“Škoda da je v levih strankah še vedno toliko ideologije, da ne premorejo državotvornosti niti pri varovanju naših meja. Tudi tu se je izkazalo, kako destruktivna je aktualna opozicija,” je v pogovoru med drugim poudaril minister za notranje zadeve Aleš Hojs in v povezavi z lockodownom tekom velikonočnih praznikov dodal, da se glede zaprtja zanese na stroko. “Popolnoma se zanesem na napovedi stroke. To pomeni, da v prvem trenutku, po 11 dnevih ne bo videti učinka, bo pa ta viden v naslednjih tednih, ko bi se tudi zaradi tega zaprtja epidemija morala umiriti.”
Kaj odgovarjate tistim, ki so vložili pobudo za presojo ustavnosti odloka o prehajanju meje? Mar odlok res razbija družine, kot je v pobudi svoj pravni interes izkazoval nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar? Mimogrede, urednik Požareporta Bojan Požar mu je ob napovedi omenjene pobude tvitnil: “Spoštovani ex minister, iskreno sožalje. So pa to evidentno vaše osebne zadeve, zato ni jasno, zakaj jih nenadoma tako obešate na veliki zvon. Pred časom ste pa za vsako figo očitali medijem, da posegajo v vašo zasebnost. Ko ste se razhajali, npr. z vašo bivšo … sodnico …”
Nekdanji pravosodni minister Aleš Zalar je moj gimnazijski sošolec. Zato sem mu prek Twitterja kar neposredno odgovoril, da me žalosti, da politizira žalostno okoliščino njega in njegove partnerke. Politizira zato, ker je primer, kot ga je opisal, zajet v izjemah odloka, ki dovoljujejo prehod državne meje. Celo nekoliko ponižujoč do slovenske policije oziroma mož in žena v modrem je zvenel. Kot da bi to bili ljudje brez čustev in empatije do vsakodnevnih človeških tegob in skrbi. Povsem razumljivo je, da smo ljudje različnih političnih prepričanj, manj pa je razumljivo, da se tudi najtežje človeške okoliščine, kar smrt v družini nedvomno je, izrablja v politične namene.
Kako je s plačevanjem glob v primeru, ko si vseeno želimo zapustiti državo? Gre res le za “inovativno polnjenje proračuna”, kot vam očita nekdo iz SD?
Nikakor ne. Namen omejitve gibanja pri potovanjih iz države je bil izključno dodatno omejiti stike in možnost prenosa okužb. Ne moremo se slepiti, da pri nas živi in dela veliko število tujcev, ki praznike preživljajo v matičnih domovinah, pretežno v Bosni. Tam in na celotnem Balkanu je epidemiološka situacija zelo slabo, zato je bila omejitev potovanj iz države po moji oceni zelo upravičena. To, da lahko ob plačilu kazni državo zapustite, pa je bilo samo pojasnilo na nekatere očitke, da smo v ječi. Tudi omejitev hitrosti v cestnem prometu vam ne preprečuje, da vozite hitreje, kot je dovoljeno, boste pa, če vas policija pri tem ustavi, plačali kazen. Podobno je z omejitvami, ki so zapovedane v vladnih odlokih za zajezitev epidemije. Policija vam kršitev ne more fizično preprečiti, vas bo pa ob kršitvah oglobila. Velika večina ljudi namene in cilje odlokov razume in spoštuje, tisti, ki pa jih namenoma kršijo in provocirajo, pa uživajo, čeprav so v manjšini, neizmerno veliko pozornost levo usmerjenih medijev, tudi nacionalne televizije. Zato se zdi, da jih je veliko.
Ko sva ravno pri državnih mejah. Se nam obeta nova strategija varovanja meje s Hrvaško? Brali smo namreč, da načrtujete skupne patrulje s policisti drugih članic EU. Kako bo to videti v praksi?
Kot veste, je opozicija že dvakrat preprečila, da bi na našo schengensko mejo napotili Slovensko vojsko. Zato je bilo treba stopiti v stik s policijami članic EU z zaprosilom za pomoč pri nadzoru naše meje. Odzvalo se je kar nekaj držav, čeravno ne s prav velikim številom policistov, ki so jih pripravljene napotiti k nam. Jasno je, da ti policisti ne bodo mogli v celoti nadomestiti naših vojakov na meji, bodo pa vsaj deloma okrepili naše patrulje. Škoda, ker je v levih strankah še vedno toliko ideologije, da ne premorejo državotvornosti niti pri varovanju naših meja. Tudi tu se je izkazalo, kako destruktivna je aktualna opozicija.
