“Sem malo prizadet, da po 33-ih letih samostojne Slovenije Milan Kučan še vedno tako aktivno razdvaja slovenski narod. Mi moramo končno začeti dihati z obema kriloma pljuč,” je glede Kučanove nenaklonjenosti sodelovanju preko levega in desnega pola v oddaji Ura moči komentiral zgodovinar dr. Jože Možina, ki pravi, da se bo v primeru nenaklonjenosti sodelovanju naš krog vrtel nazaj.
V tokratni oddaji Ura moči na Planet TV je bilo veliko pozornosti usmerjene v dražgoško bitko, kjer se obuja partizansko mitologijo. Zgodovinar in poslanec Svobode dr. Martin Premk je uvodoma povedal, da se v Dražgošah odvija osrednja partizanska proslava od sredine 70-ih let prejšnjega stoletja. Sčasoma so Dražgoše po njegovih besedah postale največji praznik upora proti okupatorju zaradi dveh sporočil, ki jih nosijo, “to je kljubovanje, upor proti okupatorju, in nenazadnje tragika II. svetovne volje pri nas, tragika nacističnega nasilja, ko je nastradalo ogromno civilnega prebivalstva”.
Možina je pojasnil, da je začel interes za partizansko gibanje v 70-ih letih, pa tudi prej, pojemati, in takrat je padla politična odločitev, da se zgradi spomenik v Dražgošah. Končan je bil leta 1976, pri odkritju pa ni manjkal niti Tito. “Na ta način so poskušali spodbuditi interes za te zadeve. Mislim, da je bil ta kraj izbran relativno napačno, izbran je bil kot nek mitološki kraj in se mu je za potrebe propagande pripisalo tudi stvari, ki se tam niso zgodile oziroma se niso zgodile na tak način, kot se je praznovalo in se žal praznuje še danes.”
Možina poudarja, da je bilo falsificirano marsikaj, denimo število padlih okupatorjev. V resnih zgodovinskih knjigah in člankih je pisalo, da je padlo 2 tisoč okupatorjev, potem 500 in tako naprej. “Zveza borcev je pred dobrimi 20-imi leti na svoji spletni strani pisala še, da jih je padlo več kot 100,” je pojasnil, čeprav je bilo že precej prej znano, da je bilo ubitih precej manj (26 okupatorjev, 9 partizanov). “Kar pa je napačno tukaj, je, da je na spomeniku napisano, da je šlo za veliko zmago,” je bil kritičen, saj so se partizani umaknili, pobiti pa so bili domačini.
Po besedah Premka so s številkami pretiravali tako, kot še danes pretiravajo politiki, pa tudi tisti, ki so bili udeleženci bitke, ki so hoteli sami sebe izpostaviti. Zgodovinar Ferenc je po njegovih besedah že v 70-ih letih pisal o številkah 26, 27 mrtvih, zgodovinar Mikuž je že na začetku 60-ih let govoril o 26, 27 mrtvih Nemcih. “Tako da s številkami niso pretiravali zgodovinarji niti v času prejšnje države, ampak so politiki.” Na to pa je Možina odvrnil, da to ne drži, ker je v Cankarjevi založbi izšla knjiga Zgodovina Slovencev, kjer so tudi pretiravali, da jih je padlo nekaj 100.
Na vprašanje, kaj Dražgoše predstavljajo, tudi za tiste, ki vsako leto tja romajo, je Premk odgovoril, da se spominja zmage in tragedije. “Nemci so obkolili partizane na Neretvi, partizani so se prebili z velikimi žrtvami, se pravi so zmagali. Nemci so obkolili partizane v Sutjetski, partizani se prebijejo z velikimi žrtvami in kdo zmaga, partizani. Rdeča armada obkoli Nemce v Stalingradu, Nemcem ne uspe preboj, zmaga rdeča armada. Tako da Dražgoše so zmaga,” je navedel Premk. Možina pa je priznal, da ima sam tukaj malo drugačen pogled. “Poljanska vstaja, knjiga, ki jo je gospod Premk napisal, piše o tem, da je partizansko gibanje po vzpostavitvi te vstaje začelo razpadati zelo hitro. Mislim, da je nekje 240 borcev zapustilo Cankarjev bataljon in da jih potem v Dražgoše pride nekaj čez 90. Še v Dražgošah mislim, da jih 12 pobegne. Kakorkoli, ne more to biti zmaga. Zakaj ne, tukaj se ne sme ideološko gledati, dajmo končno poslušati ljudi, ki so to doživeli,” pa vztraja Možina.

