Prejšnji teden je vlada te bogate zahodnoevropske države, ki šteje okrog 640.000 prebivalcev, oznanila sprejetje obsežnih zakonodajnih sprememb na področju dostopa svojih državljanov do t. i. mehkih drog, med katere seveda spada tudi marihuana. Luksemburška vlada se je tako odločila, da si bodo odslej njeni prebivalci lahko marihuano oz. kanabis za rekreativne namene zagotovili kar sami.
Že vrsto let se tako v medicini kot tudi v politiki po vsem svetu krešejo mnenja o tem, ali bi bilo potrebno v družbi marihuano (tako za medicinske kot tudi za rekreativne namene) legalizirati ali kriminalizirati. Za marihuano je znano, da spada med t. i. mehke droge in je nikakor ne moremo enačiti s t. i. trdimi sintetično pridelanimi drogami, kot so heroin ali MDMA. A po drugi strani gre še vedno za opojno substanco s psihofizičnim učinkom na posameznika, čeprav so slednji daleč od tistih, ki jih povzročajo trde droge, kot so npr. kokain ali kristalni metamfetamin.
Očitno so luksemburški politiki mnenja, da so državljani njihove države, ki se po BDP-ju na prebivalca uvršča v sam svetovni vrh, dovolj odgovorni in racionalni, da lahko sami doma pridelujejo marihuano in da njena uporaba za rekreativne namene med ljudmi ne bo sprožila nikakršne množične zasvojenosti oz. nikakršnega masovnega družbenega razvrata, kot na to še danes opozarjajo nekateri nasprotniki legalizacije. Kljub temu pa so pri tem v zakonu jasno določene omejitve, saj je posamezno gospodinjstvo omejeno na maksimalno štiri sadike, pri čemer morajo biti osebe, ki se ukvarjajo s pridelavo, starejše od 18 let, in jo uporabljati izključno za lastno rabo. Luksemburg si s takšnimi zakonodajnimi reformami obeta, da bodo zlomili črni trg in z njim povezan organizirani kriminal, obenem pa s pobiranjem davkov od prodaje semen oz. sadik posameznikom še dodatno napolnili državno blagajno.
Marihuana, strokovno imenovana kanabis (lat. Cannabis sativa), je poimenovanje za rod cvetočih rastlin iz družine Cannabaceae (konopljevk) oz. razreda Magnoliopsida (dvokaličnic), ki izvira iz območja Centralne Azije in Indijske podceline. Farmakološko je glavna psihoaktivna učinkovina kanabisa tetrahidrokanabinol (THC), sicer pa je v rastlini še več drugih kanabinoidov, kot so kanabidiol (CBD), tetrahidrokanabivarin (THCV) in kanabinol (CBN). Rastlina je sicer znana tudi kot konoplja, čeprav se ta izraz pogosto uporablja za označevanje sort konoplje, ki se gojijo za nerekreativno uporabo in se ponašajo z nizko vsebnostjo kanabinoida; v ZDA se npr. kot industrijska konoplja klasificira vsaka konoplja, v kateri THC ne predstavlja več kot 0,3 % celotne teže rastline. Ta tako imenovana industrijska konoplja se tako že dolgo uporablja v industrijske namene, zlasti to velja za konopljina vlakna, konopljina semena, konopljina olja in konopljine liste.
Največ polemik v zvezi s kanabisom vzbuja javno nesoglasje glede statusa njegove uporabe za medicinske namene, še bolj pa njegove uporabe za rekreativne namene. Kot že rečeno, marihuana spada v skupino mehkih drog, saj gre dejansko za psihoaktivno substanco, ki vpliva na delovanje osrednjega živčnega sistema, s čimer posledično spremeni zaznavanje, počutje, zavest in vedenje posameznika, ki jo zaužije v dovolj veliki količini oz. zaužije dovolj veliko količino THC-ja (C₂₁H₃₀O₂), ki je primarna psihoaktivna sestavina v sami rastlini. Danes je uporaba kanabisa za medicinske namene že legalna v 43 državah, v petih suverenih državah (Gruziji, Južni Afriki, Kanadi, Mehiki in Urugvaju) in nekaterih ameriških zveznih državah ter avstralskih provincah pa je popolnoma legalna tudi njena rekreativna raba, medtem ko se vse več držav poslužuje politike t. i. nadzorovane tolerance (npr. na Nizozemskem, kjer je njena prodaja, posest in rekreativna uporaba legalna v okviru t. i. coffeeshopov).
Čedalje večje je tudi število držav po svetu, kjer njena raba za rekreativne namene spada v t. i. sivo območje zakonodaje, kar pomeni, da ta sicer ni legalna, je pa njena uporaba za osebne namene (tj. posest majhnih količin) dekriminalizirana. Komercialna prodaja in gojenje marihuane za rekreativne namene je po drugi strani trenutno legalna v zgolj treh državah na svetu, in sicer poleg Luksemburga še v Kanadi in Urugvaju, vendar pa imajo te države to področje striktno regulirano, kar pomeni, da ne more vsak posameznik doma gojiti neomejene količine sadik, ampak je vsako gospodinjstvo kvantitativno omejeno na nekaj rastlin.
Andrej Žitnik