Se lahko ponovi leto 2015, kar zadeva vdor ilegalnih oziroma nezakonitih migrantov? Je EU dojela problematiko?
Evropa je v letu 2015 doživela hudo in grenko lekcijo. Od takrat dalje se vsi zavedamo, da je varovanje zunanjih meja EU ključno pri preprečevanju nezakonitih vdorov migracij. Seveda sistemi še vedno niso dodelani optimalno, a je migracijski tok precej bolj pod nadzorom. V lanskem letu je po uradnih podatkih v EU vstopilo okoli 100.000 ilegalnih migrantov, kar je še vedno velika številka, a daleč od tiste izpred let. Mora pa nas skrbeti, da več kot 15 odstotkov teh, ki so prišli v območje držav EU, poskuša pot proti želenim ciljem (največkrat Nemčija, Italija, Nizozemska) opraviti čez Slovenijo. To nam narekuje postavitev dodatnih tehničnih ovir na tej poti, krepitev moštva na naši južni meji in skladno s pravkar sprejeto novelacijo azilne in tujske zakonodaje tudi hitrejše in strožje postopke zoper tiste, ki azilno zakonodajo izigravajo.
Nedavno ste se prek videokonference pogovarjali s podpredsednikom Evropske komisije za spodbujanje evropskega načina življenja Margaritisom Schinasom. O čem je potekal pogovor? Verjetno ne o nesvobodi medijev ali pač?
Ne, o tem nisva govorila. Pogovor je potekal na temo našega prihajajočega predsedovanja. Prav notranji ministri smo zaradi novega pakta o migracijah in azilu, ki ga je komisija predstavila lansko jesen, nosilci ene najbolj žgočih in vročih tem, ki bo še nekaj časa visoko na prioritetni listi evropskih držav. Margaritis Schinas je izkušen bruseljski politik, hkrati pa se, ker je Grk, zaveda, kako težko bo najti ravnovesje pri iskanju skupnih rešitev med državami. Če nekateri zagovarjamo, da je obvezna relokacija migrantov mogoče res le v izjemnih situacijah, si nekatere države to predstavljalo kot tekoče, redno izvajanje novega pakta. Precej razlik je tudi pri vlogi in pristojnosti agencij, ki so vključene v delo z migracijami (EASO, Frontex). Ne nazadnje so ena ključnih problematik sekundarne migracije, migracije torej, s katerimi se sooča tudi Slovenija. Da migranti niso s padali prišli na slovensko-hrvaško mejo, je dejstvo, ki ga dobro razumejo tudi v drugih državah EU, ki nimajo zunanje meje EU in se srečujejo s sekundarnimi migracijami. Ključno je varovanje naših zunanjih meja, ob tem pa uspešno, hitro vračanje tistih, ki do azila niso upravičeni, v države izvora. To so v tem trenutku prioritete, ki jih kot ključne prepoznavajo vse države EU, je pa tako kot vedno »hudič v podrobnostih«. Podpredsednik Evropske komisije je v pogovoru izpostavil nekaj zelo konkretnih in zanimivih idej, zato so taki pogovori zelo koristni. Upam, da nas pred začetkom predsedovanja tudi obišče, saj je podpora ključnih politikov EU pri predsedovanju vsake države zelo pomembna.
Sicer pa je z migracijami verjetno povezana tudi nedavno sprejeta novela zakona o prijavi prebivališča. V neki garsonjeri ne bomo več našli sto oseb …
Ta je bolj kot z migracijami povezana z delovnimi dovoljenji in zaposlitvijo tistih, ki delo opravljajo pri slovenskih delodajalcih v tujini. Izkazalo se je, da za prijave prebivališča, ki so pogoj za pridobitev delovnih dovoljenj, obstaja črni trg fiktivnih prijav, ki po eni strani omogoča najemodajalcem neupravičene zaslužke, po drugi pa omogoča fiktivne prijave in zlorabo zakonodaje. Verjamem, da smo z novelo naredili prvi korak k vzpostavitvi reda na tem področju. Bo pa potrebnega še kar nekaj dela, posebej inšpekcijskih služb in policije, da se bo zadeva uredila. Tudi priprava podzakonskega akta, ki bo definiral površinske standarde, naju z ministrom Vizjakom še čaka.
