Marko Pavliha je mednarodno priznan pravni strokovnjak, ki se je v preteklosti izpostavil z nasprotovanjem arbitražnemu sporazumu, pozneje pa je sodeloval s predsednikom Državljanske liste Gregorjem Virantom in ga zapustil v trenutku, ko je le-ta vstopil v Janševo drugo vlado. Danes je prepričan, da je Cerar žrtev lastne stranke, prisiljen ubogati nekompetentne svetovalce.
Navkljub turbulencam v slovenskem političnem, ekonomskem in družbenem prostoru trdno verjame, da se bo relativno kmalu obrnilo na bolje in je verjetno eden redkih, ki še z razumevanjem sprejema neprestano besedičenje Cerarjeve vlade o etiki in morali. “Že gole besede o etiki in morali so bolje kot nič, saj izkustveno žarčijo dobro,” je dejal v pogovoru za Nova24TV.
Pred leti ste se z uglednimi slovenskimi profesorji združili v “resetatorje” in oblikovali alternativo takratni neuspešni Pahorjevi vladi ter pozvali na predčasne volitve. Potrebuje Slovenija tudi danes nekakšen “reset”?
Naša domovina potrebuje predvsem več složnosti, strpnosti, medsebojnega spoštovanja, samozavesti, poštenosti, sočutnosti in drugih vrlin ter vrednot, ki so v podobi svetovnega etosa skupne domala vsem religijam, ateistom, agnostikom ter pripadnikom drugih nazorov in verovanj. Dokler slehernik ne bo ozavestil, da se vsaka sprememba začne v njegovi duši, bo kvečjemu slabše. Bi pa zagotovo pomagalo, če bi nam vodilni politiki in gospodarstveniki služili za zgled, tako kot to počnejo mnogi sijajni slovenski športniki, znanstveniki, pesniki, pisatelji, dramatiki, glasbeniki, slikarji …
Paradoksalno se ne obnašamo kulturno navzlic odlični kulturi, zato je nezaslišano, da jo vsakokratna oblast maliči in tepta v blato, namesto da bi se zavedala njenega zgodovinskega in samobitnega gibala. Bistveno več energije bi morali posvetiti vzgoji na vseh ravneh izobraževanja, v družinah, vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, na univerzah, delovnih mestih in v najširši civilni družbi. Kot je že pred leti učil Franc Pediček, bi morala biti vzgoja kot sodobna paideia prva funkcija človeka za njegovo učlovečevanje, šele potem funkcija ideologije, gospodarstva in preostale družbe.
Na zadnjih volitvah so volivci izbrali Mira Cerarja, ki jim je obljubljal več etike in višjo politično kulturo. Se vam, ki se kot intelektualec ukvarjate s podobnimi vprašanji, zdi, da je to temeljni problem naše družbe, ki nekako ne najde prave poti iz krize?
Ko mi je dr. Cerar pred nekaj leti previdno opisoval svoje priprave na vstop v politiko z izbrano ekipo, sem ga bodril in hkrati posvaril pred nevarnostmi strankokracije. Imel je vse lastnosti in možnosti, da zmaga na volitvah brez nove stranke, z ekipo neodvisnih poslank in poslancev kot zastopnikov civilne družbe, ki bi bili dovolj vplivni v državnem zboru, da bi skupaj z nekaterimi državotvornimi poslanskimi skupinami spremenili volilni sistem in parlamentarni poslovnik.
Žal ni mogel ali smel izkoristiti priložnosti. Stranke s svojim ravnanjem, izključujočo kadrovsko politiko in koalicijskimi pogodbami nasprotujejo duhu ustave, po kateri bi morali biti poslanci predstavniki vsega ljudstva in ne bi smeli biti vezani na kakršna koli navodila.
