Martinu Česnju v spomin

Potem ko je svojo smrt vnaprej napovedal na socialnem omrežju X, so iz revije Avto Magazin sporočili, da se je poslovil avtomobilski novinar Martin Česenj. Ker levi eliti in trenutni oblasti ni bil po godu, se o njegovi smrti v večinskih medijih večinoma ne poroča, če že, pa zelo suhoparno. Niti na RTV Slovenija, čeprav je tam skupaj s Sašo Einsielder in Mišo Molk vodil zelo uspešno oddajo v sodelovanju z Avto Magazinom. 

Česenj je svojo smrt napovedal na X-u, rekoč: “Moja Nuša, moja lepotica in sanjska žena, je po 59 letih čudovitega skupnega življenja dotrpela demenco in se za vedno poslovila. Ker sva si že zdavnaj obljubila, da bova skupaj tudi umrla, grem z njo. V morje pred Piranom. To je moj zadnji tvit. Naredite Slovenijo SLOVENSKO!”

Obljubo ženi je očitno izpolnil in se tako poslovil enako, kot je živel – samosvoje, odločno, pokončno, in ne ozirajoč se na to, kar pravijo drugi. Tak način življenja je legendo slovenskega avtomobilizma pogosto spravil v težave pri slovenski levi eliti, ki dominira politiki, pravosodju in medijem.

Edini medij, kjer so se mu poklonili, je njegova nekdanja revija Avto Magazin, s katero je sodeloval od samega začetka, ko se je še imenovala “avto”. Avto Magazin je nato v zgodnjih dvatistočih zapustil, z njim pa so šli tudi zvesti bralci. Kasneje je namreč pomagal ustanoviti in ustvarjati revijo Avto Foto Market, sledili pa so mu tudi bralci, ki so revijo bolj kot zaradi oglasov kupovali zaradi njegovih testov.

Česnjevi teksti so zaznamovali generacije

S Česnjevimi teksti so odraščale generacije: ne le taki, ki so se zanimali za avtomobilizem. Njegova pisanja so presegala običajno avtomobilistično panogo; saj so na vrhuncu revije Avto Magazin konec osemdesetih in v začetku devetdesetih po tej publikaciji prav zaradi njega posegali tudi ljudje, ki sicer niso bili avtomobilski zanesenjaki. Njegovi teksti so bili zmeraj nekaj posebnega in pravo nasprotje duhamornega, skoraj patetičnega piar hvaljenja avotmobilov, kot jih v sodobnih avtomobilističnih publikacijah beremo danes.

Bil je kritičen, humoren, a hkrati z ogromnim tehničnim in vozniškim znanjem. Vožnjo specifičnih vozil je opisal na tak DOŽIVET način, da je nato nekdo, ki ga je vozil, takoj opazil: “Aha, točno vem, o čem je pisal Martin.” Pa če je šlo za tipično pometanje zadka pri BMW-jih na zadnji pogon, temperamentnih Lanciah z nepredvidljivim nosom, ki je silil z ovinka, ali “slonovski” temperament velikih limuzin znamke Mercedes Benz. Znan je bil tudi po tem, da je odločno nasprotoval demonizaciji avtomobilske hitrosti kot take – hitrost ne ubija, je pogosto dejal. Ubijajo vozniki, ki hitrosti ne obvladajo. Bil je velik zagovornik obveznega šolanja voznikov na poligonih varne vožnje. V legendarnem testu Mercedes Benza SL v začetku dvatisočih je dejal, da si lahko takratna ljubljanska županja Vida Potočnik slogan “hitrost ubija” predela v kuhinjske zavese, saj SL že obvlada hitrost. In jo je res: v rokah dobrega voznika. Nemci s svojimi ‘autobahni’ brez omejitev že dolgo vedo. Martin je tudi. Na žalost slovenskim socialistom, ki so v vojni z osebnim prometom, to še danes ni jasno.

Na nek način je bil Česenj slovenski Jeremy Clarkson, a bolj tehnično podkovan in vozniško spreten. Edini razlog, zakaj se mu danes ne poklanjajo v vseh medijih, je to, da si je upal odkrito biti – desničar. To je v Sloveniji pač greh, podobno kot biti republikanec v Hollywoodu.

Eden prvih mučenikov za svobodo govora v Sloveniji

Danes se ves svet zgraža, ko v Starmerjevi Veliki Britaniji zaradi satire in političnih komentarjev zapirajo politične disidente, podobno kot v Putinovi Rusiji. A Martinu je to slovensko krivosodje naredilo že leta 2021 – takrat je bil namreč obsojen zaradi zapisov na Twitterju.

