lažje. Kompleksnost mednarodnega sveta je za človeške možgane tako fantastično nedojemljiva kot supermarketi za pasje. Nagonsko še zmeraj živimo v savani, levi pa so se ravnokar začeli prikazovati na obzorju. Zato se zatečemo k dedukcijam. Kaj bo pomagalo? Spletna policija socialnih demokratov? Zakonodaja, ki bo novičarske portale silila poročati s klinično objektivnostjo? FDV-ovaduštvo drugače mislečih? Ne … takšni ekscesi bodo kvečjemu poskrbeli, da bomo svet videli še bolj črno-belo, da ne rečem rdeče. Ljudje pač so, kar so. Če jih ne želimo po kitajsko nadzorovati, jim moramo pustiti, da si ustvarijo svoje mnenje. Ne glede na to, kako pristransko in zmotno je. Dober pristop imajo baltske države. Tam se proti lažnim novicam, ki jih razširja Kremelj, borijo s pomočjo usposobljenih volonterjev (baltski škrati) in državnih institucij (Estonija je v ta namen že leta 2007 ustvarila Cyber Defense League, ki se je najprej borila proti ruskim hekerskim napadom). Zaenkrat taktika deluje. Ankete pravijo, da kremeljski propagandi tipa RT/Sputnik Estonci, Latvijci in Litovci manj verjamejo kot pa preostali Evropejci. Pri tem ni treba zapirati portalov ali ukinjati uporabniških računov na socialnih omrežjih. Taktika deluje na principu mehkega, argumentiranega prepričevanja. Nobena svoboščina pri tem ni omejena.
Jedro žlahtnosti zahodne civilizacije je absolutna svoboda posameznika. Svoboda gibanja, misli, izražanja, idej, ustvarjanja … Naša civilizacija je nekaj posebnega. Kljub povprečnemu človeku, ki verjame v butaste pravljice in znanstveno nevzdržne teorije zarot, svet nekako … funkcionira. Napačno se nam včasih zdi, da tak svet obstaja že od nekdaj. Ne. Obstaja le dobrih dvesto let, v vsem svojem sijaju pa manj kot sto. Pa še to le v izbranih družbah, ki so bile blagoslovljene z evroatlantskim kulturnim kontinuumom. Večina sveta še zmeraj živi pod čevlji despotov in vseprisotnega nadzora. Kaj pomeni svoboda, se boste zavedali komaj, ko boste na Kitajskem v iskalnik Weibo vpisali “Tiananmen Square Massacre” ali v Rusiji v Google napisali “Putin – Rotenberg mafia ties”. Svoboda ni sama po sebi umevna. Svoboda je ranljiv eksperiment, ki trenutno še kar traja, a ne bo več dolgo, če ga ne bomo cenili in negovali.
V času poplave informacij z interneta so levičarji začutili priložnost, da jo omejijo z izgovorom, da mora mati država svoje uboge, funkcionalno nesposobne državljane “zaščititi” pred lažnimi novicami. Pri tem pa se poslužujejo vsak dan bolj “kitajskih” predlogov. Od nadzora digitalnega življenja posameznika in organizacij, kjer konzumirajo informacije, do pravih Stasi-vdorov v zasebnost. Danes bi nam radi levičarski aktivisti nataknili nagobčnike. Vsak dan je več konferenc, javnih panelov, člankov, raziskovalnih del, ki vsi nakazujejo na enoten končni cilj – institucionaliziran nadzor nad svobodo izražanja in podajanjem novic. Z vladnimi dekreti določena pravila o tem, kdo lahko poroča o aktualnih dogodkih in kdo ne. Slabo navado smo uvozili iz ZDA, kjer se levica skozi pristranskost upraviteljev socialnih omrežij skuša pretihotapiti do vloge arbitra, ki bi odločal o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je moralno in kaj sprevrženo, kaj je sovražni govor in kaj je dobronamerni aktivizem. A v ZDA se čuti gromozanski odpor proti takšnemu početju. Prvi amandma njihove ustave, ki brani tudi svobodo govora in tiska, je za ustroj ameriške družbe skoraj tako svet kot demokracija sama. Pri nas je drugače. V državi z zgodovino totalitarizma in vladnega zatiranja režimsko nesprejemljivih idej je to izredno nevarna igra. Kot zdravljeni narkoman, ki bi na zabavi sredi noči nenadoma dejal: “Eh, ena črtica me ne bo ubila … za stare dobre čase”. Spomnite se tistega stavka iz komedije Moj ata, socialistični kulak: “Danes, ko je svoboda, je treba biti previden”. Hvala lepa za takšno svobodo. Smo jo že imeli in se na plebiscitu odločili, da je ne želimo več. Zdaj bi raje tisto pravo. Smrt fašizmu. Svoboda govoru.
Mitja Iršič