Praksa je daleč od zapisanega, pri čemer se politične stranke vrivajo med volivce in politike, goltajo lastne otroke in jih kvarijo ter poglabljajo brezno med levico in desnico, čeravno sta del istega državnega telesa, skupaj z enim srcem in eno glavo. Tudi kolega Cerar je postal žrtev lastne stranke, kajti daje vtis – vsaj tistim, ki ga nekoliko bolje poznamo – da bi marsikateri problem reševal na drugačen način ali bi vsaj poiskal boljše sodelavce, če ne bi bil prisiljen ubogati namerno zavajajočih ali nekompetentnih svetovalcev in strankarskih sotovarišev, da o lobijih iz ozadja raje ne špekuliram.
Profesor Boštjan M. Zupančič je v enem od svojih zadnjih blogov dejal, da se tam, kjer morala ne deluje, »gredo – za vsako malenkost – intelektualiziranje o etiki in proizvodnjo pravil«, kar pa je tudi znak, da družba razpada. Kakšne so možnosti, ki jih – poleg popolnega propada in marginalizacije – ima Slovenija?
Že gole besede o etiki in morali so bolje kot nič, saj izkustveno žarčijo dobro. Kar poglejmo nekaj nesmrtnih antičnih spisov in verskih besedil. Znanstveno je recimo dokazano, da moralni opomniki, torej tudi etični kodeksi, zmanjšujejo nepoštenost, zato res ne morem razumeti, da poslanci v petindvajsetih letih niso zmogli doseči soglasja glede temeljnih vrednot, ki naj bi jih zagovarjali in spoštovali v državnem zboru.
Naša družba ne razpada, le svojega prostora pod svobodnim soncem še ni našla, poleg tega, da je še vedno v puberteti, za kar ni kriv zgolj naš nacionalni značaj, popackan z zavistjo in sprtostjo, marveč globalna planetarna situacija, ki je zastrašujoča in uničujoča zlasti zaradi katastrofalno nepravične “porazdelitve” oziroma, bolje rečeno, nagrabljenega bogastva.
“Ker sem po naravi optimist, verjamem, da se bo relativno kmalu obrnilo na bolje, kajti ko bo ljudstvu dokončno prekipelo, ne bo več prostora za politikante, špekulante, šarlatane, pogoltneže, častihlepneže, narcise in goljufe. Ko bomo dokončno treščili ob tla, se bo lažje zopet odriniti.”
Po 25 letih nas prehitevajo države, kot so Češka, Poljska, Estonija – države, ki smo jih ob osamosvojitvi radi gledali zviška …
Res žalostno, četudi imamo vse pogoje, da bi bili nekakšna butična državica pod svetlimi zvezdami na morski strani Triglava, kar smo narisali v svoj grb in na zastavo.
Kako kot mednarodni pravnik komentirate razplet arbitražnega sporazuma? Je bil sporazum izgubljen že na začetku ali nas je vedno znova in znova porazila nesposobna slovenska politika?
Hm, zvoniti po toči je prepozno, zato ne bi rad pogreval svojega argumentiranega nasprotovanja nekaterim določbam arbitražnega sporazuma, ki bi lahko bile v času nastajanja bolje izpogajane, saj smo imeli kot polnopravna članica Evropske unije pred Hrvaško ključno prednost. Pomisleke so imeli mnogi ugledni Slovenci, denimo France Bučar, Boris Pahor, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Janez Čebulj, Lovro Šturm, Tone Jerovšek, Boris Cavazza, celo Miro Cerar in pravzaprav skorajda polovica slovenskega naroda.
Toda tedanja vladajoča struja je na referendumu nekako zmagala in nas, “nasprotnike”, medijsko in tudi drugače, recimo temu opravilno, boleče linčala. Zato se strinjam z vami, vedno znova in znova nas je porazila nesposobna, pretirano pozerska in premalo samozavestna slovenska politika, človek je človeku Slovenec, kar je mnogo huje kot Hobbesov volk. In kdor ne tuli z volkovi, je odpadnik, persona non grata.
