Danes mineva 31 let, odkar sta slovenska Služba državne varnosti in vojaška varnostna služba zaradi suma izdaje vojaške skrivnosti aretirali Janeza Janšo in Ivana Borštnerja. S tem se je začela afera JBTZ, ki je poenotila ljudi in okrepila takratna prizadevanja za demokratizacijo, politični pluralizem in spoštovanje človekovih pravic ter pospešila pot do osamosvojitve.
Janeza Janšo so dan po aretaciji izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaški pripor na Metelkovi cesti v Ljubljani, kjer je že bil priprt tudi Ivan Borštner. Razlog za aretacijo Janše je bila najdba dveh listov vojaških dokumentov in magnetograma razprave 72. seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, na katerem so govorili o potrebnih aretacijah neposlušnih in problematičnih članov ZSMS. Služba državne varnosti je nekaj dni pred aretacijo v podjetju Mikro Ada opravila tajno preiskavo in našla prej omenjene dokaze, ki so zadostovali za aretacijo in pridržanje Janše.
Štiri dni po prvi aretaciji je bil aretiran in pridržan tudi takratni notranjepolitični urednik Mladine David Tasić, oblasti pa so poskušale aretirati tudi četrtega obtoženega, tedanjega odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla, a jim to ni uspelo.
Potem ko je bil Janez Janša po uvodnih zaslišanjih pripeljan v zapor poveljstva Ljubljanskega armadnega območja, sta postopek prevzela vojaški tožilec Živko Mazić in vojaški preiskovalni sodnik Milan Ranić. Sojenje, ki je sledilo, je potekalo v srbskem jeziku in za zaprtimi vrati Vojaškega sodišča v Ljubljani. Janez Janša in David Tasić kot civilista nista imela možnosti zastopanja civilnega odvetnika, ampak jima je bil dodeljen vojaški zagovornik.
Nekaj dni po aretaciji Janše, natančneje 3. junija 1988, so v sklopu protestov proti aretacijam v uredništvu Mladine ustanovili Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki je pozneje prerasel v Odbor za varstvo človekovih pravic, enega izmed pomembnejših mejnikov na poti v osamosvojitev Slovenije. Predsedovanje odbora je prevzel Igor Bavčar. V znak podpore četverici so organizirali protestno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki se ga je udeležilo preko 30 tisoč ljudi, ter množične proteste pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani. Odbor za varstvo človekovih pravic je postal najmočnejša organizacija civilne družbe v obdobju slovenske pomladi. Predstavljal je središčno točko in poenotenje sicer različnih političnih in civilno-družbenih iniciativ, zato je razumljivo, da je bila prav na njegovem zborovanju leta 1989 prebrana Majniška deklaracija.
Boj za svobodo poenotil ljudi
Sojenje četverici je trajalo do zadnjih dni meseca julija 1988, ko je senat vojaškega sodišča spoznal vse štiri za krive in vsem izrekel zaporno kazen: Borštnerju 4 leta, Janši in Zavrlu 18 mesecev ter Tasiću 5 mesecev. Na dan izreka sodbe je pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani protestiralo 15 tisoč ljudi, ki so zahtevali oprostilno sodbo. Zaradi številnih protestov s strani odbora in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, za njim pa še preostale tri. Nato je leta 1995 Vrhovno državno tožilstvo RS proces razveljavilo, vsi štirje obtoženi v aferi JBTZ pa so bili rehabilitirani.
31. maja 1988 je noč pokrila jutranje nebo. A prav v tej gosti temi se je rodila Velika Slovenska Pomlad ter s pogumom napolnila Slovenski narod, ki je vstal in se osamosvojil. Ter začel boj za svobodo, ki še traja. #JBTZ #SlovenskaPomlad #Odbor pic.twitter.com/YTjk5jheb6
— Janez Janša (@JJansaSDS) May 31, 2019
Proces proti JBTZ je v boju za svobodo in človekove pravice poenotil ljudi različnih prepričanj in dodatno okrepil težnje slovenskega naroda po neodvisni državi Sloveniji. Izjemno je prav to, da je proces proti četverici v slovenskem narodu sprožil pogum in srčnost, ki sta nas kot narod ohranjala skozi stoletja. Ob preizkušnjah, ki so izbrisale z zemljevida narodov mnoge večje narode, sta prišli na dan ti dve narodovi lastnosti in nas združili.
H. M.