“Prijatelji so mi rešili življenje, vendar na žalost niso mogli pomagati samim sebi. Meni niso pustili, da se ukvarjam s kriminalom, rekli so: »Marcos, ti tukaj ne boš vpleten, ker imaš prihodnost, mi je nimamo in moramo to početi.« Tudi droge mi niso pustili, da bi jo poizkusil,” o svojih prijateljih, ki so mu rešili življenje, s težkim srcem razlaga mariborski kapetan.
Marcos Morales Tavares ve, da dolguje življenje prijateljem, ki so mu rešili življenje, sami pa zabredli in mnogi od njih že končali svoja življenja ali pa jih preživljajo v zaporu. Čeprav je bil brezglav, je – kot pravi sam – še pravi čas spoznal Boga in se spreobrnil ter si tako rešil kariero in življenje. Danes je ponosen mož in očka, pastor v evangeličanskih cerkvi v Mariboru ter lastnik hostla in restavracije v štajerski prestolnici. Tavares je velik človek ter pravi kapetan, ki želi Maribor popeljati do nove dvojne krone. Že danes ga skupaj s soigralci v Ljudskem vrtu čaka otvoritev spomladanskega dela sezone.
Zdaj je že kar nekaj časa, odkar ste zapustili rodno Brazilijo.
Jaz sem se rodil v Porto Alegreju, na jugu Brazilije. Moja družina ni imela ravno veliko denarja, imam pa še dva brata, ki sta oba starejša od mene.
Pogrešate Brazilijo?
Žena pogreša Brazilijo, jaz pa je niti ne pogrešam zelo. Žena gre enkrat na leto v Brazilijo, saj je tam študirala, tam pa ima tudi hčerko iz prejšnjega zakona.
Nedavno Vas je družina obiskala v Mariboru?
Ja, res me je v Maribor prišel obiskat brat, drugi pa tudi morda pride letos. Sicer pa so starši velikokrat prišli na obisk.
Znani ste kot zelo veren človek – ali to izhaja iz družine ali je to potem prišlo kasneje, ko je sledil nekakšen preobrat v Vašem življenju?
V moji družini nismo bili tako zelo verni. Ko sem imel 20 ali 21 let, sem začel brati Biblijo in od takrat res živim, kot pravi Biblija. Za to sva se takrat odločila skupaj z mojo ženo – težko je, ampak poizkušam vse, da živim tako, kot pravi Biblija.
Je bila torej žena tista, ki Vas je usmerila v bolj religiozen način življenja?
Ne. Žena je študirala fiziologijo in ni verjela v Boga na tak način – jaz sem začel verovati prek mojih prijateljev. V Maleziji sem imel prijatelja, ki je bil tako kot jaz iz Brazilije. Tudi on bi igral skupaj z mano nogomet – on je bil zelo veren človek. Tam sva se družila vsak dan, saj sva bila tam edina Brazilca. On je vsak dan zame in za mojo družino bral Biblijo in na tak način sem spoznal vero.
Pred tem ste imeli precej drugačen stil življenja?
To je res. Vsak dan sem bil v disku – vseskozi je bil prisoten alkohol, veliko je bilo žensk in še kaj bi se našlo. Ampak to je normalno za brazilske nogometaše, saj imamo Brazilci radi karneval, kjer so tudi ženske in tako je bilo zame to povsem normalno, ampak – hvala Bogu – sem se potem spremenil in danes imam tako lepo družino. Imam jo zato, ker sem se spremenil, ker sem hotel narediti boljše stvari, ne pa prevarati žene in take stvari.
Takrat ste bili tudi v mladi brazilski reprezentanci. Bi lahko rekli, da je to razlog, da niste še bolj uspeli v nočnem življenju, ki je bil takrat Vaš vsakdanjik?
Res sem igral v vseh brazilskih reprezentancah, in sicer od U-15 pa vse do U-23. Takrat so vsi govorili, pa tudi časopisi so pisali o tem, kako zelo dober igralec in reprezentant sem, ampak zaradi svojega življenja zunaj igrišča – ki je bilo zelo slabo –, nisem veliko igral v prvi ekipi. Takrat sem bil v Gremiu in odigral sem le nekaj tekem v pokalu Libertadores. Ker nisem igral veliko, sem potem z 19 leti odšel v Malezijo.