Glavno krivdo, poleg vpletenih v vohunsko afero, nosi tudi minister Erjavec, ki je prvi javno govoril, da se nam nasmiha zmaga …
Z ministrom Karlom Erjavcem sva vselej korektno sodelovala, nekoč v vladi, potem v strateškem svetu za zunanjo politiko, čeravno sem imel večkrat drugačno mnenje od oblastno zaželenega. V marsičem se strinjam z njim in mu izražam pohvalo, na primer glede njegovih prizadevanj za upokojence in intenzivne gospodarske diplomacije, pogosto pa bi sam ravnal drugače, zlasti glede politike do sosednjih držav, vključno z nesrečno mejaško arbitražo in nedostojanstveno, da ne rečem – nezaslišano obmejno žico z britvicami, ki povzročajo bistveno več duhovne, človečanske škode kot dejanske koristi.
Kako bomo po vsem tem sploh rešili vprašanje slovensko-hrvaške meje?
Nedavno sem za enega od spletnih portalov malce sarkastično komentiral, da naj kakršno koli ustrezno rešitev najdejo ali iznajdejo naši domnevno briljantni tuji odvetniki, katerim smo že do julija 2015 plačali skoraj tri milijone evrov honorarja, slovenskim pravnikom nekaj sto tisoč, celotni stroškovnik arbitraže pa je že tedaj znašal okoli 5,5 milijona evrov. Jaz vam rade volje zastonj povem, da se lahko poleg našega veta Hrvaški za vstop v schengensko območje sklicujemo tudi na tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji, ki zagotavlja, da se Unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki jih določa evropsko primarno pravo. Gre za logično izpeljavo vrednot, ki so deklarirane v 2. členu iste pogodbe, s poudarkom na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, človekovih pravic, pluralizma, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti.
“Se Hrvaška res ravna po teh vrednotah, mar ni bil njen nekdanji arbiter najmanj tako pristranski kot naš, je vohunjenje in tovrstno pridobivanje podatkov v skladu s pravom in etiko civiliziranih držav? Slovenija bi lahko Hrvaško tožila tako pred Sodiščem Evropske unije zaradi kršitve načela lojalnega sodelovanja kot tudi pred Meddržavnim sodiščem v Haagu zaradi škode, ki jo bo utrpela zaradi nedokončanega arbitražnega postopka.”
Ampak naj poskušam biti predvsem konstruktiven in proaktiven. Če bi bil predsednik arbitražnega sodišča, ki mu tole idejo lahko prišepne tudi dr. Cerar, bi se odločil za uporabo osmega odstavka 6. člena sporazuma o arbitraži, ki arbitražnemu sodišču omogoča, da v vsaki fazi postopka pomaga pogodbenicama pri njunih prizadevanjih najti prijateljsko rešitev spora, seveda ob njunem soglasju.
Za zaprta vrata, brez pravnikov in drugih svetovalcev ter novinarjev, bi v Haag povabil oba predsednika vlad, ki sta relativno neobremenjena s preteklostjo in sta si, če sem lahko malce hudomušen, očitno več kot naklonjena, le spomnimo se na peace, ljubav, bok. Skupaj bi poskušali izhajati iz minimalnega kompromisa, ki je bil nekoč že dosežen, torej iz nesojenega sporazuma Drnovšek-Račan. Če bi bil dosežen podoben sporazum, bi hrvaški politiki še vedno lahko ohranili svoj “obraz”, češ, da gre za zunajarbitražni dogovor, Slovenija pa bi se rešila velikega problema na dokaj sprejemljiv način.
Naj omenim spor med Finsko in Dansko v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Finska zaradi neovirane plovbe nasprotovala gradnji danskega mostu Storebaltsbroen. Zadevo je reševalo Meddržavno sodišče v Haagu, a sta se predsednika obeh vlad tik pred izdajo sodne odločbe zunajsodno pogodila, tako da je Danska plačala Finski 15 milijonov ameriški dolarjev in spor je bil rešen.
