Maša Pupaher se že od mladosti sooča s slepoto, a se kljub oviranosti aktivno udejstvuje v javnem in profesionalnem okolju. Kot magister psihologije izvaja psihoterapijo za odrasle, svoje izobraževanje pa nadaljuje tudi na doktorskem študiju, kjer raziskuje fenomen tišine v psihoterapevtskem procesu.
V intervjuju nam je Maša Pupaher razkrila, kako izvaja individualno psihoanalitično psihoterapijo za odrasle in kako njena osebna izkušnja s slepoto vpliva na njen pogled na psihoterapevtski proces. Zaradi okvare vida je njeno gibanje oteženo, zato si pri hoji pomaga z belo palico, na poti pa jo spremlja tudi zdresirani pes vodnik Sky.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra, boste v sodelovanju z Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije vodili brezplačne razbremenilne pogovore za lajšanje stiske ob stresnih dogodkih in izzivih, s katerimi se posameznik srečuje. Kaj točno sploh je razbremenilni pogovor, kako poteka in na kakšen način naj bi pomagal ljudem?
Namen razbremenilnih pogovorov, ki jih bom izvedla v sodelovanju z ZDSSS, je, da bodo tisti, ki se bodo za pogovor odločili, imeli prostor in čas spregovoriti o stiski ali izzivu, s katerim se srečujejo. Ko o svojih izzivih in s tem povezanim doživljanjem spregovorimo, lahko občutimo olajšanje, na dogajanje pa pogledamo z razdalje. Ravno pogled z večje distance pa nam omogoči raziskovanje načinov, da težavo, s katero se soočamo, tudi razrešimo. Ker gre za enkraten pogovor, ta ni namenjen globljemu razreševanju razlogov za nastalo težavo, saj je za to potreben čas, ki pa ga ponuja psihoterapevtski proces. Namen razbremenilnega pogovora je tudi informiranje o virih pomoči na področju duševnega zdravja – v primeru, da si oseba to želi.
Ukvarjate se z individualno psihoanalitično psihoterapijo za odrasle kot specializantka psihoanalitične psihoterapije pod supervizijo. Opravili ste magistrski študij psihologije, zanimanje za znanstveno raziskovanje pa vas je usmerilo naprej na doktorski študij na Filozofski fakulteti UL, kjer raziskujete fenomen tišine v psihoterapevtskem procesu. Kakšne so vaše dosedanje ugotovitve?
Med branjem literature o tišini v psihoterapiji sem naletela na izjavo, da je tišina trenutek, ki izgine takoj, ko skušamo zanj najti besede. Ko sem se odločila, da bom doktorski študij posvetila temi tišine v psihoterapiji, je bilo prvo vprašanje, ki sem si ga zastavila, kako bom na znanstveni način raziskovala nekaj, kar je na videz tako neoprijemljivo. Ali bodo besede, ki jih bom za to uporabila, dejansko lahko opisale to, kar se v tišini dogaja? Dejstvo je, da tišina predstavlja del vsakodnevne komunikacije, zaradi česar se ji ne moremo izogniti.
Skozi proces raziskovanja pa spoznavam, kakšne pomene ima tišina za posameznika. Lahko jo doživljamo kot prostor, v katerem si lahko odpočijemo – lahko je čas, v katerem nam ni treba nič delati in lahko samo obstajamo. Je trenutek, kjer besede niso potrebne in tišina pove dovolj. Lahko pa je tudi vir tesnobe; kadar se ne počutimo dobro, se tišini izogibamo, saj bi v njej lahko prišli v stik z nečim, kar je za nas težko. Včasih pa v tišini ostanemo preprosto zato, ker je nekaj v nas bilo morda tako utišano, da kar ne najdemo besed, ki bi opisale, kaj se z nami dogaja.
Teorij, ki opisujejo pomene, ki jih tišina za posameznika ima, je veliko. Te segajo od samih filozofskih razprav do socioloških, antropoloških, razvojno psiholoških in tudi jezikovnih teorij. Velikokrat se zdi, da se v tišini nič ne dogaja, pa ni čisto tako. V psihoterapevtskem procesu je tišina globoko interakcijski proces, saj morata, zato da se pojavi, k temu prispevati tako terapevt kot pacient. Ozaveščanje različnih vlog, ki jih ima tišina v posameznikovem življenju, in terapevtova konstruktivna uporaba tišine kot terapevtske intervencije pa lahko prispevata h krepitvi psihoterapevtskega odnosa in doseganju terapevtskih ciljev.