Možina je govoril s 3–4 domačini, tudi s predsednikom zveze borcev Jelencem, ki je povedal, kako je bilo. “Prišli so v Dražgoše, imeli mitinge, nagovarjali domačine, da bodo branili Dražgoše do konca. Starejši možakarji, ki so bili avstrijski vojaki, so rekli, vi ne boste zdržali nemškega pritiska tukaj, to ni mogoče. Predlagali so jim, da se umaknejo na Jelovico, da jim bodo tja nosili hrano.”
Na vprašanje, ali se jima zdi pravilna ocena, da je največji kamen spotike, kako bi morali takrat ravnati partizani, je Premk dejal, da so partizani izbrali Dražgoše po večdnevnih bojih na Pasji ravni, ker je vas izredno primerna za obrambo. “Oni so želeli od tam nadaljevati boj. Nekateri domačini so bili prestrašeni, nekateri navdušeni. Obstaja več pričevanj. Partizani so se po treh dneh boja umaknili, ker so potem nadaljevali boj. V Dražgoše jih je prišlo nekaj čez 200, ne 90. V sami poljanski vstaji se je bataljonu pridružilo nekih 380 ljudi, več kot 150 jih je med potjo šlo stran, ker so videli, da zadeva ne bo tako enostavna, kot so mislili.” Premk meni, da ta zadeva vseeno predstavlja pogumno dejanje, ko je Nemčija obvladovala celo Evropo, da se je bil nekdo sposoben upreti. “Nemci lahko pridejo pred Moskvo, lahko pridejo v Afriko, ne morejo pa priti v neke Dražgoše. To je bil za Nemce hud udarec, zato pa so se tako maščevali,” vztraja Premk.

Če gre za narodnoosvobodilno vojsko, mora ta braniti narod
Možina se strinja, da je bilo to pogumno dejanje, ampak je bilo dejanje proti vaščanov, ki je terjalo njihova življenja. “S tega vidika je to neodgovorno dejanje. Če gre za narodnoosvobodilno vojsko, mora ta braniti narod, ne pa, da narod izpostavlja,” je izpostavil in dodal, da so bili Nemci okupatorske zveri. Popolnoma jasno je bilo, po njegovih besedah, kaj bodo počeli, napovedali so namreč, da bodo za vsakega padlega Nemca pobili toliko in toliko ljudi. “Seveda je bilo neodgovorno, da so partizanski poveljniki, zaslepljeni s to komunistično ideologijo, govorili, da bo tam republika, da bodo Dražgoše branili do konca. To se seveda ni zgodilo.” To po njegovo ne more biti zmaga, ker niso vzdržali na položajih, kot so to obljubili, in drugič, umaknili so se na Jelovico, izgubili so 9 borcev že med bojem. Kasneje jih razbijejo nemški vojaki, enota na smučeh, na Mošenjski planini jih pade 12 ali 13, potem na Pokljuki jih pade še približno 12. “Tudi s tega vidika je bil to absolutno poraz, sploh pa je bil poraz, ker niso branili vasi, vaščanov (41 vaščanov so pobili). Problem je, da še vedno na spominku piše, da je šlo za veliko zmago.”
Domačin Franc Kavčič je v svojih spominih zapisal, da je žalostno, da so nekateri ljudje, katerih dedje, očetje so umrli v Dražgošah, to podpirali. Možina je v zvezi s tem povedal, da so bili ljudje navdušeni nad uporom proti okupatorju, niso pa bili komunisti. “To mi je isti Kavčič v pričevanju povedal.” Rekel je, da je po več kot uro govoril s 3–4 ljudmi. Premku je očital, da se je naslonil na pričevanje iz 80-ih let. Pozval ga je, naj sedaj gre med ljudi. Kritičen je bil, ker so se partizani umaknili brez napovedi, da so bili ljudje prepuščeni sami sebi. Sicer bi se v spodnjem delu vasi tudi umaknili z njimi na Jelovico. Izpostavil je, da je 41 ubitih domačinov pokopanih v kostnici tega spomenika, pa niso bili toliko vredni, da bi napisali njihova imena. To naj bi domačini tudi zamerili. “Sedaj se to dogaja kot neka politična mitološka zgodba, namesto da bi šlo za komemoracijo, spomin na pokojne. Nič ne bi bilo narobe, če bi bil tam duhovnik, da bi te zadeve blagoslovil,” je pojasnil in dodal, da je bila to namreč izrazito katoliška vas.
