Še pred nekaj desetletji je bila zahodna civilizacija v primerjavi z drugimi civilizacijami dominantna. Pripadniki drugih civilizacij so se Zahoda hkrati bali in ga oboževali. Danes pa se je to korenito spremenilo. V prispevku pojasnjujemo, da je eden od razlogov za to moralna degradacija Zahoda.
Še vse do devetdesetih let 20. stoletja je bila Zahodna civilizacija na svetu dominantna sila na vseh področjih. Zahod je svoje dosežke s svetom, z drugimi civilizacijami torej, delil bolj ali manj nesebično. Zahod je bil drugim civilizacijam za zgled. Ker so posamezniki nezahodnih civilizacij ter navsezadnje tudi politična vodstva nezahodnih držav častili Zahod in Zahodnjake, so se po njih zgledovali in tako povzemali zahodne razvojne vzorce, ki so Zahodu omogočili napredek, ki je bil osupljiv v primerjavi z razvojem nezahodnih civilizacij. Šlo je torej za tako imenovano igro zmagam-zmagaš, ki je bila koristna tako za Zahod kot tudi za druge civilizacije.
Toda danes je vse drugače. Moč Zahoda na praktično vseh področjih peša oz. je v zatonu. Ne le da pripadniki drugih civilizacij Zahodnjake vse bolj prezirajo kot slabiče in odstopajo od zahodnih razvojnih vzorcev ter se vračajo nazaj k svojim, ki so dokazljivo manj uspešni od zahodnih, pač pa celo številni Zahodnjaki vse bolj izkazujejo prezir do Zahoda in njegove tradicije, čeprav so sami del Zahoda. Pri slednjem gre za zahodno zmerno in radikalno levico, ki vse bolj “pljuva” po vsem, kar je zahodnega. To je zelo vidno v Sloveniji, kjer kar mrgoli pametnjakovičev, ki slavijo nezahodno in zaničujejo zahodno, domače torej. Pozitivna dominacija Zahoda je končana in Zahod v drugih civilizacijah zbuja odpor. Zato imamo zdaj opravka s svetovno igro izgubim-izgubiš, v kateri ves svet izgublja.
Vzrok propada civilizacij
Pojava, ki ju zgoraj opisujemo, se nista zgodila prvič v zgodovini. Ko so civilizacije na vrhuncu svoje moči, se jim dogaja to, kar se je dogajalo Zahodu tristo ali štiristo let. Pripadniki drugih civilizacij so se jih bali in jih hkrati častili. A prav ta strah in čaščenje s strani zunanjih subjektov v kombinaciji z lastno močjo v civilizaciji, ki je na vrhuncu, sproži pretirano nezdravo samozavest njenih pripadnikov in njenih vodstev, ki se hitro sprevrže v napuh in oholost. Poleg tega se sproži dekadentno obnašanje, saj so pripadniki civilizacije, za katero se zdi, da vlada na svetu, prepričani v njeno nepremagljivost in si dovolijo obnašanje, ki si ga njihovi predniki ne bi drznili dovoliti.
Pri tem gre na primer za pretiravanje z zabavo ter dekadentnimi spolnimi in drugimi hedonističnimi praksami, ki postanejo v populaciji množične. Toda to je zelo nevarno, saj gre pri tem za zmanjševanje lastne moči in pozitivnega potenciala, kar se civilizaciji vedno maščuje, ker jo oslabi. Tovrstne disfunkcionalne prakse namreč vedno pomenijo odstopanje od vzorcev, zaradi katerih je civilizacija sploh postala tako uspešna in dominantna glede na druge civilizacije tistega časa. Takšna vrednotno usihajoča civilizacija bolj ali manj nepovratno stopi na pot zatona, ki se konča s padcem in propadom. Ta pot zatona je bila v starem Rimu prav neverjetno podobna tej, na kateri je zdaj Zahod.
Moralna degradacija Zahoda
Ta čas je na Zahodu še posebej nevarno to, da se mladi kolektivno obnašajo bistveno bolj dekadentno kot stari. Če je v civilizaciji, ki je na poti zatona, dekadenca enakomerno porazdeljena med mlade in stare, lahko taka civilizacija dlje zdrži in ima več možnosti, da se vendarle vrne na zmagovito pot z obuditvijo starih vrednot in tradicij. Če gre za generacijski pojav, kot je že več desetletij viden na Zahodu, pa je propad civilizacije bistveno hitrejši, saj bodo današnji starejši pripadniki čez za civilizacijo zelo kratek čas umrli, mladi pa bodo postali stari in vzgojili enako ali še bolj dekadentne prihodnje generacije. Na Zahodu tako močno rušilno prebujenstvo in odklonske spolne prakse, ki hodijo z roko v roki z razkrojem tradicionalne družine, množično sprejemajo predvsem mladi. V Sloveniji mladi množično podpirajo radikalno levico, ki je naravnana izrazito protizahodno.
