Praktično ves julij smo bili priča nekoliko drugačnemu vremenu, kot smo ga bili vajeni zadnja leta. Deževni dnevi se niso hoteli umakniti poletnemu soncu. Povprečnemu spremljevalcu medijev se je zdelo, da so že navajeni poročanja o vročinskih valovih, ki so se nekaj zadnjih let vrstili v poletnih mesecih. Spominjam se nekaj toplejših dni na začetku poletja. Zlovešče so poročali, da so prvi trije dnevi, ko so temperature narasle čez trideset stopinj, že prvi vročinski val tega poletja. Zgodilo se je ravno nasprotno. Doživeli smo dobesedno hladen tuš. Nad Slovenijo so potovali črni oblaki, iz katerih so sekale strele in vrstile so se plohe ali kar nekajdnevna deževja. Vsi bi lahko bili veseli, če bi se pred nekaj več kot tednom dni meteorologi, ki jih večkrat obsojamo, zmotili, ko so napovedali ujme in veliko nevarnost poplav velikega obsega. Žal so imeli prav in priča smo bili vodnemu razdejanju, kot ga v Sloveniji nihče ne pomni.
Po naravni tragediji so pogumni ljudje pogosto izjavili, da so veseli, ker so ostali živi in s tem potrdili tezo, kako dragoceno je živeti. Ob tem ni na mestu preveč izpostavljati odnosa dela javnosti do življenja, pa naj bo to še ne začeto v samostojnem bitju ali tisto, ki bolno in trpeče ali le zaznamovano od starosti že naravno mineva. Ko izgubiš vse materialno, kar si s trdim delom ustvaril, se še bolj okleneš samega sebe in greš s trmo, ustvarjalnostjo in upanjem naprej. Mnogi so zatrdili, da bodo pač začeli znova in živeli naprej. To je naravno, čeprav je v preizkušnjah tudi nedvomno zelo težko.
Poplave opustošile pokrajino, porušile domove in vzele življenja
Še preden je po poplavni ujmi prenehalo deževati, so se začeli organizirati in zbirati ljudje, ki so pohiteli prizadetim na pomoč. Na terenu so se združili ljudje različnih prepričanj in zavihteli prve lopate, da bi sanirali in preprečili še večjo škodo. Slovenci so stopili skupaj in pomagali sebi, sosedom in drugim. Takrat so mi švigale misli in zatavale v preteklost, ko smo vedno ob najhujšem stopili skupaj. Kadar smo tako ravnali, smo vedno izšli kot zmagovalci. Tako je bilo tudi od samega začetka osamosvojitvenih procesov. Žal se je pokazalo še nekaj. Prebivalstvo je enotno, politika pa tudi tokrat ne povsem.
Med prvimi prostovoljci je bila politična stranka SDS s predsednikom Janezom Janšo na čelu, ki ves čas stoji ob ljudeh. Razumljivo je, da veljaki vladajoče koalicije ne pomagajo z lopatami, saj je njihovo delo drugačno, nenazadnje pa lahko s svojih položajev naredijo več, kot bi, če bi tudi sami zabredli v blato. Res je tudi, da v prvih dneh in v veliki meri še vedno aktivnosti na terenu niso odvisne od politike, tudi od vladajoče ne. V prvem valu so prišle do izraza službe z že pripravljenimi mehanizmi za te primere. Tako je v Civilni zaščiti, vojski, Karitasu, Rdečem križu, policiji in v gasilskih vrstah. Ti so prevzeli levji delež organizacije zbiranja sredstev za pomoč in reševanje, mnogi posamezniki in skupine ljudi pa so k temu prispevali veliko dodano vrednost.
V nekaterih elementih so pristojna ministrstva vključena v prej omenjeno, kolikor je zmogla, pa se je z angažiranjem v mednarodnih povezavah vključila tudi predsednica republike. Mednarodna pomoč je na njeno srečo prihajala na lastno pobudo, tako da se je lahko v glavnem zahvaljevala. Ampak tudi to šteje. Glavno breme vladajoče politike pa se šele začenja. Kot se je izkazalo, lahko računajo na opozicijo. Ko so bili vladajoči v času neke druge krize (covida 19) v opoziciji, je bilo zelo drugače. Žal se tudi v tem kaže, da nismo vsi isti, kot poudarjajo nekateri.