Kdaj bodo morali tujci, ki pri nas prebivajo dlje časa, znati slovensko?
Nov zakon o tujcih je sprejet. Pri znanju slovenskega jezika se srečujemo z dvojno problematiko. Prva je ta, da imamo kar nekaj poklicev, kjer nam primanjkuje delovne sile in je uvoz tujcev za to delo nujen (gradbeništvo, komunalne storitve, gostinstvo …). Če želimo to vrzel zapolniti, je za te vrste delavcev takojšnje znanje slovenščine precejšnja ovira. Se pa pričakuje, da se ti delavci ob svojem delu, ki ga tu opravljajo začasno, še preden dobijo dovoljenje za stalno prebivanje in delo, našega jezika naučijo. Druga pa je združevanje družin, kjer se, ko ti delavci svoje družine združujejo, srečujemo z dejstvom, da mnogi člani družin še leta po tem, ko zaživijo tu, ne znajo niti se ne trudijo, da bi se naučili slovenskega jezika. Zato smo zakonodajo spremenili tako, da je že ob začasnem prebivanju pri združevanju družin potrebno osnovno znanje slovenskega jezika, pri stalnem dovoljenju za prebivanje pa je zahtevana višja stopnja znanja slovenskega jezika. Prepričan sem, da bo ta zakonska zahteva motivirala vse tiste, ki želijo ostati pri nas, da se bodo naučili tudi našega jezika. Primerov, ki jih ni malo, ko žene ali otroci tujih delavcev pri nas v zdravstvenem domu ali šoli potrebujejo prevajalca, ne smemo več tolerirati. Ko se naši delovni migranti zaposlijo v Avstriji ali Italiji, je vsem jasno, da se morajo jezika dežele, kjer začasno delajo, naučiti. Tudi zato smo rok za možnost združevanja družin podaljšali z enega na dve leti. Odločitev, da se z družino nekam preseliš, mora vključevati tudi odločitev, da se boš v družbo, kamor prihajaš, integriral. In znanje jezika je eden ključnih znakov, da integracijo jemlješ resno. Pri tem ne gre za nikakršno fobijo pred tujci, kar je ob sprejemanju zakona izpostavila posebej stranka Levica, ampak za povsem evropsko normo ohranjanja naše tradicije, kulture, izročil in jezika.
Gospod minister, povejte nam, ste po letu dni zadovoljni z delom vlade?
Mandat je izjemno težak. Po eni strani imamo opraviti z epidemijo, ki je že več kot sto let nismo doživeli, po drugi pa imamo opraviti z recidivi komunizma, ki se izražajo v aktualni opoziciji, za katero je vsaka vlada, ki ni njihova, naravna katastrofa. Nikoli si nisem predstavljal, da lahko v 21. stoletju celo za ceno mrtvih gradiš svoj politični program in rušiš prizadevanja vlade za zajezitev epidemije. To, kar dela naša opozicija v letu, ko niso na oblasti, v spregi z večinskimi mediji, ki jih kontrolirajo, kaže, da smo še daleč od resničnega medijskega pluralizma in demokracije. Ko izgubiš oblast, potem ko imaš leta in leta vse vzvode oblasti v svojih rokah, ko si si postavil tako imenovano civilno družbo, ki jo bogato plačuješ iz državnih sredstev, kot zvočnik za svoje malverzacije, čeprav obvladuješ vse ključne medije v državi, je napad in destrukcija res še edino, kar premorejo. Menim, da se je vlada zelo dobro odzvala na pandemijo, pri čemer bi gotovo kakšno potezo lahko naredila prej in bolje. Kdor dela, greši, le tisti, ki nič ne dela, ne more grešiti. A to smo videli v Šarčevi vladi, ki je bila brez idej in brez rešitev, zato ni čudno, da je vrgla puško v koruzo in zbežala z bojnega polja.