Največja težava na Zahodu je, da je nesrečna kombinacija sekularizma in individualizma prepričala mlade Zahodnjake, da so lahko “otok”, neodvisni od svoje civilizacije, tradicije in zgodovine. Sekularizem sam po sebi ni problematičen, če je usmerjen v humanizem in človeški napredek, ki ju religije v poznejši fazi pogosto ovirajo. Prav tako je lahko zelo konstruktiven individualizem, če spodbuja posameznika, da postane čim boljši in čim bolj uspešen ter tako pripomore k napredku družbe kot celote. Na začetku sta na Zahodu sekularizem in individualizem delovala funkcionalno in celo odločilno pripomogla k napredku zahodne znanosti in blaginje, zaradi katerih je Zahod pravzaprav postal tako uspešen, kot je še pred kratkim bil. Zdaj pa je kombinacija sekularizma in individualizma na Zahodu nesrečna, ker se je individualizem pri mladih izrodil v egoizem posameznika, sekularizem pa v erozijo vrednot.
Mladi Zahodnjaki danes tako ne vedo, od kod so prišli in kje so, ker so zavrgli zahodne tradicije in vrednote, ki so omogočile vzpon zahodne civilizacije. Zato se institucije, kot so družina, demokracija in tržno gospodarstvo, na Zahodu razkrajajo oziroma izrojevajo. Če na mlade v neki civilizaciji sodobniki ne prenesejo svojih verovanj, ne povedo, kdo so junaki civilizacije, mladi ostanejo brez usmeritve in smisla ter ne razumejo svojega položaja. Enako se zgodi, če mladi ta vrednotni prenos zavračajo. Zato so mladi Zahodnjaki podlegli prepričevanju na Zahodu nekoč obrobnih marksistov, ki v okviru svoje v resnici izrazito brutalne in nehumane družbenopolitične ideologije vse utemeljujejo na poziciji moči. Mladi Zahodnjaki se tako zaradi kulturnomarksistične politike identitete, pomanjkanja izpostavljanja pomena skupnosti in napačnega razumevanja individualizma spreminjajo v egocentrike in egoiste, ki postajajo vse bolj osamljeni, depresivni, tesnobni in imajo na splošno težave z duševnim zdravjem. Med mladimi Zahodnjaki je skoraj v celoti porušeno sožitje med spoloma, saj se je odnos med spoloma na Zahodu izrodil. Posledično je vse več Zahodnjakov trajno samskih; vse manj mladih žensk se odloča za otroka in še tiste mlade družine, ki se vzpostavijo, se zaradi egoizma mladih očetov in/ali mladih mater pogosto razdrejo in tako so njihovi otroci mentalno poškodovani, saj je smisel trdnega in trajnega zakona predvsem v ustvarjanju stabilnega okolja za otroke, ki pa na Zahodu na žalost skoraj ne obstaja več. To v kombinaciji z drugimi zunanjimi rušilnimi dekadentnimi dejavniki, o katerih smo v Demokraciji že večkrat pisali, odpira pot za novo in še hujšo moralno degradacijo novih generacij Zahodnjakov, s čimer se sklene začarani krog, ki se bo, kot zdaj kaže, končal z dokončnim propadom Zahoda kot civilizacije.
Žarek upanja
Čeprav Zahodu ni ostalo več veliko časa, da se reši in obstane kot civilizacija, upanje še ostaja. Tudi stari Rim je stoletja pred propadom tuintam zašel v krizne situacije, a so se našli trdni in pokončni posamezniki, ki so vzeli vajeti v svoje roke in Rim preoblikovali, da je lahko preživel še stoletja. Take sile se lahko kajpak pojavijo tudi na Zahodu v okviru politične desnice in trend propada obrnejo v smeri civilizacijskega preživetja. Najpomembnejše je, da mladi Zahodnjaki prihodnjih generacij posvojijo zahodne vrednote in tradicije ter spet postanejo ponosni na to, od kod izhajajo. Le-to lahko namreč ustavi moralno degradacijo Zahoda.
Mag. Tadej Ian