V Sloveniji se v zadnjem času dviga ogromno prahu okrog profesorskih privilegijev. Ste bili tudi vi kdaj deležni dodatka za stalno pripravljenost?
Ne, bog ne daj. Zaskrbljen in zgrožen nad neetičnimi dejanji, ki krnijo ugled “moje” ljubljanske univerze, sem podpisal javno peticijo in pobudnikom obljubil, da bom kot član Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani predlagal, da se primerno odzove. Za izredno sejo komisije sem pripravil osnutek uradnega stališča in po nekajurni razpravi smo se soglasno odločili za strnjeno verzijo.
“Bistvena je naša ugotovitev, da je izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah protipravno, neetično oziroma nemoralno in politično vprašljivo glede na dva profesorja na začasnem delu v politiki.”
Resda izvirni greh tiči v prenizkih osebnih dohodkih visokošolskih sodelavcev in učiteljev, ki so daleč pod ravnijo primerljivih tujih univerz, zaradi togosti plačilnih razredov v javnem sektorju pa ni ustreznih načinov za nagrajevanje povečanega obsega in kakovosti dela, toda to ne opravičuje samovoljnega, nelegalnega in nelegitimnega ravnanja vodstev nekaterih fakultet. Komisija za etična vprašanja je pozvala rektorja in senat, da ustrezno ukrepata ter zaščitita ugled univerze in njenih zaposlenih. Samoumevno je, da morajo neupravičeno obogateni vrniti vse dobljene zneske. Spremembe in dopolnitve statuta ter novi pravilniki lahko do neke mere vplivajo na izboljšanje slabega stanja, morda so celo nujen pogoj za moralno rehabilitacijo, a jih morajo zasnovati tisti, ki niso bili vpleteni v pravno in etično sporna ravnanja.
Vendar tudi ob predpostavki boljše interne regulative ključ do akademske in osebnostne odličnosti še naprej tiči v etičnih vratih, ki po naravi stvari vodijo v sfero onkraj prava oziroma prisilnih predpisov. Za začetek bi veljalo preveriti in povečati odgovornost vseh vodstvenih delavcev, ki morajo biti zgled za druge sodelavce, seveda pa ne gre brez moralne zavesti in odgovornosti vseh nas ter ponotranjenja temeljne predpostavke, naj na univerzi delujejo le osebe z visoko strokovno in etično integriteto.
Obstajajo še kakšni nenavadni dodatki med profesorji, za katere javnost še ne ve?
Upam, da ne, a skorajda vsakodnevno me nekaj domnevno nemogočega znova neprijetno preseneti.
Moralna plat vračanja teh dodatkov bi morala biti bolj kot ne postranska zadeva, glavna pa je kršenje obstoječe zakonodaje. Zakaj v zvezi z dodatki organi pregona (npr. hišne preiskave pri vpletenih profesorjih) še niso reagirali?
Bojim se, da gre bolj za zlorabo prava, za obid zakona oziroma njegovo prelisičenje v smislu iskanja vrzeli, kar žal pri nas ni izenačeno s pravnimi kršitvami in se bolj tolerira. Kako, kaj in kdaj nameravajo ukrepati pristojni organi, pa morate vprašati njih, čeprav bi bilo bolj učinkovito, da delajo v miru, brez medijskih žarometov.
Verjamete ministru za infrastrukturo Gašperšiču, ki je sprva dejal, da drugi tir ni prioriteta, danes pa se iskreno trudi, da bi drugi tir le imeli?
Ministrovo obnašanje od zaslišanja v parlamentu dalje ne vliva upanja, da bomo kdaj dobili drugi tir med Koprom in Divačo. Nekoč je bilo očitno, da nam polena pod noge mečejo tujci zaradi konkurence, zlasti italijanski politiki in kapitalski interesi, danes pa je vse bolj na dlani, da največjo oviro predstavljajmo sami sebi, kljub številnim gospodarskim razlogom in pravnim ter političnim zavezam.
