Pred 34 leti so Pekre pod Pohorjem postale simbol slovenske odločenosti in enotnosti v boju proti JLA. Maribor je s pogumom zagotovil, da bo branil slovensko demokracijo, kar je bil odraz resnega namena prebivalcev, da uresničijo voljo naroda in zaščitijo svojo državo.
Če ne bi bilo poguma, odločnosti in enotnosti vseh, ki so se takrat uprli JLA, bi se zgodovina lahko razvila drugače. Dogodki v Pekrah so bili ključni preizkus slovenske osamosvojitve, ki ga je narod uspešno opravil. Če bi Pekre padle, bi bila pot osamosvojitve verjetno drugačna. Pred 34 leti sta se namreč slovenska vojska in JLA prvič merili preko puškinih cevi.
15. maja 1991 se je v 710. učnem centru v Pekrah in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani začelo usposabljanje prve generacije slovenskih nabornikov. V Pekrah je s tem obvezno služenje vojaškega roka začelo 120 vojaških obveznikov, na Igu pa 180. S tem je Republika Slovenija, takrat še del SFRJ, začela samostojno izvajati obvezno vojaško službo.
Kučan in Drnovšek bila na strani JLA
Nekaj dni pred pekrskimi dogodki je bilo zahtevano, da se takoj razpustita oba učna centra TO, ki sta začela delovati v Pekrah in na Igu in kjer se je urila prva generacija slovenskih vojakov. Do izpolnitve zahteve ni prišlo, ampak sta bili nemudoma vpoklicani dve protidiverzantski četi, ki sta oba učna centra zavarovali. Pritisk armade z zahtevami po izročitvi naborniških evidenc in zaprtju centrov se je začel izrazito stopnjevati po 15. maju – v nekaterih vojašnicah so dvignili bojno pripravljenost, po cestah je bilo opaziti vojaške priklopnike, ki so oklepnim oddelkom dovažali borbene komplete streliva.
Nazadnje je 21. maja enake zahteve postavil poveljnik petega armadnega območja Konrad Kolšek na sestanku s Peterletom, Janezom Janšo in Dušanom Plutom z obrazložitvijo, da gre za zahtevo predsedstva, s katero sta soglašala tudi dr. Janez Drnovšek in Milan Kučan, ter pričakovanjem, da bo uradni odgovor slovenske vlade prejel v dveh dneh. V nekaterih vojašnicah se je dvignila bojna pripravljenost, na slovenskih cestah je bilo opaziti vse večje število oklepnikov. Ko je JLA spoznala, da s pritiski ne bo omajala odločitve takratne slovenske oblasti in da do razpustitve učnih centrov TO ne bo prišlo, so začeli iskati povod za vojaško posredovanje.
23. maja je JLA obkolila učni center
Napetost se je stopnjevala in dosegla vrelišče 23. maja 1991 po incidentu z dvema izvidnikoma jugo vojske in po tem, ko je JLA z oklepnimi vozili obkolila učni center TO v Pekrah ter uperila cevi pušk, napolnjenih s strelivom, proti zgradbi učnega centra. JLA je zahtevala tudi izročitev vseh nabornikov z dokumentacijo, kar je vodstvo učnega centra kategorično zavrnilo.
Prva žrtev v procesu osamosvojitve Slovenije
Sledila so pogajanja na občini Maribor, kjer so s strani JLA prelomili dano besedo in ugrabili poveljnika pokrajinskega štaba TO. Za izvedbo akcije so uporabili celo vozila z oznako rdečega križa. To je vzbudilo strahovit odpor Mariborčanov, ki so začeli fizično onemogočati premike enot JLA, tudi tankov, in s telesi zaščitili učni center v Pekrah. Tako je žal prišlo tudi do prve žrtve v procesu osamosvojitve Slovenije. Med protesti pri takratni vojašnici vojvode Mišića je 24. maja 1991 pod oklepnikom JLA tragično izgubil življenje Josef Simčik iz Miklavža na Dravskem polju, ki je želel s skupino Mariborčanov preprečiti premike oklepnih vozil iz vojašnice proti učnemu centru.
Največja preizkušnja je bila prestana
Na današnji dan leta 1991 je bil 710. učni center v Pekrah pred svojo največjo preizkušnjo, ki jo je uspešno prestal. Dogodki v Pekrah so namreč pokazali, da slovenski narod z osamosvojitvijo misli resno in da nobena sila ne bo mogla preprečiti osamosvojitve Slovenije. Takrat je slovenski narod pokazal izjemno stopnjo enotnosti in povezanosti ter odločenosti pri obrambi svoje domovine.
Z gotovostjo lahko trdimo, da če ne bi bilo poguma in enotnosti vseh, ki so takrat vstali proti agresorski potezi JLA, bi se danes verjetno pogovarjali o drugačnem poteku naše zgodovine.
T. B.