V Sloveniji čislamo strokovnost. Odkar vemo zase, so nam bili v ponos “rokodelci”, še posebej naši umni kovači pravice. Obrti so se učili pri tistih, ki jim ni dosti manjkalo, da so skoraj postali nezaslišani mojstri. Ti so morali najprej dokazati, da sami ne znajo, da so lahko postali najboljši za druge učiti. In to učenje je bilo zares posebne vrste. Takšno, da so samo gledali, kako delajo drugi.
Učile so se oči! Možgani bodo že znali. Tako, da pri tem ne bodo preveč trpeli. Po koncu takšnega študija prejme vsak kovač pravice papir in pečat. Tako opremljen začne ponosno vihteti kladivce. Pada po pravici. Pada po krivici. In največkrat mimo obeh. Ljudstvo njegovo početje z zanimanjem spremlja in se čudi. Le kaj se bo izcimilo iz tega? Prezgodaj je še, odgovori delilec pravice. Se bo že pokazalo, ko bo čas. Če bo špičasto, bodo vile, če široko, bo lopata.
Žlahtna butalska logika
Prehajanje “žlahtne” butalske logike v slovensko realnost je posebne vrste fenomen. Nadvse smešen, če hkrati ne bi bil tudi do konca žalosten. Vse skupaj je še najbolj podobno hudomušni zgodbi o bogatem in brezobzirnem starorimskem meščanu Luciusu Veratiusu. Latentni nasilnež je živel okrog prvega stoletja pred našim štetjem in je na nenavaden način izkoriščal absurdnost takratnih “odškodninskih” pravil ter učinek inflacije. Predpisana kazen za klofuto je veljala 25 manjših kovancev. Če gre verjeti zgodbi, se je Veratius v spremstvu enega od svojih sužnjev sprehajal po Forumu ter v sadistični vnemi levo in desno delil klofute svojim someščanom. Po vsakokrat prisoljeni zaušnici je njegov suženj, ki je s seboj nosil mošnjo z ničvrednimi novci, odštel predpisano odškodnino. Zgodba slikovito ilustrira stanje, ki nastane, če so odškodnine za nastalo škodo določene neustrezno.
Resnični problem pa leži zakopan mnogo globlje. Pri ureditvi, kot jo opisuje naša na videz duhovita zgodba, se v družbi vzpostavi perverzno stanje, ko se zaradi slabo (prenizko) odmerjene korektivne pravičnosti ravnanje tistih, ki v imenu države škodo povzročajo – spodbuja. Vzpostavi se tako imenovana “dobra” praksa, ki določi tržno ceno za vsakovrstno povzročanje škode! Denimo za krivično izgubo dobrega imena ali strokovnega ugleda, nezakonito razrešitev s položaja, protizakonit odvzem mandata ali celo – na identičen način zrežirane volitve.
Neustrezna uporaba pojma odškodnina
Države, ki pravno varnost jemljejo resno, akterje (dokazano) nezakonitih ravnanj v njenem imenu nemudoma izločijo iz sistema ter zoper njih sprožijo visoke odškodninske zahtevke. Zavedajo se namreč škodljivih in dolgoročnih posledic njihovih ravnanj. Zgodovina jih je naučila tudi, da škodo, ki je nastala žrtvi, nikoli ni mogoče povsem popraviti. Zato ji z bogatimi denarnimi odškodninami namenijo vsaj dostojno življenje v prihodnosti.
V Sloveniji je, glede na zakoreninjeno prakso, že sama uporaba pojma odškodnina neustrezna. Gre bolj za vbogajme, ki spominja na 25 majhnih novcev, ki jih je Veratius s prezirom in privoščljivostjo delil svojim žrtvam. Nauk ljudstvu, ki početje opazuje, je jasen: grobo ravnanje z nasprotniki, četudi dokazano nezakonito je zaželeno, saj se bogato nagradi. Z dobro plačanimi službami, donosnimi posli za družinske člane in za tiste najbolj brezobzirno goreče – z ministrskimi stolčki.
Edvard Ofentavšek