Mediji bi morali še bolj problematizirati in pogumno raziskati, zakaj je ministrstvo za infrastrukturo naročilo pristransko “ekspertizo” pri vsemogočni OECD, ki je navajala za lase privlečene razloge zoper izgradnjo drugega tira, zakaj je treba ustanavljati neko novo podjetje, zakaj zavlačujejo s črpanjem evropskih sredstev, zakaj vladajoča politika ne upošteva dognanj najnovejše študije, ki so jo pripravili na ljubljanski ekonomski fakulteti, kateri lobiji delujejo v ozadju, zakaj se vedno znova izmišljajo razlogi za preusmerjanje drugega tira na stranskega, zakaj?! Zaposlen sem na vodilni visokošolki instituciji v državi na področju prometa, logistike in pomorstva, pa mislite, da nas je minister kdaj vprašal za nasvet? Nikoli.
Kakšni so po vašem konkretni razlogi, da bi država investirala v drugi tir in da ta izjemno draga izgradnja ne bi bila v interesu zgolj enega podjetja v regiji – Luke Koper?
Slovenija ima privilegiran geostrateški položaj na križišču dveh jedrnih transportnih koridorjev, ki ga bodisi lahko dodobra izkoristi ali pa se ji bodo priložnosti dokončno izmuznile. Zaradi neizgradnje drugega tira bi v letih 2026 –2055 prišlo do izpada pretovora v višini med 210 in 340 milijoni ton, kar finančno pomeni izgubo med 2,7 in 3,4 milijarde evrov. Po doseženi točki saturacije najkasneje leta 2022 se bo okoli 80 odstotkov tovora preusmerilo v sosednja pristanišča, preostanek pa na ceste.
Vse to bo imelo negativne širše eksterne družbene učinke, ključna posledica pa bo zadušitev rasti transportno-logistične panoge ter s tem dolgoročni izpad prihodkov in delovnih mest v tej panogi v celotni Sloveniji. Poleg multiplikatorja naložbe v drugi tir bi gradnja zagotavljala v povprečju dodatnih 100 milijonov investicij letno v roku desetih let in spodbujala gospodarsko rast.
Rak rana slovenske družbe je po mednarodnih primerjavah tudi pravosodje, ki očitno ne deluje oz. se vse bolj zdi, da deluje po političnem ključu. Se strinjate s to tezo?
Če nista zdravi izvršna in zakonodajna veja oblasti, niti sodna ne more brsteti. Ta je bila po osamosvojitvi Slovenije deležna nekaterih prenagljenih reform in je pod nenehnim pritiskom politike in medijev, včasih upravičenim, a pogosto neprimernim. To je v nasprotju z načelom vladavine prava, ki med drugim zahteva, da politiki javno sprejemajo in spoštujejo neodvisnost ter nepristranskost pravosodja in ne smejo podajati mnenja o tem, kakšen naj bi bil po njihovem mnenju zaželen izid neke zadeve.
Res pa je tudi v pravosodju nekaj slabih ali celo pravnomočno obsojenih oseb, pa seveda tudi takšnih, ki zaradi nestrokovnosti in neetičnosti v ta poklic ne sodijo. Že vpis na pravne fakultete bi moral biti bistveno bolj selektiven, kaj šele možnost izvolitve na pomembno pravosodno funkcijo, pri čemer bi bilo treba nujno spremeniti ustavo, da bi sodnike imenoval sodni svet, namesto da jih izvoli parlament, kar je politično preračunljiva posebnost našega pravnega sistema.
No, eden lepših primerov, kako je sodstvo povezano s politiko, je izbira kandidatov za evropskega sodnika za človekove pravice. Vladajoča politika je izločila – evidentno najbolj kompetentnega pravnika, a očitno politično neprimernega – ddr. Klemna Jakliča …
Že petnajst let brez haska opozarjam, da je postopek izbire slovenskih kandidatov za prestižna evropska in mednarodna sodišča pretirano birokratski in politiziran, nekako v duhu mojega aforizma, ”da so po cerkveni, partijski ali državljanski maši na banket povabljeni le pravi naši.”