Skupaj z Ronaldinhom ste igrali tudi v reprezentanci, pa Vas vprašam malce tako, bolj za šalo: je bil Marcos Tavares v mladosti boljši od Ronaldinha?
(Smeh.) Seveda ne. On je stokrat boljši od mene. Je moj prijatelj, skupaj sva namreč igrala tudi v Gremiu.
Tudi on je hitro zašel v nočno življenje!
Ja, tudi on ima zelo rad nočno življenje (smeh).
Je to res tako zelo normalno v Braziliji, da se nogometaši “spustijo” v tak način življenja?
To je res škoda v Braziliji. Pogosto v Braziliji mlad nogometaš – ki prej ni imel ničesar, niti denarja, da bi si kupil meso – oddide v klub in podpiše pogodbo ter dobi veliko denarja in potem glave postanejo malo “razšraufane”. Imamo težave z mentaliteto, saj se težko vzdržimo. Ko dobimo denar, želimo poizkusiti vse, česar nismo uspeli prej in na tak način se igralec malo “izgubi”. Poznam pa par igralcev, ki nimajo teh težav. Tak igralec, ki uspe iti mimo tega, bo zagotovo postal dober nogometaš. Jaz sem se vsega tega začel zavedati malo pozno, prej se namreč nisem zavedal svojih napak, ampak – hvala Bogu – sem zdaj tukaj v Mariboru, kjer imam res uspešno življenje. Tu v Mariboru se – skupaj s svojo družino – res počutim dobro.
Kakšno pa je bilo Vaše otroštvo? V Braziliji so razmere zelo slabe, sploh za tiste, ki živijo v “favelah”. Ponavadi je otrokova prva žoga narejena iz oblek – kakšna je bila Vaša prva žoga?
Tudi moja prva žoga je bila narejena iz oblek. Mama mi jo je naredila iz pajkic – to je bila moja prva žoga, s katero sem se igral na ulici, brez čevljev seveda. Tam smo postavili dva kamenčka namesto gola. Tako smo se pač v otroštvu igrali.
Na začetku nismo imeli denarja za meso, ko pa je bilo življenje že malce boljše, smo si ob nedeljah privoščili meso in Coca-colo. Kdor je pil Coca-colo v sredo ali katerikoli drug dan, je bil bogat. Bilo je težko, ampak – hvala Bogu – so se mi uresničile otroške sanje, ki so bile, da bi postal profesionalni nogometaš. Danes to tudi sem in sem zelo vesel.
Kriminal je v Braziliji pogosta stvar. Ste bili morda kdaj blizu tega, da bi postali kriminalec?
Imel sem srečo. Imel sem kar nekaj prijateljev, ki so bili kriminalci. Danes, ko vprašam svoja brata in prijatelje v Braziliji, pravijo: eden je umrl, drugi je v zaporu, za tretjega ne vemo, kje je, in tako dalje. Jaz sem bil z njimi vsak dan in ravno zato sem začel igrati nogomet. Moj oče namreč ni želel, da bi postal nogometaš, ampak da grem z ulice.
Ko so moji prijatelji izvedeli, da dobro igram nogomet in da sem prišel v reprezentanco, mi niso pustili, da se ukvarjam s kriminalom. Sam sem želel, da bi nesel neko robo, pa so mi rekli: “Marcos, ti tukaj ne boš vpleten, ker imaš prihodnost, mi je nimamo in moramo to početi.” Jaz sem vseeno želel iti s prijatelji, vendar so me oni odrinili od teh stvari in mi rekli: “Ne, ti ne greš z nami, ti boš nogometaš.” Tudi droge mi niso pustili, da bi jo poizkusil.
Torej so Vas na nek način rešili prijatelji?
Ja, oni so meni rešili življenje, vendar na žalost niso mogli pomagati samim sebi.
V Maleziji ste začeli svoje popotovanje, Vaša zadnja postaja pa je Maribor. Ste takrat, ko ste prihajali s Cipra, vedeli, kje je Slovenija?
Ne. Sem šel ‘direkt’ v Google. Potem sem videl, da je Slovenija tam, kjer je bila včasih Jugoslavija, in potem sem vedel, kje je.
