Gost tokratne oddaje Beremo z Metodom Berlecem je bil Žiga Turk, ki je pred kratkim izdal novo knjigo Prazniki. Knjiga je izšla pri Založbi Družina, prvo poglavje pa se začne prav z Božičem, ki ga večina označuje za “družinski praznik”. Pa je res “družinski”? Vse to in še več si lahko preberete v njegovi knjigi, nekaj tem pa je razkril tudi v oddaji.
“Iz dobe nasilja in moči se je rodila doba, ko cenimo šibkost, ko cenimo žrtve, ko je s pozicije žrtve mogoče doseči več kot s pozicije moči,” je povedal Žiga Turk, navezujoč se na Božič in fenomen Kristusovega prihoda na Zemljo, ki je po njegovem mnenju sprožilo revolucijo in prineslo dar človeštvu.
Čeprav z Božičem začne, se v nadaljevanju posveti tudi ostalim praznikom. V drugem poglavju se posveča prazniku, ki je za nas Slovence nadvse pomemben, to je dnevu samostojnosti in enotnosti. Pri tem si je nadvse poučno in zanimivo čez celotno knjigo pomagal s primerjavami in primeri iz Svetega pisma.
“Dan po tem, ko se s Kristusovim rojstvom začne dogajati Nova zaveza, praznujemo dan, ki je pravzaprav narodova Pasha, tisti judovski praznik, katerega formo so kristjani predelali v formo velike noči. To je dan, ko se je narod odločil, da bo samostojen, sam na svojem. To je dan, ko se bo narod spominjal svojega odhoda iz Egipta oziroma Jugoslavije,” je zapisal v svoji knjigi.
Primerjava slovenske tranzicije s tavanjem Izraelcem po puščavi
V nadaljevanju se loti tudi pisanja o treh stebrih države, treh stebrih, na katerih je utemeljena naša skupnost, pri čemer opozori, da so ti stebri trhli oziroma načeti. Turk trdi, da je “v genezi vsakega naroda moč najti arhetipske korake, ki ga izpeljejo iz suženjstva: boj za svobodo, pravila skupnega življenja ter simbolno, nepokvarljivo središče naroda” in dodaja, da “smo egiptovsko suženjstvo Slovenci oddelali v Jugoslaviji“. Ob tem trenutno stanje Slovenije oziroma tranzicije primerja s tavanjem Izraelcev štirideset let po puščavi, po polotoku Sinaj.
Turk meni, da smo Slovenci dobili samostojnost, da pa se ni povsem zgodila tudi osvoboditev, kar se nenazadnje kaže v tem, da še danes nismo postavil temelja slovenske samostojnosti, na primer Plečnikove Katedrale svobode ali kakšne podobne zgradbe, ki bi izžarevala ponos naroda, ki se zaveda svoje samostojnosti in neodvisnosti. Nasprotno, pri nas je sedanja leva vladajoča koalicija celo ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ki je bil komaj ustanovljen.
Tretje poglavje je namenjeno spominu na nek tragičen dogodek, ki je prinesel samo gorje domačinom v vasi pod Jelovico, t. i. dražgoški bitki, ki jo dediči NOB, dediči revolucije prav mitsko častijo. Po njegovem mnenju Dražgoše praznujejo prav zato, ker je razkorak med mitom in resničnostjo ravno primerno velik.
Ni dodane vrednosti, a vendar moramo to plačevati
“Prešernov dan”, slovenski kulturni praznik, je podrobneje opisan v četrtem poglavju. Tu se avtor ukvarja z odnosom med kulturo in politiko, pri čemer v nadaljevanju nekoliko provokativno opozarja, da se pretirava s trditvijo, da sta slovenski narod in slovenska država utemeljena na kulturi. Po njegovem mnenju to še posebej pogosto slišimo takrat, ko je govora o proračunskih sredstvih za kulturo. “Reči kar koli drugega je nekulturno,” pravi. Trdi, da je “nezaslišano, da bi kulturo in umetnost prepustili t. i. nevidni roki, čeprav vidimo, da so številni z nekakšno kvazi-kulturo, z nekakšnimi domnevno umetniškimi inštalacijami prav prisesani na kulturne jasli”, in da “čeprav od njim ni nikakršne dodane vrednosti, jih moramo mi davkoplačevalci prisilno podpirati”.
Dnevu žena je namenjeno naslednje poglavje in poudarku na tem, da je jasno, da obstajata dva spola, se pravi ženski in moški, in kako škodljiva zna biti “enakost”. Bolj kratko opiše tudi poglavje o materinskem in očetovskem dnevu, sklicuje pa se prav tako na Sveto pismo. Za razliko od ostalih Turk precej pozornosti posveti prazniku velike noči. Velika noč je le za nas kristjane praznik veselja in upanja, saj verujemo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa tudi odpuščanje grehov in upanje na vstajenje po smrti oziroma posmrtno življenje v raju.
Precej pozornosti v knjigi namenja tudi dnevu zemlje. No, pri tem pa si pomagate tudi z umetno inteligenco, s pomočnikom Bing, ki je vgrajen v program Skype. V nadaljevanju pa pride tudi do 27. aprila, dneva upora proti okupatorju, pri čemer trdi, da “ni bilo 27. aprila, ni bila osvobodilna in ni bila fronta” in ob tem govori še o četrtem agresorju.
Praznik dela Turk imenuje tudi “praznik lenobe”. Pri tem je spomnil tudi na knjigo Thomasa Pikettya z naslovom Kapital v 21. stoletju, v kateri je posebej izpostavil problem neenakosti, na podlagi te njegove knjige pa v zadnjih letih na veliko poslušamo o krivičnosti sedanje svetovne ureditve, kjer naj bi imel en sam odstotek Zemljanov več bogstva kot drugih 99 odstotkov skupaj. Turk meni, da gre pri tem za politiko, katere ideologija je intelektualno premišljena zavist.
Piše pa tudi o dnevu zmage in dnevu Ljubljane, dnevu Evrope, dnevu mladosti, dnevu spomina na žrtve revolucije in pri slednjem opozarja, da se zgodovina ponavlja. Nadaljuje z dnevom državnosti, ki vsebinsko nadgrajuje dan samostojnosti in enotnosti. Pri tem poudarja tudi vrline nacionalizma, torej domoljubja in pomen nacionalne države. “Praznujemo osamosvojitev, osvoboditve pa ne moremo praznovati, ker se še ni zgodila, ker smo z eno nogo še vedno v Egiptu in so zlata teleta postavljena na ulicah in trgih,” je Turk v knjigi zaključil omenjeno poglavje.
V novo ero ne moremo vstopiti z oblastjo, ki je ujeta v vzorce totalitarizma
Knjigo zaključi z novim letom, ki je slovo od starega in priložnost za nov začetek, pri čemer opozarja, da kot država, kot družba ne moremo stopiti v novo ero, v novo razvojno obdobje z ljudmi na oblasti, ki so miselno še ujetniki vzorcev totalitarne preteklosti.
T. B.