Evropski skrajni levičarji imajo nenavaden odnos do simbolov muslimanskega patriarhata. Muslimane jemljejo kot svoje naravne zaveznike, saj so tudi ti po večini zavezani kolektivističnim ideologijam in na zahodu večinoma volijo leve ter skrajno leve stranke. In to kljub temu, da se neumorno borijo proti fikciji represivnega patriarhata v zahodni družbi. Nedavni protest v Trstu je dobro razgalil to vnebovpijočo dihotomijo.
Na plaži Pedocin v Trstu se je zbralo več kot 50 aktivistov (žensk in celo nekaj moških) ter se okopalo kar v oblačilih – nekateri pa v burkinijih – in sicer zato, da s tem izrazijo podporo muslimankam, ki jim je bilo pred tednom dni zavrnjeno kopanje na isti plaži zaradi tega, ker so nosile burkini, poroča italijanska La Stampa. Plaža je sicer znana po ločenih kopalnih prostorih za ženske in moške.
Potem ko so v morju plavale večinoma v spodnjem perilu, nekatere pa tudi v burkinijih, je ena od žensk danes povedala, da so se za to odločile, ker želijo povedati, da je narobe, če drugim ženskam ne dovolijo, da bi se kopale v morju.
Županja Tržiča Anna Maria Cisint je sicer napovedala, da bodo do oktobra ženskam prepovedali kopanje v burkinijih ali drugih oblačilih. Burkini so namreč kopalke, ki jih nekatere muslimanke uporabljajo za pokrivanje telesa in las med plavanjem.
Tržaški skrajni levičarji takšne pozive razumejo kot nestrpnost, zato so se odločili za nenavaden protest, ki so ga pospremili s petjem (kakšno presenečenje!) komunistične himne Bella ciao in plakati z napisoma “V Pedocinu želimo plavati v miru” in “Biotska raznovrstnost je lepa“. Koliko jih je bilo slovenskega rodu, ni znano, je pa kar nekaj možnosti, da je kakšen tudi iz naše etnične grude, saj je večina tržaških skrajnih levičarjev po rodu Slovencev, po prepričanju pa titoistov.
Protest – med protestniškimi plavalci je bilo največ žensk – je pritegnil hude kritike drugih kopalcev: “Pojdi nazaj domov!” so ljudje kričali iz plaže. Protest, ki je dosegel vrhunec s tem, da so protestniki v vodi oblikovali “spravni krog”, je trajal vsega pol ure. Policija ni posredovala.
Kaj pravi resnična muslimanka, ki je nekoč nosila burko?
Če pa želimo zares razumeti, kaj v muslimanskem svetu pomeni burka in podobna oblačila, se je treba obrniti na nekoga, ki izvira iz iste vere in tradicije. Ayaan Hirsi Ali, nekdanja nizozemska političarka in aktivistka, je nekoč tudi sama nosila burko. Prav tako so ji kot deklici pohabili genitalije (“obrezovanje” ženskih klitorisov je v muslimanskem svetu ponekod še vedno praksa). Alijeva navaja dva glavna argumenta v prid ženskam, ki nosijo burko.
Prvi je verski: dekleta so indoktrinirana v skromnost in pokrivanje skladno z verskimi nauki, da ne bi vzbudila pohote v moških – to je torej diametralno nasprotno sodobnemu levičarskemu feminizmu. Gre za ultrapatriarhat, kjer morajo ženske prestajati hude muke v vročini, zato da ne bi moški postali preveč “pohotni” in si jih meni nič, tebi nič “vzeli” kar nekje sredi ulice.
Drugi argument je političen: burka je simbol vahabitskega islama in je podprta z naftnim denarjem bogatih zalivskih držav, kot sta Savdska Arabija in Katar, ki financirajo islamski ekstremizem.
“Ne glede na to, ali se uporabljajo za podpiranje doktrine skromnosti, ki jo zahteva šeriat, ali so simboli nepopustljivega šeriata v političnem islamu, burka in druge tančice zame predstavljajo potrditev žensk kot premičnine. Burka in druge tančice se uporabljajo za podpiranje doktrine skromnosti, ki jo zahteva šeriatsko pravilo, ali so simboli šeriatskega režima v političnem islamu, zame pomenijo potrditev žensk kot premičnine,” pravi Hirsi Alijeva.
Zanjo je nošnja burke politična, ne verska simbolika in jo primerja z nošnjo velike svastike na čelu. Hirsi Alijeva je bila sicer tarča groženj tako s strani skrajnih islamistov kot tudi skrajnih levičarjev in je ves čas pod varnostnim spremstvom podobno kot pisatelj Salman Rushdie, proti kateremu je iranski ajatola leta 1989 razglasil fatvo.
Levičarji in burke
Ljubezensko razmerje med skrajnimi levičarji in muslimansko nošo za ženske je ena izmed najbolj tragičnih in hkrati perverznih fenomenov sodobne zahodne levice. Motivacij za takšno paradoksalno početje je več, saj je vsak posameznik, vpleten v skrajno levo ideologijo, prehodil svojo pot do ujetništva v tem sodobnem mizantropnem mračnjaštvu. Od nerazumevanja do nihilistične zlonamernosti.
Nekateri res verjamejo, da ko muslimanke nosijo burke, s tem izražajo svojo etnično pripadnost, vero, samostojnost in avtonomno voljo – pri tem resnične muslimanke, kot so Hirsi Alijeva, ki jasno povedo, da gre za patriarhalno prisilo, označijo za islamofobne (ne glede na to, da so tudi same muslimanke).
Drugi levičarji razumejo, kaj ta simbol pomeni v resnici, a so del kulta, ki bi rad – po besedah Jordana Petersona – zrušil svetovni red in plesal na pogorišču, obkrožen s plameni sveta, ki smo ga nekoč poznali – za take je skrajni islam podobno kot okoljevarstvo in prisilna egalitarnost le sredstvo do cilja. Končni cilj je demontaža kapitalizma, liberalnega sistema, reda in miru. Le prijemi so drugačni.
Mitja Iršič