“Uničevalno koncentracijsko taborišče Šentvid nad Ljubljano je najhujše uničevalno taborišče vseh treh totalitarnih režimov, drugo tako taborišče je Teharje pri Celju, šele nato sledijo nacionalsocialistična taborišča,” je v širši kontekst postavil krutost titoističnega režima na slovenskem po drugi svetovni vojni zgodovinar Jože Dežman in dodal, da je število najdenih komunističnih morišč naraslo iz 600 na 750.
V četrtkovi oddaji Polemika na Nova24TV je voditelj Franci Donko gostil zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana, v oddaji pa sta spregovorila o tem, ali je Slovenija v letu 2019 že toliko civilizacijsko odrasla, da si vsak človek zasluži grob.
“To je temeljna tranzicijska kategorija, ki jo doživljamo na različnih ravneh. Po začetku dela komisije v prvi vladi Janeza Janše se je ta problem odprl preprosto tako, da se je pokazalo, da Slovenija strašansko težko odpira prikrite grobove, potem se je pokazalo, da je del slovenske politike tako zavezan temu modelu, da več kot polovica Slovencev nima pravice do svojega groba in so zato pripravljeni nositi tudi politično tveganje. Hvala Bogu je Danilo Türk plačal solidno temo za to svojo drugorazrednost,” je uvodoma povedal Dežman. Meni, da so žrtve iz rova Sv. Barbare so bile odličen izziv, ker so politiko pripeljale do tega, da je na nek način kapituliral.
Nekateri bi še danes radi skrivali in prikrivali zločine prejšnjega režima
Šele v današnjem času se večina Slovencev sooča s temno stranjo naše zgodovine, nekateri pa od zgodovine bežijo. “Slovenija je med nekdanjimi republikami SFRJ edina, ki skuša razviti t. i. tranzicijsko pravičnost in tukaj je nekaj vzporednih pojavov. Ena manj opazna je tudi po zaslugi našega sodstva, ki svojo dejavnost malo skriva, razveljavitev stalinističnih sodnih procesov. To jih je več tisoč in, ko bomo to znanstveno obravnavali, bomo videli, da je tisti pojem brezpravja kot oznaka za titoizem,” je o tem povedal Dežman.
Kot drug primer je izpostavil delo komisije za izvajanje zakona o popravi krivic, kjer je več kot 35 tisoč primerov že obravnavanih. O tem je še povedal: “V javnost počasi vstopa dolgoročno travmatsko breme, ki ga pusti titoizem za seboj, se pravi ne samo 41-45, pač pa približno v najhujši fazi stalinistični 45-55, deset let, v milejših formah pa do danes. Če pogledamo, da danes ne bi nekateri pustili pričevalcem Jožeta Možine v javnost, pomeni, da bi nekateri še vedno radi prikrivali in ščitili zločine!”
Na slovenskem so bila titoistična koncentracijska taborišča najhujša
“Če smo leta 1990 v tej državi začela z neko blago vednostjo o nekih deset grobiščih in je bil temeljni pojem Kočevski rog, je kolega Ferenc iz kriminalistične akcije sprava in sodelavci iz Nove slovenske zaveze in drugi, so do leta 2005 prišli do 600 lokacij, danes je številka 750,” je o številu grobišč povedal Dežman in dodal, da je bilo tudi kar nekaj slučajnih izkopov.
To je opisal kot najhujši zločin v zgodovini Slovenije, najhujši poboji v Evropi po drugi svetovni vojni, najhujši zločin nad Slovenci v mirnem času in najhujši zločin nad Hrvati v mirnem času. “Uničevalno koncentracijsko taborišče Šentvid nad Ljubljano je najhujše uničevalno taborišče vseh treh totalitarnih režimov, drugo tako taborišče je Teharje pri Celju, šele nato sledijo nacionalsocialistična taborišča,” je v širši kontekst postavil krutost titoističnega režima na slovenskem po drugi svetovni vojni. Po njegovih besedah se vsak dan odvija spopad med tistimi, ki bi zgodovino skrivali in tistimi, ki bi jo odkrivali.
J. Ž.