Žrtvovanje ljudi proti njihovi volji nikoli ne more biti nobeno junaško dejanje
Na trditev Forda Perfecta na Necenzurirano, da so Dražgoše edini primer v vsej zgodovini vojskovanja, kjer se za zločine okupatorskih enot krivi njihove nasprotnike, je Možina komentiral, da je to absurdno. “Nihče tukaj ne jemlje v bran okupatorjev. Ko zmanjka argumentov, se gre na Francijo,” je navedel Možina. Premk je namreč v oddaji povedal, da je šel lani v Oradour v Franciji, kjer so Nemci zaradi enega ubitega nemškega oficirja, ki so ga pobili partizani, ubili 643 ljudi, požgali vse, ljudi ustrelili. Ob tem pa je pripomnil: “Mislite, da majo take debate, kdo in zakaj je kriv? Za Francoze so žrtve, ki so padle za domovino, zanje so krivi Nemci kot okupatorji. A bi bilo, če bi bilo, kaj bi bilo, ko bi bilo, to je če zgodovina, o kateri resni zgodovinarji ne debatirajo.”
Možina je pojasnil, da če načrtno izzivaš okupatorja, in veš, kaj se bo zgodilo, izpostavljaš ljudi, kar pa je neodgovorno. “Upor proti okupatorju je visoko etično dejanje. O tem ni popolnoma nobenega dvoma. Žrtvovanje ljudi proti njihovi volji pa nikoli ne more biti nobeno junaško dejanje.” Premk je vztrajal, da ne gre tukaj za manko argumentov, ampak za to, da moramo imeti merila enaka za vse. “Po tej logiki je tudi TO kriva, da je JNA razrušila Gornjo Radgono, pa da so tam umrli civilisti, češ, kaj jih je izzivala,” je pripomnil. Možina pa mu je odvrnil, da so to povsem neprimerljive zadeve. “Če se že primerjamo s Francijo: Francija, ki je napadena spomladi 40, izgubi vojno, so 3 odporniška gibanja, ki se borijo proti Francozom, izgubijo 0,85 odstotka prebivalstva, pa vojna traja leto dni dlje kot pri nas. Slovenija, kjer se za izid vojne ni odvila nobena pomembna bitka, pa je izgubila 6,7 odstotka,” je pojasnil Možina. Okupacija je po njegovih besedah seveda prvotno zlo, “vendar pa način upora proti okupatorju, predvsem v prepletu z revolucijo in seveda protirevolucijo, povzroči tako strahotno krivdo oziroma žrtve med Slovenci”.

Premk je vztrajal, da so bili domačini navdušeni, da se je nekdo uprl Nemcem. Partizani po njegovo teh Dražgoš niso namenoma žrtvovali. “Kot rečeno, takrat je bila nemška armada zaustavljena pred Moskvo. Ljudje so takrat pričakovali, tudi partizansko vodstvo, hiter konec vojne. Danes vemo, da je vojna trajala še štiri leta. Ampak do takrat so bile vse vojaške operacije končane v parih mesecih.” Možina je pripomnil, da drži, da je šlo za fanatizem, če se žrtvuje domačine, otroke. Premk je dejal na to, da ljudje niso bili žrtvovani. “Seveda so bili,” je vztrajal Možina. “Pa niso bili, ker niso partizani prišli tako jasnovidni, da bi vnaprej vedeli, da bodo 11. januarja Nemci postrelili otroke, pa domačine,” je vztrajal Premk. Na to pa je Možina dodal, da se je vedelo, kaj nemška zver počne. “To, da so vas razstrelili, je bil eksemplar, da se to ne bi več ponavljalo.” Premk je na to dodal, da je torej bil to močan udarec za Nemce, če so še vas razstrelili, pa jim niso dovolili vrnitve. Ker so jih partizani premagali, so bili po njegovo Nemci prizadeti. Možina je dodal, da tukaj ne gre za zmago. Gledati je namreč potrebno z vidika ljudi, ki so bili takrat pobiti, in svojcev. “Gospod Ludvik Jelenc, predsednik borcev, on je izgubil 3 brate in očeta. Njega poslušajte, kaj je on govoril.”
Na vprašanje, kje je rešitev v teh delitvah, je Možina pojasnil, da je potrebno začeti komunicirati. “Moj način komunikacije, kar se tiče zgodovine, je napisati resno znanstveno monografijo, o kateri lahko teče debata. Med zgodovinarji, ki pripadajo bolj levemu centru, tranzicijski levici, bolj ignorirajo te stvari, mi zgodovinarji, ki smo bolj pomladno usmerjeni, pa normalno komuniciramo tudi z njihovo literaturo,” je pojasnil. Premk je dodal, da so pogledi lahko taki in drugačni, vedno tudi bodo, da pa se je potrebno glede nekaterih osnovnih stvari glede časa II. svetovne vojne strinjati.
