Nedavna odločitev francoskega sodišča, ki je Marine Le Pen, vodjo stranke Nacionalni zbor (Rassemblement National), obsodilo zaradi domnevne zlorabe evropskih sredstev in ji izreklo petletno prepoved kandidiranja na javnih funkcijah, je sprožila resna vprašanja o pravičnosti in nepristranskosti francoskega pravosodnega sistema.
Ta ukrep ne predstavlja le osebnega udarca za Le Penovo, temveč tudi resno grožnjo demokratičnemu pluralizmu v Franciji in v temelju spodkopava volilno svobodo.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) v svojem 25. členu vsakemu državljanu zagotavlja pravico do sodelovanja v javnih zadevah, vključno s pravico, da je izvoljen na javne funkcije. Čeprav pakt dopušča določene omejitve teh pravic, morajo biti te omejitve sorazmerne, utemeljene na objektivnih in razumno določenih razlogih ter služiti legitimnemu cilju. V primeru Marine Le Pen pa je bila uvedena takojšnja in dolgotrajna prepoved kandidiranja brez pravnomočne sodbe – kar pomeni kršitev domneve nedolžnosti in nesorazmeren poseg v politične pravice.
Ob tem se moramo ozreti tudi k zdravemu razumu, čigar rabo Descartes priporoča v prvem stavku svoje znamenite knjige Razprava o metodi. Sprašujemo se, ali so takšni naravnost brutalni ukrepi (večletni zapor, prepoved kandidiranja na volitvah, visoka globa) v kakšnem realnem sorazmerju s težo očitanega kaznivega dejanja. To je, da naj bi nekaj posameznikov, pripadnikov RN, namesto v Evropskem parlamentu svoje delo opravljalo zunaj njega, če očitke sumarno povzamemo.
Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) v 3. členu prvega protokola zagotavlja pravico posameznika do svobodnih volitev, vključno s pravico kandidirati. Vsaka omejitev mora biti zakonita, slediti legitimnemu cilju in biti nujna v demokratični družbi. V tem primeru pa je očitno šlo za ukrep, ki ne ustreza načelu sorazmernosti. Prepoved, izrečena v prvi sodni instanci, še preden so izčrpana pravna sredstva, je znak alarmantne prakse, ki se nevarno približuje zlorabi sodne moči v politične namene.
Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da utegne v tem primeru odločilno vlogo odigrati Richard Ferrand, dolgoletni politični zaveznik Emmanuela Macrona.
Ferrand je bil generalni sekretar Macronove stranke La République En Marche!, nato vodja poslanske skupine in celo predsednik parlamenta. Leta 2025 je bil imenovan za predsednika Ustavnega sveta – najvišjega varuha ustavne zakonitosti, ki bi moral biti neodvisen od vsakršne politične pripadnosti. Odločal pa bo o razlagi določbe, ki dovoljuje razveljavitev pasivne volilne pravice že po sodbi prve stopnje – določbe, ki neposredno škoduje njegovi nekdanji politični nasprotnici. To ni le konflikt interesov, temveč erozija načela delitve oblasti.
Francoska ustava sicer ne določa izrecnih pogojev za nezdružljivost kaznovanih posameznikov z volilno funkcijo, a zakon (Code électoral) omogoča takojšnjo razglasitev neprimernosti za kandidaturo že po obsodbi v prvi instanci. Tako pravno praznino zdaj zapolnjuje praksa, ki dopušča začasno izključevanje kandidatov brez dokončne sodbe. To pomeni, da je politično konkurenco mogoče učinkovito odstraniti z eno samo sodno odločbo, še preden se zaključi proces pravnega varstva. Takšna ureditev pomeni nevaren odmik od mednarodnih demokratičnih standardov.
Primeri politične selekcije pod krinko pravnega reda niso redkost v evropski zgodovini. Zloglasen je primer Janeza Janše v Sloveniji, ki je bil v zadevi Patria obsojen brez konkretnih dokazov o času, kraju ali dejanju. Janez Janša je vodja demokratične opozicije in zanj se je zavzela tudi Evropska ljudska stranka. Čeprav je bila sodba kasneje razveljavljena, je bila politična škoda že storjena – Janša je bil izključen iz političnega procesa ravno v ključnem obdobju, pred volitvami 2014.
Njegova stranka je prav zaradi izključenosti predsednika utrpela tedaj znaten upad glasov. To ni bil le poraz prava, temveč je šlo za pravi linč, za politično eliminacijo preko sodstva.
Tudi avtor tega prispevka ni bil imun na zlorabe sodnega sistema. Zaradi sedmih resničnih trditev o sodelovanju znanega pesnika z nekdanjo komunistično politično policijo, združenimi s sodbami o njegovi poeziji, je bil podvržen desetletnemu sodnemu procesu in visokim globam (40.000 evrov), ki so presegale njegovo letno plačo, ob tem da je imel dva mladoletna otroka.
Kasneje je prav tako razkril, da je znani slovenski zgodovinar nekaj desetletij nazaj objavljal pod tujim, italijanskim psevdonimom. Vsebina objavljenega ni bila na isti valovni dolžini, kot tisto, kar objavlja pod slovenskim imenom danes. Isti zgodovinar je namreč vmes postal pristaš nekdanjega političnega sistema titoističnega totalitarizma – in tega dejstva sploh ne skriva, temveč ga javno poudarja. Kljub tem razkritjem je bil avtor znova podvržen skoraj petnajstletnemu sodnemu postopku (2011–2025) s 14.000 evri stroškov, ki jih je moral plačati. V kar 22 sodbah je bilo razsojeno v njegovo škodo, niti v eni v njegovo korist. Predvsem pa mu je bila kršena pravica do svobode izražanja. Javnost pa je bila obenem prikrajšana za to, da izve objektivne in resnične informacije o dveh pomembnih akterjih slovenske sodobne družbe, tako da je bila kršena tudi muenchenska deklaracija o dolžnostih in pravicah novinarjev in publicistov.
Na nevarnosti takšnih zlorab je že pred desetletji opozoril Milovan Đilas v svojem znamenitem delu Novi razred. V njem opisuje, kako revolucionarne elite po prevzemu oblasti ustvarijo novo vladajočo kasto, ki podredi vse institucije – vključno s sodstvom – lastnim interesom. V takem okolju pravo ni več sredstvo za iskanje resnice in pravičnosti, temveč postane instrument političnega nadzora in discipliniranja opozicije. Znaki takšne degeneracije se danes kažejo ne le v Franciji, temveč tudi širše po Evropi.
Zato je nujno, da se v primeru Marine Le Pen odločno zavzamemo za spoštovanje temeljnih demokratičnih načel. Volivci imajo pravico do svobodne izbire med vsemi legitimnimi kandidati. Dokler ne obstaja pravnomočna sodba, ki bi utemeljeno omejevala pravice posameznika, mora ta uživati polne državljanske in politične pravice. Izključitev Marine Le Pen iz političnega procesa na osnovi nedokončanega sodnega postopka ni le pravna napaka – je nevaren politični precedens in neposreden napad na demokracijo.
V imenu svobode, pravne države in spoštovanja volje ljudstva se moramo temu upreti. Vsako zlorabo prava za doseganje političnih ciljev je treba odločno obsoditi – danes pri Marine Le Pen, jutri morda pri komer koli drugem.
dr. Boštjan M. Turk