Luciano Cunha je 48-letni brazilski stripar, ustanovitelj in izvršni direktor založbe Super Prumo. Z risanjem stripov se ukvarja od svojega 6. leta, pri 16. je začel delati pri znanem brazilskem ustvarjalcu stripov Ziraldu. Po izobrazbi je humanist, študiral je umetnost in komunikacijo. Cunha je pritegnil pozornost javnosti, ko se je z dvema stripovskima junakoma prebil na področje popkulture in pokazal, da lahko desničarski superjunaki, ki se borijo proti zlu in korupciji, uspevajo. Še več, javnost si želi še več takšnih zgodb. Po Awakenerju (slovenski prevod: Dramitelj) je bil leta 2018 narejen tudi igrani film, ki je bil leta 2019 predstavljen na filmskem festivalu Jackieja Chana, trenutno pa je v delu tudi spletna nanizanka po predlogi Destra (ang: Hammer of Freedom, slovenski prevod: Desničar).
Nam lahko poveste nekaj o sebi? Kako bi opisali svoj pogled na politiko?
Rodil sem se v Riu de Janeiru, star sem 48 let, sem poročen in imam dva otroka. Sem piflar stare šole in imam rad svojo družino, svojo državo, nogomet in prijatelje. Sem konservativec.
Kdo so vaši intelektualni heroji?
Mnogo jih je … med pomembnejše spadajo Thomas Sowell, Roger Scruton, Raymond Aron, Eric Voegelin, David Horowitz. In pa moj prijatelj Brazilec Roberto Motta.
Ste bili vedno antikomunist?
To je zanimivo vprašanje. Ne, nekoč sem bil zagret levičar. Eden tistih, ki nosijo majico s Chejem Guevaro. Kot v večini sveta je tudi v Braziliji levica prevzela univerze, in ker sem študiral umetnost, si lahko predstavljate, kakšno pranje možganov se je tam izvajalo. Vendar sem na neki točki v življenju dosegel zrelost, ki mi jo je prineslo starševstvo. Takrat se je vse spremenilo. Takrat sem tudi prvič prebral knjigo Raymonda Arona Opij intelektualcev, ki mi je za vedno spremenila življenje.
Kaj se je zgodilo?
Kot sem rekel, dozorel sem. Ne moreš pa hkrati biti zrel moški in komunist. Ne moreš verjeti v to morilsko utopijo, ki si za vsako ceno želi moči.
Zagotovo bom prebral to knjigo. Povejte mi, kaj je bilo v njej tako posebnega.
Enostavno mi je odprla pogled na resničnost. Vedno sem hodil z intelektualci tukaj v Braziliji in nisem mogel razumeti, zakaj običajni ljudje sledijo popolnoma izkrivljenim nazorom intelektualcev in umetnikov. Ta knjiga je bila udarec v trebuh in takrat sem dojel, kako sem se motil in kakšna megla je pred tem prekrivala moj pogled.
Te dni ste najbolj poznani po The Awakenerju (Dramitelj) in po Hammer of Freedom (ang. prevod, v originalu Destro, kar pomeni Desničar). Nam lahko kaj več poveste o teh stripih? Kje ste dobili navdih zanje?
Na začetku Dramitelja se zgodi popoln upor proti brazilskemu političnemu sistemu, ki je eden najbolj pokvarjenih na svetu. Vi, prebivalci drugih držav, si ne morete predstavljati stopnje korupcije, ki vlada v Braziliji. Zato sem moral ustvariti nekaj, s čimer sem izrazil svoje ogorčenje.
Desničar je korak naprej. Lik je skoraj kot brat ali bratranec prvega. Njegov bes je usmerjen v novega, večjega sovražnika: digitalno marksistično diktaturo politične korektnosti in globalizma.
Kakšna je izkušnja, biti desničarski stripar v Braziliji? Ali ste izkusili kulturo črtanja (“cancel culture”, op. prev.) in kako ste se z njo spopadli?
No, ni mi lahko. Res je, bil sem zelo zelo preganjan, ne morete si predstavljati, kako zelo. Levaki uporabljajo zelo nizke udarce. Bil sem črtan, očrnjen, proti meni so gonili kampanje na družbenih omrežjih, celo grozili so moji družini. Vse to so morali početi, ker sem znan ustvarjalec. Nekaj pomembnega sem naredil za popkulturo v svoji državi, Dramitelj je bil prvi lik iz stripa za odrasle, ki je dobil svoj film in TV-serijo. Ampak obstaja pregovor, da se ne smeš opravičevati množici, ki si želi tvoje krvi. Zato sem se držal svojih prepričanj in načel, podvojil sem stavo in ustvaril svojo založbo, kjer lahko neodvisno ustvarjam naprej. Takoj zatem sem izdal Desničarja, ki je požel velik uspeh. Tega ne bi mogel bolje narediti.
V enem izmed vaših intervjujev sem prebral, da je Dramitelj pred uspehom bil deležen zavrnitev številnih založb. Česa jih je bilo strah? So imeli kakšen razlog, da so se bali stripovskega junaka?
Preprosto zaradi tega, ker so se bali, da bi jih politiki preganjali, saj je junak vigilant, ki preganja pokvarjene politike. V stripih je več likov, ki temeljijo na znanih politikih. Zaradi tega so odvetniki založbam vedno svetovali, naj jih ne objavijo. Tako sem prvo delo izdal samostojno, s svojim lastnim denarjem. Bil sem uspešen! In zaradi tega sem prišel do filma.