Kako vaša osebna izkušnja s slepoto vpliva na vaš proces raziskovanja psihoterapevtskih konceptov oz. vaš pogled na psihoterapevtski proces?
Zanimanje za človeka me spremlja že iz časa osnovne šole. Spominjam se, kako sem z veseljem brala knjige, ob katerih sem se spraševala, kako to, da liki v knjigah doživljajo dogajanje, kot ga doživljajo, in se odzivajo na določen način. Ta vprašanja so me usmerila na študij psihologije, kjer pa sem ugotovila, da potrebujem še nekaj več. Spoznala sem, da je to, kar si želim, študij psihoterapije, natančneje specialistični študij psihoanalitične psihoterapije. Teorije, ki oblikujejo psihoanalitični pristop, poudarjajo, da na naše trenutno čustvovanje, vedenje, medosebne odnose in težave vplivajo naše zgodnje izkušnje iz otroštva in odnosi z nam pomembnimi osebami.
Pri psihoanalizi gre za proces, ki je usmerjen v raziskovanje ter ozaveščanje nezavednih vzorcev in notranjih konfliktov. Poleg ozaveščanja nezavednih vsebin, psihoanalitična psihoterapija omogoča njihovo čustveno predelavo, rezultat česar je odprava simptomov, ki so osebo pripeljale v psihoterapevtski proces. Takšen pristop k človekovem delovanju mi je bil vedno blizu, zaradi česar je bila tudi odločitev za študij zame naravna. Del psihoterapevtskega izobraževanja je tudi osebna izkušnja. To pomeni, da gre vsak bodoči terapevt skozi svoj psihoterapevtski proces, kar nam pomaga pri predelavi globljih nezavednih vzorcev, dobimo pa tudi vpogled v to, kako je biti v vlogi pacienta.
V svoji osebni izkušnji s terapevtskim procesom sem se med drugim spraševala tudi o tem, kako moja osebna izkušnja s slepoto sooblikuje moj pogled na psihoterapevtski proces. Spoznala sem, da določen vpliv zagotovo ima. Izkušnja s slepoto ima včasih večji, drugič manjši vpliv. Odvisno je od tega, v kakšni situaciji se znajdem. V kontekstu pogleda na psihoterapevtski proces mi je zagotovo pomagala, da sem prišla do zame pomembnih uvidov. Je pa zame to le ena izmed mojih življenjskih izkušenj, ki prispeva k mojim pogledom in vrednotam ne le v kontekstu mojega dela, temveč življenja nasploh.
Slepim in slabovidnih največjo težavo predstavlja orientacija v prostoru, zato se gibljete s pomočjo bele palice, na vaši poti pa vas spremlja tudi pes vodnik Sky. Kako je potekal postopek pridobitve izšolanega psa vodnika? Na kakšne načine vam sedaj pomaga Sky?
Želja, da bi me na mojih poteh spremljal pes vodnik, se je pri meni razvijala dlje časa. Pomembno je, da je takšna odločitev premišljena, saj gre za živo bitje in ne za pripomoček, ki ga odložimo, ko ga ne potrebujemo več. Ko je moja odločitev dozorela, sem kontaktirala ZZZS in izrazila svojo željo po psu vodniku. K meni domov je prišla komisija, ki je preverila, ali je okolje, v katerem živim, za psa ustrezno. Po tem sem kontaktirala vaditelja, ki sem ga s seznama izbrala sama. Vaditelj je pri sebi doma ravno imel psa, ki bi ga lahko izšolal, in dogovorila sva se za srečanje.
V času šolanja smo se redno srečevali, kar je za vzpostavitev odnosa med uporabnikom in psom bistvenega pomena. Po določenem času je Sky skupaj z vaditeljem opravil izpit A. To pomeni, da sta vaditelj in pes šla po poti z ovirami, ki jih pes mora ustrezno nakazati, vaditelj pa je pri tem imel zavezane oči. Ko sta izpit A opravila, je nastopila faza prenosa. V tem času smo se dobivali dnevno. Pes se je učil upoštevati mene, jaz pa sem se učila ukazov in načinov, kako ga moram usmerjati. Ko smo vse to osvojili, je nastopil izpit B. Na tem izpitu sva morala s Skyjem pred komisijo in vaditeljem prehoditi pot, ki smo jo skupaj vadili in je ena izmed poti, ki jo redno uporabljam.