Končno moramo začeti dihati z obema kriloma pljuč
Govora je bilo tudi o nenaklonjenosti Milana Kučana nastanku velike koalicije. “Sem malo prizadet, da po 33-ih letih samostojne Slovenije Kučan še vedno tako aktivno razdvaja slovenski narod. Že v času Pahorjeve vlade, ko je bil interes, da bi se oba pola povezala, tudi takrat je bil del poslancev SD pod vplivom Kučana in na to ni pristajal,” je izpostavil Možina in dodal, da moramo končno začeti dihati z obema kriloma pljuč. “Če se ne bomo začeli povezovati, kar je bila končno ideja nastanka slovenske države leta 91, potem se bo naš krog vrtel nazaj,” je prepričan.
Premk je zatrdil, da bi lahko dopolnil Možino, da tudi Janša že 35 let razdvaja Slovenijo. “Tako kot jo razdvaja Kučan, jo razdvaja tudi Janša. Slovenija je razdvojena, ne vem, zakaj. Ni problem sodelovati z ljudmi z drugačnimi pogledi, problem je sodelovati z ljudmi, ki lažejo, potvarjajo, ki ne držijo besede, delajo škodo svoji državi, ki so pripravljeni prodati vse samo zato, da pridejo na oblast. S tako desnico, kot je sedaj, jaz ne vidim sodelovanja,” je izpostavil poslanec Svobode. Možina pa je Premka opomnil, da je premier tisti, ki se je že večkrat zlagal.
V zvezi z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunizma je Premk izjavil, da je Janševa vlada datum uvedla z dekretom kot v času Stalina. “Tako se praznikov ne uvaja. Za kakršenkoli praznik mora biti soglasje, pa da to podrži DZ.” Možina se je strinjal, da je škoda, da je bil praznik uveden tik pred odhodom. Ob tem je Premka povprašal, ali se mu ne zdi primerno, da obstaja praznik za zamolčane žrtve komunizma, ki jih je več kot 20 tisoč. Premk pa je na to odvrnil, v znak zagovora ukinitve, da ta praznik ni zajemal vseh Slovencev, ki so v zgodovini trpeli.
Ker so poslanci koalicije sprejeli novelo zakona o varstvu javnega reda in miru, ki prepoveduje poveličevanje nacizma in fašizma, je bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni bil vključen komunizem. Premk je na to odvrnil, da sta nacizem in fašizem ideologiji, ki sta sami po sebi nasilni, rasistični, izključujoči, sovražni. “Komunizem ni to, krščanstvo ni to, ne budizem. S tem zakonom se nismo želeli vračati v zgodovino, čeprav smo spet končali pri partizanih in domobrancih. Po celi Evropi paradirajo neonacistične skupine, tudi v Ljubljani, tak zakon sprejema Švica, tak zakon imajo v Nemčiji, Avstriji, Italiji. To je potrebno, da se fašizem in nacizem takoj zatreta,” je komentiral poslanec.
Toliko zrela demokracija smo, da moramo imeti do vseh totalitarizmov enakovreden odnos
Možina je v zvezi s tem opomnil, koliko žrtev je zahteval komunizem po svetu. Kritičen je bil, da je komunizem primerjal s krščanstvom. “Problem je v tem, da se sedanja politična garnitura ponesrečeno loteva reform, pa se potem raje ukvarja z ideološkimi temami. Mislim, da Slovenija nima omembe vredne grupacije, ki s bi se sklicevala na nacizem. Če to počnejo, jih je treba kaznovati, seveda.” Izrazil je prepričanje, da bi morali komunizem vključiti v zakon, ker je ta slovenskemu narodu povzročil izredno veliko škode, ne samo žrtev, ampak tudi to vojno devastacijo, ki je bila, BDP je padel, kvalitetni ljudje so bili pobiti, šli v tujino. Kritičen je bil, ker imamo ljudi, ki govorijo ideološko, komunistično, maškarado v partizanskih uniformah, kar se ni počelo niti po vojni niti, ko je leta 1976 prišel Tito. “Toliko zrela demokracija smo, da moramo imeti do vseh totalitarizmov enakovreden odnos. Kdorkoli je pobijal ljudi v imenu neke ideologije, si zasluži enako obravnavo. Tukaj ima zakon vrzel in bo zato propadel,” je zaključil.
Ž. N.