Zdaj že kar dobro poznate Slovenijo.
Ja, zdaj sem tukaj že osem let in Slovenija je zdaj moj dom.
Zdaj ste ne nazadnje tudi Slovenec.
Ja, zdaj sem tudi Slovenec (smeh). Zelo sem vesel zaradi tega, saj sva se z ženo odločila, da bomo tudi po koncu moje kariere živeli tukaj, ker je Slovenija zelo ‘fajn’. Je tudi boljša država kot Brazilija in tudi za otroke je tu boljše.
Ste razmišljali, da bi povabili tudi svoje starše sem v Slovenijo, da bi ostali tukaj z Vami?
Smo že razmišljali, ampak starši imajo življenje in prijatelje v Brazliji, tako da so že navajeni živeti tam.
Nedolgo tega ste v Mariboru odprli restavracijo – kako Vam gre?
Ta restavracija ni kot tista prava restavracija, ampak je ‘finger food’ restavracija, ki se imenuje Tapas by Tavares. Imamo špansko hrano, naredili pa smo neke povsem nove stvari, ki jih tu v Mariboru prej nismo imeli, tako da lahko ljudje poizkusijo tudi kaj novega. Vem, da dosti ljudi hodi v Španijo in imajo radi tapas, zato sem to naredil tudi v Mariboru. Gre nam dobro, zdaj je odprta že dva meseca. Obišče nas veliko ljudi, imamo dobro hrano, kuhar je prav Španec in zdaj smo španski hrani počasi začeli dodajati še brazilsko.
Bomo po koncu kariere videli, da bo Marcos Tavares kdaj postregel tapas?
(Smeh.) Jaz ne kuham dobro, žena kuha veliko boljše. In ravno žena vodi vse skupaj – imamo namreč tudi hostel v Mariboru. Po koncu kariere pa bomo videli, kaj in kako naprej.
Najbrž si želite ostati v nogometu?
Ja, po koncu kariere si želim ostati v nogometu.
Kje se vidite? Zagotovo v Mariboru, vendar v kakšni vlogi? Si želite postati trener ali biti športni direktor – kaj Vam najbolj leži?
Sebe zaenkrat ne vidim v vlogi trenerja, ampak ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Pozicija športnega direktorja bi me morda zanimala – vendar ne, da vzamem službo Zlatku Zahoviču, ampak da delam skupaj z njim. On ima veliko izkušenj in je dvignil Maribor, ki je zdaj velik klub tudi zaradi direktorja. Na tak način si želim delati.
Ko govoriva o prvenstvu, je zaostanek za Olimpijo majhen in zdi se, da se lahko nadejate nove dvojne lovorike.
Ja, seveda. Maribor živi za nogomet. Ne samo klub NK Maribor, ampak celotno mesto in zdaj smo blizu. Za Olimpijo – ki je dober klub, ima dobro ekipo, česar nismo videli že nekaj časa – zaostajamo samo za tri točke. Mi smo trdo trenirali in delamo vse, da bo Maribor tudi letos prvak. Do takrat, ko bom v Mariboru, bom vse naredil za to, da bomo vsako leto prvaki. Pa ne želimo si le naslova državnega prvaka, ampak tudi pokal in minimalno vsaj uvrstitev v Ligo Evropa, vendar pa molim, da bi prišli v Ligo prvakov.
Omenili ste Ligo prvakov – kaj storiti letos, da Vam ne spodleti tako kot lani?
Mi imamo zdaj novega trenerja, ki je zelo dober. Že zdaj lahko vidimo razliko, saj zmagamo tudi s 5 : 0, 7 : 0. Mislim, da imamo skupaj z novim trenerjem veliko možnosti, da se uvrstimo v Ligo prvakov. Treniramo in delamo dobro, novi trener pa nam je dal novo energijo in motivacijo – zagotovo smo na pravi poti.
V ekipo je prišel tudi Brazilec. To je bila za Vas zagotovo zelo razveseljiva novica.
To je super. Prej je bil tu Arghus, ki ga seveda pogrešam. Prišel pa je novi Brazilec, ki ga prej nisem poznal, a je moj rojak iz Brazilije in bova midva skupaj že nekaj naredila.
Ste pravi kapetan ekipe – ali Tavares dostikrat udari po mizi?