Bi lahko bilo tako preprosto? Podate se na samostojno pot, vaš strip doseže izjemno priljubljenost in potem po njem še posnamejo film. Kaj je vaša skrivnost?
Ne, ni tako preprosto. V Braziliji ni nič, kar se tiče kulturnega ustvarjanja, preprosto. Moj uspeh je bil posledica dvojega: imel sem dober izdelek, ki je že imel bazo oboževalcev, producenti pa so iskali brazilski projekt, ki bi se lahko priključil valu zamaskiranih junakov Marvela in DC. Imel sem tudi malo sreče, bil sem ob pravem času na pravem mestu.
Imate založniško hišo, ampak za nove projekte se še vedno poslužujete množičnega financiranja. Kako to?
Moje podjetje je še vedno zelo majhno in cene tiska v Braziliji so se v razmahu pandemije povišale. Potrebujem podporo oboževalcev, da lahko nadaljujem s svojim delom, množično financiranje pa deluje kot prednaročanje.
Kdo je ciljna publika vaših stripov? Kakšni so odzivi?
Ciljam vedno na ogorčene ljudi, kot sem sam, ki pa konec koncev želijo samo brati dobro zgodbo. Odziv bralcev je vedno zelo topel in srčen. Imam tudi veliko črtuhov (“haters”, op. prev.), ampak mi ni mar zanje, iz njih se norčujem, kar jih še bolj razjezi. Z veseljem jih razkurim.
Kaj pa mlajše generacije? Imajo rade vaše stripe, ali je levičarska indoktrinacija znotraj šolskega sistema premočna?
Težko bi rekel. Imam nekaj oboževalcev, ki so stari med 16 in 24 let, ampak jih je samo okoli 20 odstotkov. Želim si, da bi jih bilo več, vendar na to vpliva več dejavnikov. Dejstvo je, da naša mladina zelo malo bere. Zadnjih 30 let brazilskega izobraževanja je bilo katastrofalnih, samo poglejte, kje rangiramo na svetovni lestvici po izobrazbi.
Tako Dramitelja kot Desničarja lahko opišemo kot vigilanta, vendar se govori, da bo vaš naslednji projekt bolj vezan na klasične superjunake. Nam lahko poveste kaj o tem? Od kod sprememba?
Pravzaprav ni sprememba. To je moj poklon obstoječim brazilskim likom. The Gray Claw (Sivi krempelj) je v Braziliji zelo pomemben junak. Ustvarjen je bil leta 1937 in je požel velik uspeh, tako da je takrat izšel tudi v Belgiji, Franciji in Mehiki. Ker je kultna uspešnica, jo ponovno berem. Drugi projekt, Poročnik Bravo, je reševanje zgodovine brazilske udeležbe v drugi svetovni vojni, ko smo branili položaje zaveznikov v italijanskih gorah in bili zelo pogumni in uspešni proti Nemcem. To so zgodbe junaštva, ki jih je treba prenesti novim generacijam.
Dramitelj in Desničar trenutno izhajata tedensko na novi angleški striparski spletni platformi Arktoons. Po zadnjih podatkih je Desničar na neizpodbitnem prvem mestu. Kaj menite o tem?
Brez skromnosti, bil sem prepričan, da bom uspešen pri ameriških bralcih, ker je zgodba univerzalna in se močno navezuje na trenutno dogajanje, še posebej glede volilne prevare na zadnjih volitvah. Desničar je zgodba o Davidu in Goljatu, kjer se en sam človek sooči s tehnološkimi velikani. To je globalna zgodba in vsak, ki brani svobodo pred totalitarizmom tehnoloških velikanov, se bo našel v njej.
Kakšen je vaš pogled na kulturno vojno, ki se trenutno odvija na Zahodu? Je v Braziliji situacija enaka?
Popolnoma enaka. To je asimetrično bojevanje. V Braziliji marksizem na univerzah dominira že skoraj 60 let. Zaradi tega smo v zadnjih desetletjih izučili umetnike, učitelje, novinarje in celo sodnike, ki branijo več državnega vmešavanja in manj svoboščin. To se lahko konča samo v bedi in krivici. Izvolitev našega trenutnega predsednika je bila anomalija, kot odgovor na to, da je ljudem dovolj. Levica se je že reorganizirala in napada z vseh strani, še posebej s povsem podkupljenimi in umazanimi mediji. Vendar je v kulturi izhod … in mi se odzivamo navkljub vsem težavam. Moje delo je odsev vsega tega.
Če nimate nič proti, bi postavil še nekaj vprašanj vaših oboževalcev na družbenem omrežju Socialgalactic.
Seveda, izvolite.
Koliko lahko dvignete?
Nimam pojma, že leta nisem dvigoval uteži. Edina utež, ki jo dvigujem, je moja 7-letna hči, ki tehta okoli 30 kilogramov, hahaha.
Ali trenirate jiu jitsu in zakaj je vaš strip tako carski?
Ne, nikoli se nisem ukvarjal z borilnimi veščinami. Ironično, ravno pred nekaj tedni sem začel boksati.
Bi našim bralcem želeli še kaj sporočiti?
Rad bi jih povabil, da se spoznajo z mojim delom prek spletne strani Arkhaven (www.arkhaven.com) in jih prosil, da jo delijo tudi s podobno mislečimi prijatelji. Iskreno želim, da bi Desničar izšel tudi v državah Vzhodne Evrope, kjer bi zagotovo vzljubili ta lik, saj veste, kako je živeti v totalitarizmu.
Vse dobro in srečno!
Ivan Šokić