Eden izmed pogojev, da oseba lahko zaprosi za psa vodnika, je, da zna prehoditi pot sama s pomočjo bele palice. Pes sam od sebe nikoli ne ve, kam je treba iti. Vsako pot, ki se jo učiva, moram najprej znati prehoditi sama. Sky pa je tam, da mi s tem, ko ga usmerjam z različnimi ukazi, nakaže ovire (stopnice, pločnik, zebra, semafor idr.). Ob ovirah se ustavi, moja naloga pa je, da s pravilno uporabo bele palice preverim, zakaj se je ustavil. S tem skrbi, da so moje poti varne, kar prispeva tudi k večji samozavesti in občutku samostojnosti.
V mestih je za orientacijo slepih in slabovidnih ključni talni taktilni vodilni sistem (TTVS), sestavljen iz strateško nameščenih taktilnih oznak; treba pa je zagotoviti tudi dostop do storitev in informacij. Kako ocenjujete dostopnost slovenskih mest in javnih storitev za osebe z okvaro vida? Kje bi želeli še izboljšave?
TTVS največ uporabljam v Ljubljani, tako da neke splošne ocene o tem, kako je drugje, ne morem podati. Za poti, kjer TTVS uporabljam, pa lahko rečem, da je ta zelo dobro urejen in meni v veliko pomoč. Zelo mi je dragoceno, ko vidim, da pločnike, ki jih obnavljajo, sproti opremljajo tudi s taktilnimi oznakami. Veselim se obnovljene avtobusne in železniške postaje, saj trenutno tam taktilnih oznak ni, so pa za varnost nujno potrebne.
Pri svojem delu uporabljate tudi računalnik, na katerem potrebujete določene prilagoditve, dostopne pa morajo biti tudi spletne strani, da jih lahko preberete z bralnikom. V kolikšni meri so slovenski spletni portali dostopni slepim? Kakšne napake pri dostopanju do spletnih vsebin vas najbolj motijo?
Vsebine na spletnih straneh postajajo za osebe s slepoto in slabovidnostjo vse bolj dostopne. K temu zagotovo prispeva vse večja ozaveščenost tistih, ki spletne strani oblikujejo, v veliko pomoč pa je tudi programska oprema, ki jo osebe z okvaro vida uporabljamo, ta se tudi ves čas nadgrajuje. Meni pri uporabi spletnih strani največji izziv predstavljajo slikovne vsebine, ki niso opremljene z opisi. Si pa pri tem pomagam z različnimi aplikacijami (predvsem na telefonu) ali pa za pomoč prosim osebo, ki vidi.
Dokazujete, da kljub slepoti lahko živite neodvisno življenje in se aktivno udejstvujete v javnem in profesionalnem okolju. Kaj bi danes svetovali ljudem, ki se soočajo z različnimi oviranostmi?
Konkretnega nasveta nimam, saj verjamem, da vsak po svoji poti hodi v tempu, ki ga v tem trenutku zmore, kar pa ne pomeni, da ne more biti drugače. Z ovirami se srečujemo vsi, ne glede na to, iz kakšnih okoliščin prihajamo. Kar se mi zdi pomembno, je, da ostanemo radovedni in se sprašujemo, kaj za nas naše ovire pomenijo. Kako jih doživljamo? V kolikšni meri se z njimi identificiramo? Kako jih sprejemamo? Kako doživljamo odzive drugih na naše ovire, kakšen odziv potrebujemo? Kako pa mi doživljamo ovire, s katerimi se srečuje nekdo drug?
To so nekatera izmed vprašanj, ki si jih lahko postavimo vsi. Zaradi potrebe po pripadnosti si pogostokrat rečemo: “Zakaj on lahko, jaz pa ne morem? Kaj je narobe z mano?” Pomembno je, da skušamo odložiti to breme. Vsak se s svojimi ovirami sooča na svoj način, v skladu z lastnimi zmožnostmi, ki pa so odvisne od številnih dejavnikov. Verjamem, da ima vsak od nas v sebi potencial za spremembo. Doseganje sprememb je proces, ki od nas zahteva čas, pogum in vztrajnost. Je pa tudi proces, ki nam ponuja več notranje svobode, saj lahko nevrotično trpljenje, ki ga v nekem trenutku lahko doživimo tudi kot nespremenljivo in neobvladljivo, postane normalen izziv, ki je neizogiben del našega življenja in ponuja trenutke, iz katerih se lahko še kaj naučimo.
C. Š.