Ne velikokrat. Nisem kapetan s takšnim načinom – pogovor je vedno najboljši način za takšne stvari. Nisem igralec, ki bi rad udaril po mizi in rekel »To je to«. Vsak igralec ima svojo glavo in vsak igralec je profesionalec, jaz pa hočem vedno pomagati samo na pozitiven, dober način.
Od kod prihaja Vaš slogan »Jezus je pot«?
Enkrat sem doma molil in razmišljal, kaj bi lahko naredil dobrega, da bi ljudje bolje spoznali Jezusa. Potem sem ugotovil, da ko dosežem zadetek, me vsi ljudje gledajo in tudi televizijske kamere so usmerjene vame. Potem ko sem v Bibliji videl stavek, ki pravi: »Jezus je pot, življenje in resnica«, sem to želel povedati ljudem. Toda to je bilo predolgo ter sem si rekel, da je Jezus naša pot in da bo to moj slogan.
Ste tudi pastor.
To ni tako kot v katoliški cerkvi. Mi smo evangeličani in študiral sem teologijo tri leta in pol, imam tudi diplomo. Jaz sem vodja – ne duhovnik – v eni cerkvi v Mariboru, kjer imamo približno 50 ljudi in vsak petek ob pol osmih imamo bogoslužje. Tam govorim o Bibliji, kaj je Jezus naredil preko mene in mojega življenja, kaj lahko jaz naredim preko življenja drugih.
Cerkev je odprta za vse ljudi. Vse Slovence in tudi ostale povabim tja. Hočem, da rastemo v Cerkvi, ampak ne samo zaradi religije. Pravim, da sem religiozen, ker človek soustvarja religijo. Dosti ljudi ubija druge zaradi religije. Jaz sem vernik in vem, da je Biblija moje vodilo v življenju. Ne želim si biti kot ljudje, ki gredo v nedeljo k maši in so dobri, potema pa so vse ostali dni slabi ljudje. Nočem tega – želim imeti en dan slab in biti šest dni dober. Na tak način si to predstavljam.
Marcos Tavares kot pastor med pridigo:
Kaj pa takrat, ko Maribor igra v petek tekmo?
Pogrešam to, ampak takrat moja žena vodi namesto mene.
Kako težko pa se je bilo naučiti slovenski jezik?
Zelo težko. Šest mesecev sem imel zasebnega učitelja, nato pa zaradi Lige prvakov nisem imel več dovolj časa. Ampak si želim še boljše naučiti slovenski jezik. Berem in razumem brez težav, le govorim malce slabše, ker končnice nikoli niso pravilne. Nikoli ne vem, katera končnica je prava (smeh).
Otroci pa govorijo povsem tekoče slovensko.
Ja, otroci 100-odstotno govorijo slovensko, saj hodijo v šolo oziroma vrtec. Jaz se z otroki pogovarjam slovensko, saj je za njih slovenščina prvi jezik in tudi med seboj se otroci doma pogovarjajo slovensko. Malo težje je edino za ženo, ker nima pravega stika s Slovenci.
Vam popravijo kdaj slovnico, ko se zmotite?
O ja, popravijo (smeh).
Bodo nogometaši?
Ja, seveda – oba fanta pridno trenirata v NK Maribor. Starejši, ki ima 11 leti, igra v selekciji U-12, mlajši, ki je star 7 let, pa igra v ekipi U-8. Punce pa trenirajo balet.
Če Vam čas dopušča, jih greste najbrž pogledat na tekmo?
Ja, fanta pridem pogledat na vsako tekmo s celotno družino. Gresta pa tudi z nami, ko na primer igramo v Ligi pravkov – z nami sta šla v London, pa na Portugalsko …
Sta boljša kot oče?
Zaenkrat še težko rečem. Si pa želim, da bosta moja fanta boljša od mene – jaz bom naredil vse za to, da bosta boljša od mene.
Marcos Tavares je bil lani najboljši strelec slovenskega državnega prvenstva:
Vi niste dočakali vpoklica v slovensko reprezentanco, morda pa bomo imeli dva brata Tavares v njej.
Tega si seveda želim (smeh).
In za konec še Vaša napoved spomladanskega dela prvenstva.
Absolutno bomo prvaki.
Rok Virag