Branko Fuchs iz Poljčan je ekspert za pustna obredja, pustno koledovanje in postavljanje rekonstrukcij našemljenskih skupin, mask in rekvizitov na Štajerskem. Zaupal nam je nenavadne šege in navade pustnih mask, ki na pragu obračajo čevlje, plešejo s koleni narazen za debelo repo in orjejo “vse narobe, da bo vso leto prav”. Pa seveda legendo o Pohorski košuti, ki še danes velja za zaščitnico otrok.
Pustna skupina Košutini koledniki iz Poljčan opravlja obredja pustno koledovanje po devetih vaseh v občini Poljčane. Obredja oz. šege Košutinih kolednikov so povzeta iz prve polovice 20. stoletja, od Pohorja do Haloz.
Pustna skupina Košutni koledniki že 26 let nepretrgoma hodi od vasi do vasi, od hiše do hiše, vendar samo tam, kjer jih sprejmejo. “Vsako leto namreč vprašamo, ali lahko pridemo še drugo leto,” pove Branko Fuchs. V skupini je 10 do 20 ljudi in 18 različnih mask oziroma našemljencev. Vsaka maškara opravlja svoj del obreda pred gospodinjo in gospodarjem, ki ju našemljenci obiščejo.
“Edina maškara, ki govori, je poveljujoči častnik. Potem so med koledniki še pohorsko-poljčanski orači: bik, ki drži plug (v vpregi sta dva srnjaka), moški oz. ženska pa seje v brazde senene ostanke droba. Seneni drob pomeni, da seje neustrezno, ker za pusta je vse narobe, da bo potem čez leto prav,” pove Fuchs.
Pohorsko košuto oblečeta dva človeka; je edina maska med koledniki s štirimi nogami
Najbolj znamenita maska Pohorja je KOŠUTA. Oblečeta jo dva človeka, spremljajo pa jo trije mladiči na dveh nogah – črn, zelen in bel bambi. “Košuta zapleše pred gospodarjem in gospodinjo za srečo, da bodo otroci in mladina v družini zdravi. Košuta je namreč zaščitnica otrok. Znana je pripoved o košuti, ki je v Pohorskem gozdu rešila nezakonskega otroka z materjo, tako da ju je grela in hranila otroka,” razloži Branko Fuchs, ki so mu zgodbo povedale “stare mame” – gospodinje na domačijah, ki jih s skupino obiskuje že leta.
Pometača pometata čevlje na pragu, da najprej vse narobe, potem pa vse prav
Del skupine sta tudi dva pometača, ki pometata in razmečeta čevlje na pragu. To pomeni, da bo prihodnje leto v tej hiši vse prav, ker je na pustni dan vse narobe. Ljudje bodo dobro in zdravi, v hiši bo red. Po stari slovanski navadi duhovi prednikov živijo pod pragom in pometačem pomagajo spraviti stvari v red. “V skupini je še jelen, ki sodi med eno starejših mask v literaturi, saj so masko jelena poznali že Kelti,” razloži Fuchs. Potem je tukaj še vol, merjasec s pravimi čekani in kožuhom ter oven, ki nosi koš z darili.
Polka za debelo repo in polka za visok lan
Koledniško obredje se začne z določanjem mesta, kjer bodo orači orali. Častnik na snegu ali pesku napravi s sabljo križ in tam orači orjejo vse narobe, da bo celo leto prav. Štiri košute ob spremljavi muzikanta zaplešejo magični “košutin tramplan” s pozdravom gospodinji in blagoslovom Sv. Trojice.
“Nadvse zabavna ‘polka za debelo repo’, pri kateri vsi plešejo tako, da tiščijo kolena močno narazen. Seveda zato, da bi bila repa debela. Potem je tukaj še ‘polka za visok lan’, pri kateri našemljenci plešejo tako, da skačejo visoko v zrak, dvigujejo noge in s tem prinašajo domačiji ‘visoke pridelke’. No, po novem so to visoke plače,” se pošali Branko Fuchs in doda, da ta ples plešejo vse rogate maske.
Od kod pa kamela med Pohorskimi koledniki?
“Turki so petkrat napadli Poljčane in studeniški samostan, bili so roparski in so prodajali deklice na suženjskem trgu. Naši so vedeli, da imajo Turki kamele in tako je kamela, domnevno na pustni dan, postala zaščitnica malih dečkov, ki bodo tako obvarovani pred Turki, ki bi jih lahko odpeljali za janičarje. Kamela je bila dokumentirana v Turiški vasi nad Slovensko Bistrico in v Brezju pri Poljčanah,” pripoveduje Fuchs in doda, da se koledovanje zaključi z zahvalo častnika, ki izroči gospodinji koledar. To je poseben letni koledar, ki se začne in konča s svečnico (2. februar).
Med darili pogosto klobase in meso, krofov pa vsako leto manj
“Včasih so gospodinje doma pekle krofe, danes pa le redko dobimo krofe, če pa že, so to tisti iz trgovine. Zato pa smo toliko bolj veseli kakšne klobase, ki jo dá gospodinja košuti v gobec, ta pa potem v koš,” pove Fuchs. V košu se pogosto znajdejo še jajca, kos mesa, vino in kakšen bankovec.
“Če naletimo na zaprta vrata, prideta dva pometača z metlami in delovne kmečke čevlje razmečeta po pragu, častnik pa zatakne za kljuko koledar in blagoslovi hišo. Dogodi pa se, da je pri hiši nedavno kdo umrl. Takrat imamo – če domači dovolijo – žalostno koledovanje. Harmoniko skrijemo, nič ne pojemo in nadaljujemo s koledovanjem na žalostni način. Običajno imamo tudi skupino, ki nese svečo na pogreb pokojnika ‘v imenu Košutinih kolednikov in v slovo vašemu dragemu'”, opiše Branko Fuchs.
Košutini koledniki obiščejo tudi nekatere karnevale, ki imajo domač etnografski značaj: Lancova vas, Videm pri Ptuju in najbolj etnografski karneval na Štajerskem – Markovci. Bili pa so tudi že preko meje, in sicer v Avstriji ter drugod po svetu.
V. V.