Nujno je treba spremeniti zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč, da o kandidatih ne bodo več presojali predsednik republike, vlada in parlament, ki se po definiciji ne ravnajo le po strokovnih in etičnih merilih, marveč po političnih, kar ni prav. Če bi recimo končno odločitev sprejel sodni svet, kolega ddr. Jaklič ne bi izpadel iz trojke, kar bi bilo edino pravilno, tako pa bomo bržkone deležni mednarodne graje in nemara celo že četrtič morali ponoviti postopek. Že nekajkrat sem v zvezi s tem pisal ministru za pravosodje, a mi ni odgovoril, kar je simptomatičen odnos ”ugrabljene države” do njenih državljanov.
Drug primer pa je napoved poslanke Jasne Murgel, da bodo drugo leto menjali sedanjo zasedbo ustavnih sodnikov s sodniki, ki bodo očitno sodili tako, kot pričakujejo poslanci SMC? Kaj bi moral narediti predsednik stranke, katere poslanka javno napoveduje kadrovanje politično primernih sodnikov?
Te napovedi ne poznam in če je bila res obelodanjena, me skrbi, kajti tovrstno razkazovanje mišic ni dostojno za intelektualca, zlasti za pravnika ne. Če je to res, se potrjuje hipoteza, da se hitro pokvarijo tudi nove stranke, ki še bolj poglabljajo nestrpnost med ”našimi” in ”vašimi”, četudi so obljubljale povezovalno politiko.
Res pa je ustavno sodišče glede sestave in kadrovanja specifično, ne samo v Sloveniji, saj devetletni mandat in širok spekter možnih interpretacij ustave nekako dovoljuje politični oblasti, da imenuje sodnike iz svojega svetovnonazorskega in političnega nabora, kar bi moralo po statistični verjetnosti zaradi različnih potekov mandatov vzdrževati približno politično uravnoteženost in stabilnost. Tako se denimo že nekaj časa govori, da je trenutna sestava ustavnega sodišča bolj desna, v preteklosti je bila domnevno bolj leva in tako naprej, bomo videli, kaj bo v bližnji prihodnosti, nemara bolj ”centralna”?
“Sam bi tudi izbiro ustavnih sodnikov prepustil sodnemu svetu, ki ga po ustavi sestavlja enajst vrhunskih strokovnjakov, in sicer šest sodnikov in pet univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov. Seveda pa zelo dvomim, da bo na to pristala katera koli politična stranka, vsaj tedaj ne, ko je ali bo na oblasti, kajti težko se je odpovedati tako močnemu vzvodu.”
Kakšen odnos imamo po vašem mnenju Slovenci do človekovih pravic? Imate tudi vi občutek, da so te le “nebodigatreba”, na podlagi katerih tajkune in druge kriminalce oprostijo v sodnih zadevah?
Zavest o človekovih pravicah se pohvalno krepi že pri otrocih, a se žal ne kali skupaj z zavedanjem dolžnosti. Imamo vrsto domačih, evropskih in mednarodnih organov, ki skrbijo za varstvo pravic in svoboščin na podlagi pestre palete pravnih aktov, a dokler vsakdo ne bo ponotranjil vrhovnega pravila, da so njegove pravice in temeljne svoboščine omejene zlasti s pravicami drugih, ne bo bistveno bolje.
Einstein je pisal o izjemno močni sili, ki vključuje in ureja vse druge ter je celo v ozadju vseh pojavov v vesolju, a zanjo znanost še ni našla uradne razlage. Ta univerzalna sila je ljubezen, in ko je bo več v naši preljubi domovini, med politiki in obče po svetu, bo naš planet tudi v resnici bolj moder, ne zgolj iz vesolja.
M. P.