Narod je enoten, politika še vedno ne
Kot v odnosu do osamosvojitve se je tudi tokrat pokazalo, da ljudje znajo in zmorejo stopiti skupaj. Med delovnimi akcijami ni nihče nikogar vprašal, katerega prepričanja je. Še več, mnogi sprti so se pobotali in si podajali vedra, polna blata. Kar ganljivo, bi lahko rekli. Sam si želim, da bi pogosteje stopili skupaj tudi, ko gre za na videz manj pomembna vprašanja. Mnogi bi rekli, da pomembnejšega ni, kot je reševanje življenj in premoženja. Res je, a to se rešuje tudi na drugih področjih. Skrb za zdravje, socialo, izgradnja infrastrukture, zagotavljanje blaginje in še mnogokje. Vladna garnitura je v letu dni vladanja dokazala, da ji našteto ni pomembna skrb, katastrofalne poplave pa so ji ponudile novo priložnost. Bomo videli. Besed imajo polna usta, a te so imeli tudi pred volitvami, pa so jih kasneje hitro pozabili.
Navaden upokojenec z nenavadnim vplivom na medije in zakulisno dogajanje Milan Kučan je ponovno krenil na napačno pot. Požrtvovalno delo SDS na terenu je označil za populizem skrajne desnice. Zanj je sicer vse skrajno, kar ni skrajno levo in neokomunistično, žalostno pa je, da ima sledilce, ki z njim na čelu zvesto udarjajo čez dobra dela, če prihajajo iz trenutne opozicije, predvsem pa od Janeza Janše, ki ga sovraži v dno duše, če jo sploh ima. Podrepniki sil kontinuitete ves čas hitijo razlagati, da so dobra dela politikov, ker jih v njihovih vrstah ni, populizem in nabiranje političnih točk. Dobra dela bi vendar morala biti sama po sebi zagotovilo za kopičenje političnih točk. Tako se vsaj meni zdi.
Iz vrst Socialnih demokratov smo iz ust njihovega poslanca Jonasa Žnidaršiča slišali mnenje, da bi bilo treba vse politike, ki si v katastrofalnih razmerah po poplavi nabirajo politične točke, obesiti na Prešernovem trgu. Ta poslanec sicer daje vtis, da je vsaj na začetku delirija po zaužitih enormnih količinah alkohola in drog. A pustimo, saj to je le občutek. Na test namreč kot mnogi drugi noče, zato bomo ostali pri prepričljivih občutkih.
Tudi župan Zoran Janković se zaradi svojih višjih interesov v svoji denarnici niti tokrat ni postavil na stran ljudi. Povedal je, da tokratne poplave v Ljubljani niso naredile velike škode. Njegova skrb niso poplavljene hiše v Sneberjah in na Dolgem mostu. On je zaskrbljen, ker mu je voda po okolici razmetala kanalizacijske cevi njegovega drekovoda visokega standarda (cenovnega) čez vodovarstveno območje. Hiše naj si ljudje sami popravljajo, saj so skozi njegovo prizmo gledanja njihove in jih ima zato kot župan najlepšega mesta na svetu vso pravico v njihovi nesreči pustiti na cedilu. Pa saj jih vedno.
Vreme se je ustalilo, sonce nas podnevi greje z okrog tridesetimi stopinjami, predsednik Vlade Robert Golob pa je v svojem značilnem velikem slogu obljubil množične gradnje hiš na komunalno urejenih kmetijskih zemljiščih. To je utemeljil z dejstvom, da so kmetijska zemljišča cenejša. Res so kmetijska, ne vem pa za nobeno kmetijsko zemljišče (travnik ali njivo), kjer bi imeli vodovod, kanalizacijo in elektriko. Vladi želim, da se kot vreme tudi sama ogreje. Za konstruktivno in konkretno delo. Naj mu da Bog vsaj tokrat srečno roko.
Davorin Kopše