Med člani vlade je velika mera zaupanja in prav vsak od nas po svojih najboljših močeh dela za dobro te države. Resnici na ljubo, opozicija nobenih resnih in argumentiranih očitkov v tem letu ni bila sposobna nasloviti na delo vlade. Vse se je koncentriralo v floskulo, da ne komuniciramo optimalno in da nam zato ljudje ne zaupajo. To, da smo napačno komunicirali, je le piar tistih, ki vseskozi rušijo ukrepe. Ukrepi, ki smo jih uvedli, so pomagali gospodarstvu in prebivalstvu, smo med prvimi državami sveta po pomoči državljanom v pandemiji, padec proizvodnje je bil manjši, kot so ga napovedovali strokovnjaki, in tudi okrevanje po pandemiji se kaže bliže. Tudi cepljenje poteka bolje in hitreje kot v drugih državah EU, a tega v poročilih ne boste zasledili. Tisti, ki usmerjajo glavne medije, že vedo, zakaj se ti podatki zamolčijo. Seveda si pred letom nisem predstavljal, da bo boj z epidemijo tako dolg in krut, zato je tudi ocena dela vlade neizogibno povezana s to nadlogo.
Kaj pa z delom policije? Če se malo pošalim, slišati je, da “na policiji bijete totalno vojno”, če citiram Dnevnikovega novinarja.
Zanimivo je poslušati tiste, ki o policiji in njenem delu v preteklosti na eni strani pišejo superlative, na drugi pa razglabljajo, kako se je pri nas v tridesetih letih razširila korupcija, klientelizem, kriminal belih ovratnikov, divja privatizacija in podobno. Nobene vojne ne bijem, vse, kar želim, je − in tako usmerjam tudi delo policije −, da zakon velja za vse enako in da ni prvo- in drugorazrednih. Tudi precej več dela in naporov pričakujem od pristojnih pri svojem delu. Prav zgrožen sem, če se okoli 15. ure sprehodim po avli ministrstva in policije in vidim množico zaposlenih, ki nestrpno čakajo, da bodo “pravočasno” zapustili službo. Prizori me spominjajo na kakšno tovarno, kjer so delavci za tekočim trakom zapuščali prostore točno ob uri, da so jih nadomestili oni v drugi izmeni. Res je pri preiskovanju kaznivih dejanj težko vse normirati ali ustrezno izmeriti količino opravljenega dela, a to, da se zadeve leta in leta ne premaknejo, za izbrance obležijo v predalih ali celo zaradi nedela zastarajo, niso lepo ogledalo dela organov pregona. Gotovo policija ni edini deležnik pri neuspešnih preiskavah, posebej gospodarskega kriminala, zato si prizadevam za boljše sodelovanje med tožilstvom in policijo ter jasno razmejitev odgovornosti enih in drugih. Po drugi strani pa je res, da ocenjujem, da tudi policija ne more biti sistem, kjer so funkcije in položaji večni, zato želim z novo zakonodajo, ki je v usklajevanju, omogočiti, da bo tudi znotraj policije na nižjih ravneh prihajalo do prepotrebne fluktuacije kadrov, idej, načinov dela in novih pristopov.
Kakšna bo vloga avtocestne policije?
Avtocestna policija bo prevzela vlogo, kot jo imajo druge policijske uprave. Teritorij avtocest bo območje, kjer avtocestna policija ne bo skrbela le za prometno varnost ali usmerjanje prometa, ampak bo preiskovala in preprečevala kazniva dejanja, skrbela za javni red in mir ter izvajala vse pristojnosti, ki jih policija ima. Ideja o avtocestni policiji ni nova, sem pa vesel, da smo svojo napoved na začetku mandata, da bomo ustanovili avtocestno policijo, že realizirali.
Nekaj ste že povedali, a vseeno. Kako sodelujete z organi pregona, NPU, s tožilstvom, z ministrstvom za pravosodje?
Kot sem dejal že malo prej, želim med vsemi temi deležniki vzpostaviti jasno razmejitev pristojnosti in odgovornosti. Nesprejemljivo je, da si drug drugemu podajajo delo, ki bi ga morali opraviti sami, ali si celo očitajo odgovornost za slabe rezultate. Prepričan sem, da je v vseh teh sistemih množica dobrih, poštenih in strokovnih kadrov, ki so svoje delo sposobni opravljati izvrstno, le omogočiti jim treba to. Z ministrico za pravosodje, vrhovnim državnim tožilcem, direktorjem policije, direktorico NPU in mnogimi strokovnjaki smo veliko govorili o možnostih izboljšav. Imam občutek, da si vsi želijo več reda in zagotavljanja pravne države, zato menim, da gredo prizadevanja v pravo smer.
