Marko Milosavljević, sicer profesor na FDV, je močno vpleten v pisanje slovenske medijske zakonodaje, pri čemer se vedno zgodi paradoks, da zakonodajo, ki jo je sam pomagal pisati, potem sam v medijih tudi kritizira. Tudi pri padli medijski zakonodaji je bilo tako.
Tokrat je bil na Odmevih kritičen do tega, da bodo večino iz bomboniere javnega denarja, namenjenega medijem, dobili lastniki, ne pa sami novinarji, ki jih bodo potem ti lastniki odpustili. Kot pravi, zakon ni dober in zakon novinarjem ne zagotavlja skoraj ničesar, zagotavlja predvsem denar lastnikom, kar naj bi bilo pomembno predvsem za politiko, ki si na ta način lahko pridobi naklonjenost lastnikov in določenih medijev v letu pred volitvami.
Premislek – ki ga sicer na desnici že dolgo izpostavljajo – je sicer vsekakor na mestu, a vendarle je potrebno poudariti, da je Milosavljević v času prejšnje vlade po medijih nastopal s tezo o tem, kateri mediji bi morali in kateri ne bi smeli prejemati sredstev iz javnega razpisa za medije, pri čemer so ga seveda vedno izključno motili le desni mediji, prav nikoli pa ni nič rekel proti medijem hobotnice Martina Odlazka ali Stojana Petriča. Seveda je bila takrat logika povsem druga: združeni mediji levice so se kljub razlikam in različnim interesom vsi skupaj z levo politiko borili za to, da uničijo tretjo vlado Janeza Janše.
Davek na tuje spletne platforme je fatamorgana levice
Dotaknil se je tudi slavnega “davka na tuje spletne platforme”, ki jih levica v javnosti že dolgo podpira, a vedno s figo v žepu. Spomnimo, da je t. i. “netflix” davek v prejšnjem davku uničila prav leva večina v parlamentu (koalicija je imela defacto le 44 glasov, brez odpadniških poslancev SMC).
Milosavljević govori o “pomanjkanju politične volje, delno tudi pri pomanjkanju interesa, da tako rečem, ali pa iniciativnosti državnih uradnikov. Ker oni od tega nimajo nič, ker bodo morali pisati zakon, ki bo zahteven, ker se bojijo odzivov in ker je najbolj ležerno seveda čakati na druge.” Videti je, da Milosavljević ne razume, kako ustvarjati zakonodajo ali pa se namerno dela neumnega. Uradniki na ministrstvih so seveda le strokovno osebje, ki izpolnjuje politični kompas trenutnega vodstva, ki za to prevzema tudi politične posledice. Edini razlog, zakaj tuje spletne platforme do zdaj niso bile obdavčene – niti tiste, za prenašanje vsebine (streaming), kaj šele za socialna omrežja – novinarka je celo sugerirala, da bi moral zakon o medijih obdavčiti Facebook, X, TikTok in druge spletne platforme, kar bi seveda bil svetovni unikum in razlog, da se le ti umaknejo z nepomembnega dvomilijonskega trga. A Milosavljević ji tega ne pove. Namesto tega se mu zdi, da so krivi politiki in uradniki …
O koncentracijah govori zdaj, v pretekli vladi je bil tiho…
Glede nedavnega odpuščanja na Večeru (spomnimo že dlje časa ga obvladuje hobotnica Martina Odlazka) ima zanimivo mnenje, ki ga v prejšnjem mandatu nikoli ni izrekel oz. se okoli njega opredelil. Motijo ga namreč medijske lastniške koncentracije. Še več – v preteklosti je aktivno napadal medijsko zakonodajo prejšnje vlade, ki je eksplicitno želela urediti vprašanje medijskih koncentracij.
Zdaj ga zanima, “zakaj so politika, ministrstvo za kulturo, AVK (Agencija za varstvo konkurence) in druge regulatorne institucije v preteklih 20 letih zgolj opazovali koncentracijo.” Ugotavlja, da so bili medijski prevzemi že dolgo na meji zakonitosti.
Res je – a Milosavljević kot medijski strokovnjak, ki so ga levi politiki vsakič klicali zraven, ko je bilo potrebno ustvarjati zakonodajo na področju medijev, je ves čas del tega problema. Vsakič namreč pozablja omeniti, da je bil sam zraven pri pisanju čisto vsakega medijskega zakona do zdaj. Tudi prejšnjega, ko je ministrstvo za kulturo vodil Vasko Simoniti. Medijski zakon, ki je bil v medijih in na aktivistični levi ulici popljuvan kot “napad na svobodno novinarstvo”, je v resnici pisal tudi on (ter med drugim zdajšnji ustavni sodnik Rok Čeferin). Ministrstvo ga je takrat prevzelo in modificiralo. V resnici je tako takrat kot tudi zdaj kritiziral svoj izdelek. Ni namreč kritiziral ne modifikacij, ampak tudi celoten izdelek, ki ga je sam pomagal pisati – že takrat je namreč v Bruslju pričal, da zakon ne naslavlja težav novinarjev. Očitno jih Milosavljević sam ni znal naslavljati.
Zakaj so medijski strokovnjaki in aktivisti začeli napadati zakon Aste Vrečko?
Postavljamo vprašanje, zakaj t. i. “stroka” (ki tradicionalno zastopa interese levih političnih omrežij) in ulica politične levice napada medijsko zakonodajo, ki je dejansko vse to, kar so aktivisti v letih 2020–2022 zahtevali. V tistih letih je ulica zahtevala več davkoplačevalskega denarja za medije, novi zakon jim to željo izpolnjuje. Zahtevala je pogrom nad desnimi vplivniki na socialnih omrežjih – tudi to željo jim novi zakon izpolnjuje.
Morda gre za globlja trenja na levi politični sceni med samimi politiki in lastniki medijev, ki svoje medijske hiše uporabljajo predvsem za politično-poslovni agitprop. Jasno je, da je sporno, če se ministrica za kulturo na eni strani promovira v medijih hobotnice Martina Odlazka, nato pa ta ista hobotnica dobi večino sredstev na medijskem razpisu, že po inerciji, ker je v njej skoncentriano tako veliko medijev. Pri tem pa se pojavlja vprašanje, ali takšna koncentracija, kjer se državni denar posifonira v le nekaj velikih črnih lukenj, odgovarja drugim akterjem na medijskem trgu, ki so prav tako privrženi politični levici in imajo določen vpliv. Morda je politična levica vendarle spoznala, da so ustvarili ruski model oligarhov, ki lahko čez čas škoduje tudi njej sami. Na drugi strani pa rešitve seveda ne vidijo v večji liberalizaciji trga, v manjšem številu državnih intervencij in več prostih podjetniških pobudah. Nasprotno. Milosavčljević v intervjuju agitira za VEČ davkoplačevalskega denarja javnim medijem – tistim, ki že leta katastrofalno poslujejo in proizvajajo novinarske izdelke, ki jim zaupa vse manj ljudi. Tako je krog samodestrukcije zaključen.
I. K.