10. oktobra pred 98 leti so prebivalci Koroške v coni A s središčem v Velikovcu odločali na plebiscitu, s katerim je bilo življenje koroških Slovencev zaznamovano za zmeraj. Namreč, Slovenci smo z njim postali žrtev lastne naivnosti in srbskih spletk, s čimer smo ostali brez 11 odstotkov rodne grude in kar 200 tisoč Slovencev, ki so pripadli sosednji Avstriji.
Čeprav je bilo predvideno, da mirovna pogodba v Saint Germainu z Avstrijo 10. septembra 1919 določi mejo med Avstrijo in Kraljevino SHS, je prišlo do spora glede Koroške. Potem ko so njen južni del zasedle jugoslovanske čete, je to povzročilo hud odpor s strani krajevnih nemških sil. Velesile so se odločile za oblikovanje posebnih komisij, da bi te preverile željo prebivalstva.
Ameriška komisija je podala oceno, da je Celovška kotlina celovit prostor, zaradi česar naj bi bila njena delitev škodljiva za njen razvoj. Ob tem pa je potrebno omeniti, da je komisija svoje delo opravljala pozimi, zato je obiskovala večinoma mesta, kjer je živelo večinsko nemško govorečo prebivalstvo – večina slovensko govorečega prebivalstva je namreč živela na podeželju. Mežiška dolina in Jezersko sta tako pripadla Kraljevini SHS, širše območje Celovške kotline pa naj bi določil plebiscit. Območje je bilo tako razdeljeno v cono A s središčem v Velikovcu in pod jugoslovansko zasedbo in v cono B (Celovec in območje severno od Vrbskega jezera), ob tem pa je bila sprejeta odločitev, da bo plebiscit tisti, ki bo odločil o razdelitvi. Sprva naj bi bil ta izveden v coni A, nato pa še v coni B, v primeru, da bi bil plebiscit v coni A ugoden za jugoslovansko stran.
Nemško govoreča stran se je osredotočila na ekonomske koristi
Tik pred izvedbo plebiscita je bilo mogoče zaslediti močno propagando na obeh straneh. Avstrijska stran je posebej poudarjala, kako je celovitost enotne Celovške kotline pomembna zaradi ekonomskih koristi, ob tem pa izpostavljala pomen bratstva med nemško in slovensko govorečimi prebivalci Koroške. Seveda pa se je propaganda povsem prilagodila slovensko govorečemu prebivalstvu, saj je potekala v slovenskem jeziku in na ves glas razglašala, da bo slovenščina v Republiki Avstriji uživala enakovreden položaj z nemščino. Na drugi strani je bilo vidno predvsem nastopanje z argumenti, ki so bili osnovani na narodni zavesti, ta pa je bila usmerjena izrazito protinemško. Pojavljati so se začeli plakati z napisi v smislu: “Ne maram za staro falirano Avstrijo — Imam rajši mlado bogato Jugoslavijo!” Jugoslovanska oziroma slovenska stran se je šele v zadnjih tednih pričela ukvarjati z gospodarskimi vprašanji.
Mnogi izpostavljajo, da slovenska stran ni znala izkoristiti kaotičnih razmer, ki so vladale v mladi avstrijski republiki, in njenega položaja v mednarodni skupnosti, ki je bil daleč od zavidljivega. Avstrijska stran je očitno uspešno propagirala, da so razmere v Kraljevini SHS kaotične, zato ne čudi, da je 10. oktobra 1920 za Avstrijo glasovalo 59,1 odstotka volivcev, za Kraljevino SHS pa 40,9 odstotka. Ni kaj, koroški plebiscit je nedvomno zaznamoval vse, ki živijo na Koroškem, še posebej koroške Slovence, rezultati tega pa so služili kot opravičilo za izvajanje agresivnega ponemčevanja južnega dela Koroške.
N. Ž.