Za konec najinega pogovora. Se strinjate s tvitom državnega sekretarja Vinka Gorenaka, ki je o Zorčičevem neodstopu zapisal: “Levica hrepeni po oblasti in ne zna živeti v opoziciji.”
Vsekakor. To je rakrana naše demokracije. Menjava političnih opcij na oblasti je osnova vsake resne demokracije, česar pa naša levica za zdaj še ni sposobna sprejemati. Kot je izjemno lepo dejal minister Simoniti, so le trompetengold ideologi, ki skrbijo samo za lastne privilegije in privilegije tistih, ki jim dovolj glasno in jasno “ofirajo”.
Bo vlada končala mandat?
Verjamem, da se je v državnem zboru oblikovala zadostna večina poslancev, ki so prepričani, da je v teh časih najprimerneje mandat končati redno. Od njih je namreč odvisno, kako bo z našo vlado. Poslanci so tisti, ki odločajo o dolžini naših mandatov.
Bi še kaj dodali?
Na koncu bi se rad vsem, ki cenijo napore vlade in upoštevajo omejitve, ki so sprejete za to, da čim bolj omejimo širjenje virusa, iskreno zahvalil. Njim gre zasluga, da se bo počasi stanje le izboljšalo. Tistim pa, ki namerno kršiti odloke in to počno pod krinko boja proti tej vladi, sporočam, da najbolj škodijo sebi in množici vestnih, prizadevnih in nadčloveško obremenjenih zdravstvenih delavcev. Razmislite o svojih nerazumnih potezah.
Biografija
Aleš Hojs se je rodil leta 1961. Leta 1988 je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani in pridobil naziv univerzitetni diplomirani gradbeni inženir. Po diplomi je bil najprej zaposlen kot nadzorni inženir na Republiški upravi za ceste, leta 1990 se je zaposlil kot odgovorni projektant pri podjetju GIVO, v obdobju 1992–2006 pa je bil sprva vodja vzdrževanja, nato pa direktor sektorjev v Javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija v Ljubljani. Svojo poklicno pot je v letih 2006–2010 nadaljeval kot član uprave DARS, d. d., kjer je bil vodja upravljanja, vzdrževanja in cestnin za področje slovenskih avtocest, kjer je uspešno izpeljal projekt uvedbe vinjet. V tem času je tudi vodil nacionalni odbor svetovnega cestnega združenja PIARC in bil član upravnega odbora združenja evropskih avtocestnih koncesionarjev ASECAP. V letih 2010–2012 je bil prokurist in tehnični direktor Kranjske investicijske družbe. V času druge Janševe vlade (2012–2013) je bil minister za obrambo. V tej vlogi je med drugim uspešno razdrl pogodbo s podjetjem Patria, padlim žrtvam osamosvojitvene vojne izkazal primerno čast s poimenovanjem vojašnic in uspel s predlogom predsedniku republike, da vsaj ob praznikih pred predsedniško palačo stoji častna četa Slovenske vojske. Po koncu ministrovanja je nadaljeval svojo strokovno poklicno pot na predstavništvu družbe DRI za JV Evropo v Beogradu, upravljanje investicij, d. o. o. Tam je po naročilu Svetovne banke in drugih kreditodajalcev vodil nadzor graditve avtocest. Kasneje je v tej družbi vodil področje cest, avtocest in razvojnih projektov ter bil odgovoren za nadzor nad izvajanjem večmilijonskih infrastrukturnih projektov. Je ustanovni član Inženirske zbornice Slovenije, bil je član upravnega odbora Združenja za svetovalni inženiring pri Gospodarski zbornici Slovenije in je član nacionalne liste presojevalcev, ki so usposobljeni za reševanje sporov po merilih FIDIC. Že šesto leto vodi Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, bil pa je tudi član upravnega odbora Nogometnega društva Slovan. Od leta 2017 je član SDS. Do imenovanja za ministra je bil predsednik Odbora za obrambo pri Strokovnem svetu SDS.
Petra Janša