Takrat je sam prek Twitterja (danes X) sporočil, da je bil zaradi nekaterih zapisov na socialnih omrežjih obsojen na šestmesečno zaporno kazen s preizkusno dobo dveh let, nato pa zaprl račun na Twitterju. Takrat je pojasnil, da je dobil sodbo okrajnega sodišča v Kopru, v kateri ga je sodnica Melita Černe obsodila za krivega zaradi širjenja nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika. Šlo naj bi za tri zapise na Twitterju iz leta 2016. Šlo je za ekspresen, skoraj stalinovski postopek, saj od vložitve obtožnega predloga do izdaje sodbe ni minilo niti mesec in pol, kar je glede na to, da redni postopki v Sloveniji potekajo tudi desetletja, komaj verjetna hitrost. Pri tem Česnja sploh niso povabili, da bi se za zapise zagovarjal oziroma pojasnil okoliščine – le enkrat je bil kot zločinec zaslišan na policiji. Ovaditelj (šlo naj bi za zloglasno “Spletno oko”) je tožilstvu poslal iz konteksta iztrgane posnetke zaslona s Twitterja in k slednjim dodal svojo interpretacijo, tožilstvo je temu verjelo in očitno je pod tem vtisom ravnala tudi sodnica, ki je izrekla sodbo. Iz zapisa “V morje jih zmečimo” (mislil je na migrante), so trdili, da je migrantom grozil z nasilno utopitvijo.

Umrl tako, kot je živel 

Česenj je obsodbo sprejel stoično kot že marsikaj v življenju. Zbrisal je svojo digitalno identiteto, a se na koncu vendarle trmasto vrnil ter na spletu vztrajal do konca svojih dni. Njegov zadnji zapis pred usodnim koncem, je bil namenjen zunanji ministrici Tanji Fajon, ki jo je obtožil sodelovanja s terorističnim režimom. Bal se ni ničesar – živel je tako, kot je umrl, in umrl je tako, kot je živel. Pogosto je govoril, da so ga v času, ko je bil v SFRJ avtomobilistična avtoriteta, snubili, da postane ovaduh za Udbo, pa je vedno zavrnil, rekoč, naj ga pustijo pri miru. In so ga – tudi zato, ker je užival mednarodni ugled. Poznali so ga inženirji in direktorji ogromnih avtomobilističnih konglomeratov. Poznali so ga avtomobilistični novinarji po vsem svetu. Še najbolj pa so ga poznale generacije Slovencev, ki so v osemdesetih in devetdesetih komaj čakale na naslednjo številko Avto Magazina in najprej prelistali do tiste strani, kjer je avtomobile testiral Martin Česenj.

Ogromen digitaliziran arhiv Česnjevih testov bo za vedno obstajal na spletni strani Avto Magazina, kjer bodo lahko tudi naši zanamci prebrali, da smo nekoč avtomobilski novinarji svoje delo opravljali kritično, strokovno, a tudi s kančkom pikrega humorja – da avtomobilski testni niso nujno le duhamorno branje dodatne opreme, piarovskih pamfletov o digitalnih vozniških pomočnikih, kapacitete baterije, dometa in nato tri stereotipne, vsebinsko prazne vrstice o tem, da se “avto vozi super”. V času, ko avtomobili postajajo dolgočasni brezoblični hladilniki na štirih kolesih, z dvema tabličnima zaslonoma, zvarjenima na pročelje kokpita, bodo Česnjevi teksti spomin na nek drug čas; ko je avtomobilizem pomenil pristni izraz človekove svobode, individualizma in hlepenja po raziskovanju novih obzorij.

Martin Česenj je bil pionir slovenskega avtomobilskega novinarstva, hkrati pa zaveden Slovenec, ki mu v teh politično korektnih časih ni bilo težko niti nerodno priznati, da mu ni prav, ko postaja tujec v svoji deželi. Tudi zato se ga danes spominjamo le avtomobilski zanesenjaki, ne pa celotna slovenska javnost. Njegove zadnje besede “Naredite Slovenijo SLOVENSKO!” bodo kljub temu marsikomu vodilo – ne kot izraz ksenofobije in izolacionizma v smislu “tujci pri nas niso dobrodošli”, ampak kot izraz ponosa nad slovensko kulturo in razumevanja, da je tujcem dovoljen (zakonit in dokumentiran) vstop v državo, vendar morajo tisti, ki želijo živeti pri nas, spoštovati našo državo, kulturo, tradicijo in etične standarde ljudi, ki tukaj živijo.

Na žalost ga po spletu nesrečnih naključij nisem nikoli osebno srečal, tako da mu lahko le posthumno povem, da avtor teh vrstic nikoli ne bi pisal brez njegovega vzora v mladosti.

Torej za konec: Kljuboval si partiji, kljuboval si njenim naslednikom in na koncu si kljuboval celo usodi. Odšel si tako, kot si živel – trmasto, samosvoje, a hkrati s transcendentalno noto, ki je krasila vse tvoje tekste. Srečno avtocesto v večnost želim, Martin!

Mitja Iršič